Spoštovana predsednica Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, spoštovani visoki gostje,

dragi Slovenci, dragi prijatelji!

Ko je Republika Slovenija izpolnila svojih prvih 10 let in so se v tem prostoru prvič zbrali Slovenci iz matice, zamejstva in sveta je takoj nastala želja, da srečanje postane tradicija, ki vsako leto združi vse Slovence. V veselje in ponos mi je, da smem na tem že 21. Vseslovenskem srečanju spregovoriti kot hčerka Slovencev in članica še vedno žive slovenske skupnosti  v Argentini.

Na spletni strani slovenci.si je zapisano: Ocenjuje se, da zunaj Slovenije živi približno pol milijona Slovencev in oseb slovenskega rodu, ki se s tem še vedno identificirajo, kar predstavlja okoli petino slovenskega narodnega telesa.. V tej razpravi vam želim prikazati nekaj pogledov na to, kako mi, živeči v svetu, še danes ostajamo Slovenci z ohranjanjem izročila prednikov,  in postajamo Slovenci s tem, da se kot živ del naroda udeležujemo v njegovem življenju. 

Misli, ki sledijo, črpam iz bogate zakladnice, ki so jo ustvarili slovenski intelektualci v svetu skozi desetletja, pa tudi iz svoje lastne življenjske izkušnje.

Rojena sem bila zunaj Slovenije, v Argentini. Namerno ne uporabljam besede “tujina”, ker je tam moja domovina in moj domači kraj. Slovenija je domovina mojih staršev in prednikov in na poseben način tudi moja. Sem Slovenka in Argentinka, oboje sto odstotno. 

Argentina je ena izmed držav, v katero se je skozi stoletje in pol priselilo večje število Slovencev in sicer v treh različnih valih.

Blizu konca XIX. stoletja je tja odšlo okoli 50 družin, največ jih iz slovenskega Primorja.

V času med vojnama,  se je zgodil največji pritok, predvsem zaradi fašističnega nasilja, ki je povzročilo selitve prebivalstva s primorskega območja, pa tudi nekaj Prekmurcev, Belokranjcev in Suhokrajnčanov. Teh priseljencev naj bi bilo okoli 20.000, kmalu so se začeli družiti v skupnosti, nastala so društva in tisk. Med njimi so delovali nekateri izseljeniški duhovniki.

Zadnji val se je zgodil po drugi svetovni vojni, v Argentino je takrat prispelo okoli 7000 Slovencev. Med njimi je bilo veliko število intelektualcev, premožnih ljudi in duhovnikov. Odšli so zato, da so lahko naprej ohranili svoja verska prepričanja in rešili življenja pred nasiljem komunističnega režima, zato so bili poimenovani “Slovenska politična emigracija”. Odločitev za odhod so sprejeli sami, prisiljeni od takratnih razmer.

Že takoj na začetku, v begunskih taboriščih, so ustvarili organizirano skupnost in jo po dokončni naselitvi  prilagodili novim razmeram. Še danes, 80 let kasneje, ta skupnost živi

Številni od teh, ki so zapustili domovino v različnih obdobjih, so želeli še naprej ostati Slovenci, v začetku že zaradi želje, da se kdaj vrnejo domov, predvsem pa, ker so vedeli, da jim nič ne more odvzeti slovenske duše in ljubezni do domovine. 

…..

Izseljenec išče odgovor na vprašanje: kaj je to, kar nas dela Slovence; nas, ki ne živimo na slovenskem ozemlju, ki smo doma na drugem koncu sveta in ki nam je druga zemlja pravi dom.

Katere so tiste osebne in skupne lastnosti, ki vsakega od nas posamezno in pa naše skupnosti okoli po svetu delajo žive člane tega naroda, pa čeprav ne živimo v njegovi sredi? 

Na prvem mestu zagotovo kri, biološka pripadnost etnični skupini, to je prvi skupni imenovalnik in podlaga ostalim: tudi mi, živeči kjerkoli po svetu, izhajamo iz naroda, ki že stoletja biva na tej zemlji pod Triglavom.

Pa vsi vemo, da to ni edino in tudi ne zadosti, da se med izseljenci meje narodne pripadnosti po krvi kmalu začnejo brisati ali postajati nejasne. Nastajanje narodno mešanih družin je del vživljanja v nov svet; v časih globalizaciije, turizma, študija in dela v tujini, se pa to vse bolj pogosto dogaja tudi pri vas, ki živite v domovini prednikov.

Kri je torej potreben dejavnik, ki pa vendar dopušča neko raznolikost.

Med merili za ugotavljanje višine slovenstva v krvi, je nedvomno na prvem mestu jezik – slovenščina. To je naš posebni zaklad, ki ga ne delimo z drugimi narodi. Slovenščina je izključno in edino naša. 

Vinko Brumen, eden od naših emigrantskih mislecev, se je takole vprašal: “In kaj je to: znanje slovenščine? Ali zadostuje, da se govori po slovensko v domači hiši in da kak slovenski tečaj skuša vtepsti v glavo nekaj slovničnih pravil? In si odgovoril: “Ne razlikujemo vselej zadosti med slovenstvom kot pripadnostjo našemu narodu in med znanjem slovenščine. Včasih delamo, kakor da bomo zdomsko narodnostno vprašanje rešili, če bomo dosegli, da bodo naši potomci še znali slovensko. Jezik je izrednega pomena, vendar samo znanje slovenščine še iz nikogar ne naredi Slovenca.” Do tu Brumen.

Slovenščina ni enostaven jezik in je kar trd oreh za vsakega, ki se ga loti brez ustreznega šolanja. Za večji del teh, ki živimo zunaj Slovenije je omejen na domači prostor in na majhne kroge slovenskih znancev. In dejstvo je, da gre čas neizprosno svojo pot in da kakovost znanja slovenščine upada. Izziv, kako ostati Slovenec “brez slovenščine” je danes že konkretna realnost, za katero še nimamo dobrih receptov.

…..

Naslednji dejavnik našega slovenstva je narodna zavest ali zavedanje o svoji pripadnosti narodu. Vi, ki živite na slovenskem ozemlju in obkroženi od slovenskega ljudstva, to doživljate samoumevno, skoraj podzavestno. 

Za nas, ki smo bili rojeni in živimo daleč, temu ni tako. Potrebna je osebna odločitev, želja in volja, da pripadam slovenskemu narodu. In dogaja se, da se številni potomci Slovencev, s sto odstotno (100%)  slovensko krvjo, dejansko ne štejejo za člane naroda, ker se iz številnih razlogov ne čutijo del njega. 

Alojz Rebula je zapisal: Da koga smemo imeti za Slovenca v času osveščene narodne zavesti, ne more zadostovati kri. Za Slovenca smemo imeti samo tistega, ki se za to hoče imeti sam. Gre tudi za stvar ponosa. Zakaj bi si spodzidavali svojo narodno samozavest z beračenjem slovenskih ostankov?  Konec citata.

Skratka, ne samo, da nihče ne ostane Slovenec proti lastni volji, zunaj slovenskega sveta je za to potrebna aktivna odločitev. 

Da pa te osveščene osebe slovenske krvi lahko skozi čas ohranjajo narodno zavest je potrebno še nekaj več. Narodnost je lastnost, ki me veže s  skupino oseb, s katerimi delim jezik, kulturo in zgodovino, ki prebiva na več ali manj določenem ozemlju. Vse to predpostavlja večjo skupino oseb, ne le nekaj posameznikov ali družin. 

Zato se tudi skupine oseb iste narodnosti zunaj matičnega ozemlja družijo v skupnosti. Te so kot neki poseben ekosistem, njihovo življenje je povezano z dvema različnima svetovoma, ob tem pa je vsaka sama neki tretji svet, različen od obeh.

Ko se oseba geografsko oddalji od naravnega sedeža narodne skupine s tem izgubi več kot le enega od teh temeljnih dejavnikov – ozemlje – ampak tudi stik s telesom naroda, z deblom, iz katerega rasejo njegove manjše veje. Izguba tega stika ima številne posledice.

Ohranjanje identitete skozi desetletja in generacije ni enostavna naloga in utopično je pričakovati, da bi bila slovenska zavest enako intenzivna prva leta po odhodu iz Slovenije kot desetletja zatem. Na priseljenca je že od dneva, ko se je izkrcal iz ladje, pretila asimilacija. Njej se lahko predamo ali pa se z njo borimo, ne moremo je pa ignorirati. Realnost je taka, kot je, in asimilacija se dogaja, vsak dan malo. 

Prav skupnost, ta povezanost s so-človekom iste narodnosti, je orodje za učinkovitejše upravljanje te naravne težnje k asimilaciji, predvsem pa posameznemu človeku omogoča izražanje svoje narodne biti.

A narodna skupnost dolgoročno ne more biti le sama sebi namen, obrnjena je proti drugim delom naroda, tistemu na matičnem ozemlju in, v slovenskem primeru, tudi drugod.

Želi biti udeležena v življenju naroda.

Ne samo kot neki fenomen, zanimiv pojav in predmet študij in raziskovanj. Mi smo in hočemo biti tudi vnaprej enakopraven in upoštevan del slovenskega naroda, nič več in nič manj kot to, kar nam zagotavlja Ustava.

Osamosvojitev Republike Slovenije je na široko odprla vrata stikom s skupnostmi izseljencev. Nam, ki živimo daleč je jasno, da moramo za ohranjanje slovenske identitete črpati iz debla slovenskega drevesa. Tudi zato, da ohranimo aktualen značaj naroda in s tem postajamo Slovenci tega časa, v katerem nam je dano živeti. 

S slovensko krvjo, jezikom in zavestjo OSTANEM Slovenec, ko sem del življenja naroda  POSTAJAM boljši in aktiven član naroda.

In kaj mi, Slovenci v svetu nudimo Sloveniji in narodu?

Še vedno smo Ambasadorji Slovenije v državah, kjer živimo.

Doprinos te prave neformalne diplomacije, ki je leta 1991 svet glasno opozarjala o napadu na mlado slovensko državo in takoj stopila na delo za mednarodno priznanje novega člana zbora demokratičnih držav je dobro znan in verjamemo, da ne bo pozabljen. 

O Sloveniji so si v državah, v katerih bivamo, ustvarili tako sliko, kot so jo videli preko nas. Vsak od nas sooblikuje podobo Slovenije, ki je poznana v svetu. Vsak odgovoren študent, vsak resen podjetnik, zanesljiv profesionalec, uspešen športnik ali navdihnjen ustvarjalec. In še toliko bolj naša društva, katerih delovanje je dobro znano in spoštovano v našem okolju. 

Slovenci v svetu smo živi člani tega naroda. Še vedno. Kljub času in razdalji. Obogateni z drugimi kulturami lahko veliko doprinesemo slovenskemu svetu. 

Dokazali smo že, da lahko Slovenija računa na nas.

Kaj pa mi pričakujemo od Slovenije?

Danes že ni odvisno samo od nas, do kdaj bomo ostali Slovenci. Tudi Slovenija ima pri tem vlogo in odgovornost. 

Danes potrebujemo odraslo, uspešno in pravično državo, da bomo ponosni pripadniki živega naroda in ne melanholiki, ki živijo od spominov na dobri stari preminuli svet. 

Danes pričakujemo od te slovenske države, ki je tudi naša, da v bodoče še naprej skrbi za Slovence, ki so nekoč odšli v svet.

Pričakujemo, da z kvalitetno in celovito zakonodajo zagotovi status in pravice, ki izhajajo iz Ustave, in pri tem spoštuje značaj, zgodovino in potrebe posameznikov in skupnosti, katerim je namenjena.

Zakon o odnosih s Slovenci zunaj meja in oba Sveta, ki sta bila ustanovljena po njegovih določilih – Svet za Slovence v zamejstvu in Svet za Slovence po svetu –  so pomembne pridobitve, ki nam omogočajo prisotnost na različnih ravneh slovenske države in trudimo se, da smo na tem področju proaktivni. 

Obenem še vedno sanjamo -zakaj ne bi- da bomo nekoč imeli svojega lastnega predstavnika v tem Državnem zboru.

Cenimo srečanja, kot je današnje, ko lahko v tej dvorani govorimo o svojem življenju in potrebah. S tem, ko se med seboj bolje poznamo, naredimo tudi korak k bolj uspešnemu sodelovanju.

Zanimivo je, kako se na teh Vseslovenskih srečanjih nekatere problematike ponavljajo leto za letom, in kako na dan prihajajo druge, ki izhajajo iz novih okoliščin. Ohranjanje slovenstva, jezika in kulture – to so teme, ki ostajajo na vrhu obravnavanih problematik. Zaščita slovenskih manjšin v zamejstvu v prvih letih,  v zadnjih letih večji poudarek na gospodarskem sodelovanju in skrb zaradi odhajanja mladih iz Slovenije.

Ali to pomeni, da za ponavljajoče se tematike nimamo rešitev, ker jih spet in spet obravnavamo? Odgovor je v tem, da gre za dinamične transverzalne vsebine. Ne moremo jih pustiti ob strani, ker dajejo smisel ostalim.

Če nas ohranjanje slovenstva ne bi več zanimalo lahko pogovore o gospodarskem sodelovanju med slovenskimi podjetji po svetu selimo na ministrstvo za gospodarstvo, podporo društvom, ki imajo pri vratih slovensko zastavo prepustimo zunanjemu ministrstvu in lokalnim diplomatskim predstavništvom, za mednarodne izmenjave študentov poskrbi ministrstvo za šolstvo, pouk slovenščine omejimo na oddelke tujih univerz za eksotične jezike. 

Kajti skupni imenovalnik vseh teh, zaradi katerega jih obravnavamo prav v tem prostoru in v okviru teh srečanj je ta, da so SLOVENSKE.

Zaradi vsega tega se veselimo tega srečanja v naši skupni domovini,  s katerim utrjujemo zavest, da je vredno še naprej skrbeti za Slovence širom sveta.

S pesnikom zaključim: 

Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, 

brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!

Hvala lepa.