Pred 30 leti, 18. avgusta 1995 je v San Justu (Buenos Aires) umrl Maks Osojnik, pesnik, pisatelj, dramaturg ter aktiven javni in kulturni delavec v slovenski skupnosti v Argentini.

Maksimilijan Osojnik se je rodil 24. septembra 1913 v Podpeci, v župniji Črna v Mežiški dolini na Koroškem kot drugi otrok sedemčlanske kmečke družine. Po osnovni šoli je Maks želel v gimnazijo, a ni bilo denarja. Šele pri petindvajsetih letih se je vpisal v kmetijsko šolo v Št. Juriju in jo tudi končal. Sledila je vojaška služba v Srbiji in nemško vojno ujetništvo v Grčiji, Makedoniji, Bolgariji, Romuniji in Nemčiji. Po vrnitvi na dom je kmalu prepoznal pravi obraz komunistične Osvobodilne fronte in se pred partizani umaknil v Vetrinje. Nižjo gimnazijo in malo maturo je opravil v begunskih taboriščih Lienz in Spittal.

Leta 1948 se je poročil s Francko Bidovec, konec istega leta pa se je izselil v Argentino. V družini se je rodilo 6 otrok.

Ob vsem težkem življenju je bil stalno povezan s slovensko skupnostjo. Sodeloval je pri Čebelici, Družabni pravdi, Katoliški akciji in Vincencijevi konferenci ter sodeloval pri širjenju slovenskega tiska.

Že kot otrok je Maks veliko bral. A tudi pisati je začel zelo zgodaj, na žalost so mu pa Nemci požgali ne samo polne skrinje hranjenih knjig, temveč tudi mnogo rokopisov pesmi, črtic in iger. Igro Roparski poglavar so v takratnem Guštanju vendarle uspeli postaviti na oder. V Sloveniji je napisal drame Mejnik, Boj za svobodo in Bratovska pravda.

V Argentini je pisal pesmi, črtice in drame, ki jih je objavljal v časopisih Naš dom, Koroška kronika, Družina in dom ter v revijah Duhovno življenje, Meddobje in Vestnik.

Najvažnejše povesti, ki jih je Maks Osojnik napisal v Argentini so: V nove zarje, Babilon, Rod izpod skal in Izlet v vesolje (izdala Mohorjeva družba v Celovcu). Napisal je tudi vrsto dram, tako za odrasle – Osojski mutec, Zaton slave, Planinske rože, Turjaška Rozamunda, Ilirska tragedija, Knezov zet, Družinska kronika, Zadnji dnevi Jeruzalema – kot za otroke: Zaklad (igrana v San Justu in v Slovenski hiši leta 1962), Praprotno seme (igrana v San Justu leta 1980), Prekleti grad, Mlado kraljestvo, Žalostna kraljična, Jaslice, Dežela Bi-Ba-Bo (igrana v San Justu leta 1994) in Kralj Matjaž. Napisal je tudi veseloigro Lovci in lovci ter misijonski igri Črni cerkovnik in Duh veje, koder hoče. Zlasti je rad sodeloval pri Balantičevi šoli v San Justu ter pomagal pri raznih šolskih prireditvah.
Po uprizoritvi drame Praprotno seme je v Svobodni Sloveniji tako poročal dr. Tine Debeljak: “Nato je stopil na oder dramatski pisatelj Jože Vombergar in predstavil Sanjuščanom njihovega pisatelja Osojnika, ki so ga domačini kot takega dozdaj malo poznali. Iz tega prikaza smo pravzaprav šele izvedeli o njem in njegovem literarnem delu. Kot koroški rojak iz Raven je z najboljšimi uspehi končal kmetijsko šolo, v taborišču pa nižjo gimnazijo in potem celo sam učil gospodarske in prirodoslovne predmete na istem zavodu, doker ni prišel v Argentino, kjer je začel z novim obrtniškim „poklicem“. Tu se je spet oprijel peresa ter je napisal npr. otroško igro Zaklad, za katero je dobil prvo nagrado pri razpisu Mohorjeve družbe v Celovcu. Ta igra je bila igrana na slovenskih odrih tudi v Argentini. Današnja premiera Praprotnega semena je torej njegovo drugo odrsko uprizorjeno delo. Vombergar je omenil nato celo vrsto proznih zasnutkov, ki jih ima Osojnik, deloma izvršenih, deloma v delu; tako povest iz naselitve Slovencev iz sedanje Slovaške v današnji življenjski prostor, in druge. Tudi odrske prizore. Želimo mu, da bi mu uspelo spraviti tudi v tisk te zasnove ali pa na naše odre. Vsekakor je govornik s tem govorom prikazal skromnega in malo znanega pisca njegovim lastnim domačinom in nam, ki smo bili veseli te predstavitve.”