Pred 25 leti – 16. oktobra 1999 – je v Buenos Airesu umrl Maks Borštnik, izredno nadarjen gledališki igralec in režiser. Bil je eden od ustanoviteljev Slovenskega gledališča v Buenos Aires in igral ter režiral nešteto nepozabnih predstav na odru Slovenske hiše v Buenos AIresu in v Slovenskem domu San Martín.

Maks Borštnik se je rodil v Ljubjani 12. oktobra 1923. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter Specialno šolo za tehnike v zobozdravstvu. Kot mladenič je največ prostega časa preživel v organizacijah salezijancev na Rakovniku. Tam se je udejstvoval kot dober klarinetist, toda najbolj ga je veselilo tamkajšnje gledališče, saj je že od mladih let bil izredno dober igralec. Mladenič trdne vere in protikomunist se je Domobrancem pridružil takoj ob ustanovitvi. Pred komunističnim režimom se je umaknil v Italijo, kjer je v taboriščih Lammie Camp, Trani in Servigliano preživel tri leta. Že v taboriščih se je pridružil gledališkim skupinam, v Serviglianu pa je pomagal pri tisku taboriščnega lista “Zedinjena Slovenija” (urednik tega časopisa je bil Joško Krošelj, uredniško ekipo pa sta sestavljala še Pavel Fajdiga in Slavimir Batagelj, na začetku tudi Janez Jenko).

Odločil se je za emigracijo v Argentino, kamor je prispel 5. junija 1948 z ladjo Olimpia. V Argentini se je takoj pridružil Igralski družini Narte Velikonja, po razpadu te skupine je skupaj z Nikolajem Jeločnikom in Marijanom Willenpartom najprej ustanovil Komorno gledališko skupino GONG, leta 1964 pa  tudi Slovensko gledališče Buenos Aires. Režiral je tudi mnogo junijskih spominskih proslav in otroških iger, zadnja leta pa je veliko sodeloval s slovensko sobotno šolo v San Martinu. Umrl je 16. oktobra 1999, pokopan je na pokopališču Olivos.

Igralska družina Narte Velikonja – IDNAVE

Igralska družina Narte Velikonja je izšla iz tradicije SEO (Slovenski emigrantski oder) in SKEO (Slovenski katoliški emigrantski oder), ki sta delovala v taboriščih v Serviglianu in Senigalija v Italiji. Maks Borštnik je kot izjemen igralec sodeloval v tej skupini od vsega začetka.

Prvi nastop IDNAVE je bil že 8. avgusta 1948 v Buenos AIresu, ko je Društvo Slovencev (sedaj Društvo Zedinjena Slovenija) priredilo prvo spominsko proslavo v čast padlim domobrancem, čeprav se je IDNAVE formalno ustanovila 26. septembra 1948. 

Novoustanovljena igralska družina je takoj pričela z delovanjem, leta 1948 je predstavila igro Janeza Jalna Dom, Ghéonovo Sultanova hči in dobri vrtnar ter igro Jožeta Petriča (psevdonim Nikolaja Jeločnika) Miklavževanje v Buenos Airesu. Leta 1949 so uprizorili devet celovečernih predstav, imeli so tudi še nekaj manjših nastopov. Junija tistega leta je IDNAVE skupaj s Slovenskim izseljenskim odrom, pevskim zborom Gallus in Pisateljsko družino France Balantič za žalno prireditev za slovenske žrtve pripravila odrsko uprizoritev Velike črne maše za pobite Slovence Tineta Debeljaka.

Leta 1951 je Igralsko družino Narte Velikonja zajela huda kriza. Iz skupine so izstopili Willenpart, Borštnik in Jeločnik, ki so ustanovili novo komorno gledališko skupino. 

Komorna gledališka skupina GONG – Skupina ljubiteljev gledališke dejavnosti

Gledališki umetniki Marijan Willenpart, Maks Borštnik in Nikolaj Jeločnik so ustanovili svojo Komorno gledališko skupino, ki so jo poimenovali GONG – Skupina ljubiteljev gledališke dejavnosti. Ta gledališka skupina ni imela svojega stalnega kadra, ker so njeni voditelji po lastni presoji in potrebam naprošali igralske moči preostalih gledaliških skupin ali igralce, ki niso bili nikjer včlanjeni. Maks Borštnik je v tej skupini imel svojo krstno predstavo kot režiser drame Antigona starogrškega dramatika Sofokleja. O premieri je kritik napisal v Svobodni Sloveniji: “Ko je zastor padel, ni hotel nihče oditi. Predstava je bila mojstrska in bo to menda v veliki meri režiserjeva zasluga”.

Slovensko gledališče Buenos Aires

Junija 1964 je bilo ustanovljeno Slovensko gledališče Buenos Aires in Maks Borštnik je bil med ustanovitelji. Do svoje smrti je v tem gledališču igral in režiral. Sedež novega gledališča je bil Slovenska hiša v Buenos Airesu, skupina pa je gostovala tudi po drugih krajevnih domovih.

Maks Borštnik je režiral naslednje uprizoritve: dramo Enrica Basarija Viharji v dušah (1964), veseloigro Ivana Cankarja Za narodov blagor (1966), dramo Henrija Ghéona Tri Modrosti starega Wanga (1966), krstno uprizoritev satirične komedije slovenskega dramatika, živečega v Argentini Jože Vombergarja Martin Krpan (1967), istega avtorja veseloigro Voda (1973), dramo Ivana Cankarja Kralj na Bretajnovi (1975), veseloigro Moliéra  Tartuffe (1976), krstno predstavo igre Marijana Willenparta Vnukinje (1977), komedijo Williama Shakespearja Sen kresne noči (1978), Calderonovo igro Veliki oder sveta (1980), Moliérovega Žlahtnega meščana in dramo Preiskava italijanskega dramatika Diega Fabbrija (1981), za gledališče je priredil in režiral Cankarjevo poetično dramo Lepa Vida (1982), tragedijo Williama Shakespeare Romeo in Julija (1983), režiral in igral glavno vlogo Moliérovega Namišljenega bolnika (1985),  režiral veseloigri slovenskega dramatika Leopolda Suhoholčana Narobe stvari v mestu Petpedi (1986) in Figole Fagole (1989), Antigona (1990), igre  Frana Saleškega Finžgarja Naša kri (1992), Divji lovec (1994) in Veriga (1995), igri Antona P. Čehova Češnjev vrt (1996) in Tri sestre (1997) ter veseloigro avtorjev Oskarja Blumenthala in Gustava Kadelburga Pri belem konjičku.

Slovenski dom San Martin

Maks Borštnik je zelo rad zahajal in delal v Slovenskem domu San Martin, posebno z otroci slovenske sobotne šole in z mladino. S slovensko šolo je režiral – med drugimi – naslednje otroške igre: Cilka in njena punčka, Triglavska roža, Čudežne gosli, Petrčkove poslednje sanje, Čudežne gosli, Pepelka, Indija Koromandija in Zvezdica zaspanka. Z mladino je pripravil igro Čudni snubci, z gledališkim odsekom doma pa Pošteno dekle.

O Maksu Borštniku je Lojze Rezelj, član in igralec  Slovenskega gledališča Buenos Aires zapisal: “Maks Borštnik je živel za gledališče. Odličen režiser in igralec. Imel je izredno moč oblikovanja vsakega posameznika in celotnega dogajanja na sceni. Sproti je učil razločno izgovorjavo, izrazito artikulacijo, primeren tempo. Vse to s ponazorilom lastnih ustvaritev. Kot igralec se je posebno uveljavil v karakternih vlogah. Kot režiser je terjal izvajanje svoje natančno izdelane zamisli in dosegel nepozabne učinke. Kot ustanovitelj SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA BUENOS AIRES je skozi vsa leta režiral in postavil na oder vsaj eno, če ne več del iz slovenske in svetovne dramatike. Pripravil je in režiral mnogo junijskih proslav, režiral tudi otroške igre in zadnje čase veliko sodeloval s slovensko sobotno šolo v San Martinu. Član Gledališkega odseka Slovenske kulturne Akcije je skupaj s pokojnim Nikolajem Jeločnikom in Marjanom Willenpartom postavil na oder nepozabna dela. Borštnik je živel iz preproste a globoke vere. Svoje prijatelje in soigralce je spoštoval, njegova beseda in nasveti so bili od vseh poslušani in upoštevani. Ni veliko govoril, kar pa je povedal, je dobro premislil. Zato je bil od vseh zelo spoštovan. V medsebojnem občevanju je bil odkrit, preprost in vedno ljubezniv, vljuden in pripravljen pomagati po svojih močeh. V delu za gledališče je bil nesebičen idealist, ki ni pričakoval od tega osebnih koristi, hvale in slave. Težav in naporov se ni ustrašil. Mirno je zrl v bodočnost in v konec svojega zemskega bivanja, dela in truda. Njegovo delo je dragocen prispevek k vstajanju in očiščenju njemu nad vse ljubega slovenskega naroda.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Tabor, Duhovno življenje, Marjan Pertot: Slovensko gledališče v Argentini, Glas SKA, Helena Jaklitsch: Slovenski begunci v taboriščih v Italiji