LITERARNI KOTIČEK
Projekt Oskrba Suhe krajine z vodo gre h koncu. Evropski, stoletni, najpomembnejši za Občino Žužemberk bo povezal več občin, številne kraje in tisoče domov, v katere bo pritekla ta življenjsko najpomembnejša tekočina—VODA.
V spominih starejših Suhokranjcev še živijo podobe, kako smo iz Krke v vedrih nosili vodo, ob njej napajali živino in prali perilo… Voda je bila dragocena. Že majhni otroci smo vedeli, da je treba z njo varčevati in se je ne sme uporabljati brez potrebe. Starši so nas z njiv pošiljali po vodo v bližnje studence. Kako je bila mrzla in bistra!
Znana Suhokranjka dr. Irma Marinčič Ožbalt—Sekutarjeva, iz Žužemberka, živeča v Kanadi, je v zbirki črtic Dež gre prikazala tujino in domače kraje. Svet Amerike je brez osebnih poudarkov, dogodki iz Žužemberka pa so polni nežnosti, čustvene in srčne bližine ter globoke prizadetosti.
Prof. Jože Škufca je v spremni besedi zapisal: «Posebna sreča je, da imamo pisatelje dveh domovin. Tako lahko po svetu in doma s ponosom predstavljamo, prepoznavamo in spoznavamo ne le literarnih del, ampak čutimo tudi veliko etično poslanstvo.»
V črtici Dež gre je pisateljica orisala, kako je v Suhi krajini v sušnem času začelo deževati. V takih trenutkih so se slišale prošnje, da ne bi bilo toče, da bi se v posode nateklo čim več vode in da bi dež dodobra napojil zemljo za obilnejšo rast. Zato bomo za bralce Suhokranjskih poti objavili odlomek iz črtice Dež gre, dodajamo pa še nekaj podatkov o avtorici.
IRMA MARINČIČ OŽBALT se je rodila leta 1926 v Žužemberku, diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika s književnostjo. Živela je v Sloveniji, Avstraliji, od leta 1966 pa v Kanadi. Napisala je več del (Mrzle peči, Dež gre, Anka, Mavrice) in prevedla nekaj knjig iz slovenščine v angleščino ter obratno. Leta 2012 je OŠ Žužemberk izdala zbirko njenih črtic Materina dušica—slike iz spomina, ki jih je ilustrirala akademska slikarka Zagorka Simić.
Mag. Jelka Mrvar
________________________________
IRMA MARINČIČ OŽBALT : DEŽ GRE—odlomek
Takih nasilnih nalivov dolenjski kmetiči niso marali, pa če so še tako sključeno in ponižno hodili za procesijami in prosili za dež v sušnem obdobju.
»Nič ni s takim dežjem, vse zdere in se izgubi povrhu,« so rekli, «pohlevnega dežja je treba, vsaj eno noč, celo noč…« Podnevi je bilo treba delati in v vročini se je mimogrede skuhala kakšna nevihta. A so prišli nalivi, o, so prišli, navadno prav sredi belega dneva. Včasih so prinesli tudi točo, hudo točo, ki je vse uničila, vse, od koruze in pšenice, orehov in sadja.
A doma, v naši hiši je bilo med nalivom prijetno, varno, toplo. Silvo, ki je mimogrede našel primero, je rekel: «Lej, se gremo spet tramvaj!«
Stara mama je stala v tramvaju spredaj, bila je za sprevodnika. Pokončna ženica, lepe postave še pri osemdesetih letih, čeprav je imela desno nogo trdo, hromo od kapi. Stala je pri oknu, ki je gledalo prek Štravsove gostilne proti križišču ob kapelici in še naprej proti trgu.
»Jej, jej, gre, gre.«
Govorila ni dosti; odkar jo je zadela kap, so se ji besede nerade urejale v smiselna zaporedja, čeprav ji je razum ostal bister ko rosa. Čudno, če pa je molila rožni venec ali z visokim sopranom pela stare cerkvene pesmi, se ji ni nikoli nič zapletlo.
S strahom je gledala, če se bodo curki dežja spremenili in se pomešali s točo. Po navadi se niso.
Za staro mamo so stali potniki: teta, Silvo in jaz. Majhen tramvaj. Vsi smo silili proti oknu k stari mami. Kajti dvoje drugih okenc, tisti, ki sta gledali na Kadunčev vrt, je bilo popolnoma zaraslih z vinsko trto in skoznji nisi videl drugega kot zeleno svetlobo.
Od časa do časa je pridrvela v hišo Ana, tetina pomočnica.
»Sem nastregla še en škaf, pa eno vedro !«
Izpod kapa je kovinasto pelo v posodo, ki jo je pravkar zamenjala. Pri hiši ni bilo tekoče vode, še kapnice ne. Vodo je Ana nosila v škafu na glavi, včasih iz Štravsove, včasih iz Kmetove kapnice, največkrat pa iz Biča, studenca globoko doli pod strmim Klekom. Voda je bila dar božji v teh suhokranjskih predelih. Čeprav je sredi trga, globoko doli pod strmimi bregovi in odsekanimi skalami pod gradom, tekla mogočna, zelena Krka. A Krke nismo pili. Tudi za kuhanje je niso radi uporabljali, razen v najhujši suši. Takrat so jo ljudje razvažali v okoliške vasi v dolgih sodih, pritrjenih na težke, škripajoče vozove. Je pa Ana hodila na Krko prat. Težki škafi mokrih rjuh po bregu navzdol, pa še težji nazaj v strmino. Anino perilo je bilo njen ponos, vedno belo kot sneg.
»Čabra v drvarnici je že skoraj polna!« poroča Ana. Oči so se ji svetile od sreče pod nazaj zavezano rdečo ruto. Kaj zato, če je že vsa premočena od skakanja pod kap in v drvarnico! Kolikor škafov vode bo v čebru, toliko manjkrat bo treba po vodo v Bič. Še k Štravsovim ne……
