Listopad besednih umetnikov
November je po starem slovenskem poimenovanju listopad. Kot pravi zapis iz 16. stoletja, se je eden teh jesenskih mesecev imenoval celo listognoj. Obe imeni zelo nazorno kažeta, da gre čas, v katerem sta rast in toplota narave na vrhuncu, nepreklicno h kraju. Gozdovi in posamezna drevesa se odenejo v razkošne barve, ki nas vabijo, da na zraku polovimo še poslednje tople žarke. A vendar, če ta barviti blišč pogledamo od blizu, si ne moremo delati utvar. Rastline se začnejo sušiti, krčiti, travo in cvetje požge slana, listje odpade.
Letni cikel v naravi je kot podoba drugih menjav, posebej teh, ki spremljajo človekovo življenje. Na to nas še posebej opozarjajo prvi dnevi listopada, v katerih se spominjamo vseh, ki so ta svet že zapustili. Prvi november je še posebej posvečen tistim, ki so za sabo pustili svetlo etično sled in so za zgled vsemu človeštvu –, četudi je od njihove smrti minila morda že vrsta stoletij.
Vsi dobro poznamo legendo o mrtvem pevcu in njegovem srcu, ki se ni moglo posloviti od tega sveta, ker je v njem ostalo še toliko neizrečenih pesmi. Na srečo so mnogi slovenski književniki pustili na plan svojim umetnijam in tako na svoj način puščajo za sabo nekoliko drugačno, a prav tako svetlo sled. Letos je bera jubilantov še posebej bogata.
Največ se govori o Cankarjevem letu, saj je na nek način sprejemljiv za vse. Na eni strani si ga lastijo zaradi nekaterih razboritih besed, druga stran pa čuti, da so njegova dela vsa prežeta z etosom, na katerem sloni zahodna civilizacija. Zato se toliko bolj veselimo monografije z naslovom Ivan Cankar, ki jo je pripravil ddr. Igor Grdina in ki nam bo razbila nekatere klišeje.
Letos mineva 200 let od rojstva Miroslava Vilharja. Naša luč ga je obeležila s svojim letošnjim koledarjem, sicer pa ste težko slišali kako besedo o njem, čeprav ni bil samo pesnik, pač pa tudi skladatelj, dramatik, politik in časnikar.
Književnik Karel Mauser, ki ga je povojna oblast izgnala, tako da je delil usodo slovenskih beguncev na Koroškem, bi bil letos star sto let. Umrl je leta 1977 v Clevelandu, kjer je ustvarjal, obenem pa delal v tovarni svedrov, da je preživel sebe in svojo družino. Dolga leta je bil v domovini zamolčan in prepovedan, pa tudi letos ni vtisa, da bi slovenska javnost vedela zanj in za njegovo okroglo obletnico. Njegov najbolj znan in reprezentativen roman Ljudje pod bičem boste zaman iskali po slovenskih knjigarnah.
Lahko bi našteli še druge obletnice književnikov, denimo 75 let tragične smrti pesnika Franceta Balantiča, a namen vseh teh besed ni jadikovanje nad tem, kako zanemarjamo ljudi, ki bi mogli biti naš svetilnik. Veliko bolj gre za spodbudo, da se jih veselimo in smo z njimi povezani tako, da vzamemo njihova dela vedno znova v roke. Tako lažje doženemo, kdo smo in od kod prihajamo, posledično pa ostajamo v zanesljivih smereh tudi v vsakdanjem življenju.
Lenart Rihar
