Tone Javoršek
Tone se je rodil 30. aprila 1930 v Ljubljani, kot zadnji, deveti otrok, materi Jožefi, rojeni Klopčič, in očetu Vincencu Javoršku. Družino je sestavljalo še pet bratov ter tri sestre.
Živeli so v Moravčah, kjer so imeli manjšo kmetijo, po domače »Pr Antonovčevih«. Družina je bila delavna in zvesta krščanskim navadam in vrednotam. Ker je bila velika družina, so si bratje in sestre poiskali delo tudi drugje, da so se lažje preživljali.
Tone je bil v mladosti moravški ministrant. Velikokrat je spremljal g. župnika Jerneja Hafnerja na obiskih bolnikov in starejših župljanov po bližnji in daljni okolici.
Tonetov oče Vincenc je zelo dobro poznal komunizem in njegove metode, ker je bil štiri leta po prvi svetovni vojni ujetnik v Rusiji. Med drugo svetovno vojno je Tone izgubil brata Ivana, ki je padel v partizanski zasedi. Ob koncu vojne se je cela družina umaknila pred komunisti. 8. maja 1945 je Javorškova družina zapustila svoj dom v strahu za življenje in se pridružila koloni beguncev iz Moravč. Čez Ljubelj so prišli na Vetrinjsko polje, kjer so pod milim nebom, brez vsega, pričeli pot begunstva. S tem so si rešili življenje. Ta »begunski križev pot« je Tone doživljal kot petnajstletni fant. V taborišču so preživeli tri leta in pol.
Iz Avstrije jih je pot odnesla v daljno Argentino. Z ladjo Ravello je družina prispela v Buenos Aires dne 28.11.1948. Nastanili so se v Hotel de Inmigrantes. Tu se je začelo življenje na novo. Druga dežela, neznanje jezika, kulture in navad je bil drugi križev pot. Vživeti in navaditi se je bilo treba novemu okolju, popolnoma različnemu od rodnega kraja. Vendar začeli so vse na novo. Bili so vajeni trdega dela, odrekanja, imeli so trdno vero in upanje v prihodnost. Tone se je izučil za avtomehanika in pričel z delom v mehanični delavnici.
Z veliko vnemo so si Ramoščani sezidali skupni dom, ki so ga imenovali Slomškov dom, kjer se še danes družijo. Od vsega začetka je Tone aktiven delavec v slovenski skupnosti. V Slomškovi šoli je nekaj let učil telovadbo. Bil je dolga leta v odboru doma. Sodeloval je tudi pri gledaliških predstavah. V Slomškovem domu ni bilo prireditve, na kateri bi Tone ne bil »zraven«. Vedno je bil pripravljen pomagati in odgovorno ter z zavzetostjo delal v Domu pri tombolah, obletnicah doma, mladinskih dnevih, gledaliških predstavah, porokah itd.
Skoraj petnajst let je vsako nedeljo po sveti maši, vozil gospoda duhovnika Jožeta Škerbca obiskovat bolne in starejše Ramoščane po domovih in bolnišnicah. Vsa ta leta je tudi redno sodeloval pri svetih mašah in bil član farnega odbora.
Z ženo Francko Trobec sta si ustvarila družino. Imata dve hčerki in dva sina ter deset vnukov. Mirno lahko rečemo, da ima Tone dve družini: družino domá ter družino slovenske skupnosti v Slomškovem domu, kamor še vedno rad zahaja.
Je zaveden in ponosen Slovenec ter vdan kristjan!
FRANCI MARKEŽ
Rodil se je v Sloveniji, na Jesenicah, leta 1937. Leta 1945 je družina stopila na pot begunstva. Naslednja leta je preživel v begunskih taboriščih v Vetrinju, Lienzu in Spittalu, kjer je leta 1948 vstopil v gimnazijo.
5. februarja 1949 je družina Markež z ladjo Willard A. Holbrook priplula v svojo novo domovino Argentino. Kot vsi slovenski begunci je prve tedne preživel v Hotel de Inmigrantes, družina je nato kmalu našla svoj prvi dom v okolici mesta Haedo. Mladi Franci je pa kmalu odšel v salezijanski zavod v Bernalu, kjer se je šolal od leta 1949 do leta 1951. Bivši sošolci se ga spominjajo kot dobrega kolega in odličnjaka.
Leta 1952 je vstopil kot gimnazijec v Adrogue. Iz zavoda je hodil v državno šolo, kjer je dokončal gimnazijo. Že v tistem času se je izkazal kot vodilna osebnost, ko je praktično brez vsakršnih sredstev začel z izdajanjem študentske revije.
Po končani srednji šoli je vstopil na Buenosaireško univerzo, kjer je leta 1964 diplomiral kot farmacevt, leta 1966 pa še kot biokemik. Bil je eden ustanovnih članov slovenskega študentskega društva SKAD, pri katerem je tudi sodeloval vsa leta študija.
Med najbolj zanimive izzive, ki jih je v življenju sprejel, gotovo sodi leto službe na Antarktiki: na ledenem kontinentu je bil zaposlen kot raziskovalec in tako je leto 1967 preživel na argentinski raziskovalni postaji Almirante Brown.
V slovenski skupnosti je bil aktiven že v svoji mladosti. Bil je član odbora Slovenske fantovske zveze in organizaciji tudi predsedoval.
Da bi povspešil družabnost med študenti je skupaj s prijateljem Tinetom Debeljakom, vrsto let za Silvestrovo organiziral Brucevanje na Markeževini v Merlo. Pomen te družinske “quinte” za takratno mladino bi zahteval poglavje zase.
Malo bolj zrela mladina se ga spominja kot profesorja slovstva in slovnice na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, kjer je učil celih 21 let, v letih 1990-91 je pa sprejel tudi odgovornost ravnateljstva.
Velikokrat je bil govornik na različnih slavnostih, predavatelj in redno pisal članke za tednik Svobodna Slovenija in druge revije. Zanimivi so bili članki, v katerih je opisoval različne kraje Slovenije in dogodivščine na Antarktiki. Vrsto let je bil aktiven član, odbornik ter podpredsednik krovne organizacije Zedinjena Slovenija. Leta 2012 je skupaj z ženo pripravil Slovenski telefonski imenik.
Junto con su esposa Cristina Saavedra formaron una hermosa y numerosa familia con 5 hijos que, hasta hoy, se amplió con 10 nietos. Hoy sus días transcurren visitando a sus hijos y nietos por Estados Unidos, Australia y Buenos Aires. El festejo de sus 80 años en 2017 reunió a toda la familia en su querida tierra, Slovenija.
