V nedeljo, 5. decembra smo se dobili v dvorani in nato v procesiji za zastavami šli do cerkve Marije Kraljice, kjer smo imeli zahvalno sveto mašo. Po dolgem času smo lahko skupaj sedeli in glasno peli. Mašo je daroval gospod Toni Burja CM in nam razložil, kako je Janez Krstnik pripravljal pot Jezusu, našemu odrešeniku, zato v adventnem času prebiramo te odlomke. Prav lepo so se otroci zahvalili za leto učenja in za zdravje.

Po končani sveti maši smo se hitro napotili do Hladnikovega doma, da nas ne bi dež zmočil, a ko smo še zadnji prihajali do cilja se je z neba kar ulilo. Otroci so se takoj začeli pripravljati in se hitro napravili za nastop.

Pred prizorom je sledila poslovitev osmošolk. Prav ponosno so na odru deklamirale vodnikovo “Dramilo”. Osmošolke Julieta Fernandez Burja, Sofia Mažgon in Milena Rodriguez Burja so poslušale na odru poslovilne besede. Ganjena sem jim povedala, kako so zdaj postale dekleta, da niso več male deklice, »moje pomarančke« iz tretjega razreda. Koliko časa in učenja je poteklo od takrat? Prav gotovo je bilo vmes veliko lepih dogodkov, odmorov, izletov, beril, tudi kakšne solze ni manjkalo. To pomeni odraščanje. Vsi učitelji se veselimo, da ste končale osnovno šolo in da želite še naprej, to nam veliko pomeni! Upamo, da smo vam nudili dovolj znanja v intelektualnosti in v srcih, vsi tisti nauki bodo dobri spremljevalci na novi poti.

Vse druge učence sem pa spodbujala za vztrajnost pri jeziku, nalogah in branju tako, da bodo kdaj tudi oni osmošolci. Naložila sem v njih kot pečat, da morajo biti ponosni na našo bogato dediščino, jo paziti in ohraniti še naprej, kajti slovenskega jezika in kulture nam nihče ne more odvzeti. Naj bodo med počitnicami malo manj digitalni, naj odstranijo tablice in telefončke ter raje uživajo lepe dneve. 

Zahvalila sem se staršem, ki so nam vedno stali ob strani v vseh potrebah v teh dveh »posebnih« letih in kakor vsako leto poudarila, da nas skupno delo zedini v skupnosti in da smo zgled našim otrokom. Posebno zahvalo Marti, Mori, Moniki, Vinku in Borisu:  brez učiteljev ne bi bila »šola«.

Zdaj je bil pa na vrsti odrski prizor »Če Miklavž ima zamudo« Franceta Juvana, tam sta bili »nehvaležni sestrici«, ki nista dobili tega, kar sta Miklavža prosili. Dobili sta pa med darili Miklavževo pismo, v katerem se opravičuje zaradi zamude, ker mora obiskati veliko otrok po celem svetu in ju prosi, naj bosta še naprej pridni do njegovega prihoda. Deklici nista bili za to, da bi morali čakati še en teden, ali celo en mesec do Miklavževega prihoda. Med tem sta ob strani odra stala parklja in želela zapeljati otroke, da bi staršem samo nagajali in jih ne bi ubogali. Čez dan sta se pa deklici zavedli, da ni tako težko biti priden, delati dobra dela, pomagati doma, obiskati sosede in jim pomagati ter moliti. Srečna družina na koncu res dočakala prihod sv. Miklavža, ki je zamudil samo za par uric. 

Najmlajši iz otroškega vrtca so bili zelo navdušeni nad pesmico, ki so se je med letom naučili in še tisto zapeli. Prav zabavno je bilo, kako so v angelskih oblekah zapeli »Glava, ramena, kolena…», vsakič  hitreje, da se je cela dvorana zasmejala. 

Za konec pa seveda ni manjkala skupna slika in razdelitev spričeval. Zdaj nam pa čakajo dolge počitnice!

Še isti večer, ko je že postalo temno, je pa sveti Miklavž res stopil v Hladnikovo dvorano. Angelski zvončki in nebeške zvezdice so prihajali in prinesli ogromno blagoslova. Otroci so bili zelo navdušeni, ko so čakali na svoja darila. A pravijo, da so nekateri prejeli tudi  šibo… o tem so bili  parklji že obveščeni in so hitro opravili svoje delo. Prav nič jim ni bilo všeč, ko so slišali kakšno otroško molitev in zmagovalno angelsko pot do odra, kjer je sedel sveti Miklavž. Nekateri otroci so bili malo bolj boječi, drugi bolj korajžni, spet drugi pa bolj navihani, da so kar hitro stekli gor in se lepo zahvalili Miklavžu za darilo, potem pa spet hitro nazaj v dvorano, predno bi se kakšen parkelj lahko približal. 

Zdaj je pa na vrsti taborjenje. Otroci se prav veselijo noči, ki jo prespijo na igrišču v šotorih. 

Zbrali smo se v petek proti večeru in že začeli s pripravo, izbrali prostor za vsak šotor in si organizirali skupine. 

Na nebu je sijala polna luna ko so otroci iskali zaklad, tekli sem ter tja po dvorišču, po učilnicah, po dvorani, za odrom, po balinarskem igrišču in zopet gor… skupina fantov je prva našla zaklad, z malo pomoči so ga našle tudi deklice. 

Trebuščki so se kar veselili makaronov, da ne bi moči omagale. Po večerji je bilo treba lepo pomiti posodo ali pa vsaj poskusiti! Sedeli smo v krogu, kjer nas je čakal g. Toni za večerno molitev: zahvalili smo se za lepo vreme, za zdravje, hrano in še marsikaj… Molili in zapeli smo sveti angel, nato pa so šli najmlajši hitro umiti zobe in se pripravili za »spanje«, čeprav bi se želeli še naprej igrati na vrtu s svetilkami.  

Nočni tek in igre med šotori nise nova reč, vsi to pričakujemo in delamo. Najmlašji so največ časa prespali, starejši pa klepetali, igrali nogomet, brcanja žoge res ni moglo biti konec… mogoče malo predno so se ptički zjutraj zbudili. Otroci so za kratek čas zaprli oči, potem je pa bila na vrsti spet žoga. 

Med zajtrkom smo se malo pomenili in nasmejali, kako je noč potekala. Predno smo spravili šotore smo se igrali še igro črk in imen. Zdaj je pa zmagala skupina deklic: prinesli so vse predmete, ki so jih našli z začetnico vseh imen skupine, še Valentin Vodnik je bil na igrišču. Sledila je še igra potrpljenja, pri kateri je bilo težko, ker ni bilo zmagovalca… lahko bi rekli, da so deklice vztrajale, fantje so se pa hitro naveličali in bili spet pri žogi, z žogo, pred žogo, za žogo, ob žogi… tega pri njih ni konca. Na vrsto so prišle še enajstmetrovke, med katerimi je gdč. Marta izgubila copat… ta je odletel, a z žogo je dala gol! 

Za konec so otroci z Borisom pripravili božična voščila in jih okrasili, za kosilo so še hitro pospravili hamburgerje na žaru in vsi utrujeni pospravili reči, pomili posodo in odšli domov! 

Krasno smo se imeli z željo, da se prihodnje leto spet ponovi!

LvS