Simboličen datum Slomškove nedelje je pozdravil začetek vaj za koncert Slovanske sakralne glasbe, ki si ga je zamislila in ga bo vodila gospa Lučka Kralj Jerman in bo izvajan pod pokroviteljstvom društva Slovenija v svetu v cerkvi svetega Jakoba v Ljubljani, v četrtek, 4. oktobra 2018, in v katedrali svetega Justa v Trstu, v nedeljo, 7. oktobra 2018. V duhu Slomškove molitve in dela za slovenstvo je tudi ta koncert bil zamišljen kot molitev za slovenski narod in domovino, ki združuje matične, zamejske in zdomske Slovence.
To nedeljsko jutro smo pevci eden za drugim prihajali v Škofove zavode v Šentvidu. Prvi so naključno bili celo pozdravljeni s pritrkavanjem zvonov v sosednji šentviški farni cerkvi, v neposredni bližini zavodov. Na vrtu zavoda pa nas je pozdravilo še petje ptičev na drevesih, hoteč, da bi v naših srcih se vedno svetila pomlad, čeprav smo bili že pri začetku jesenskega časa.
Ja, tudi ti si tukaj! Od kot pa vi prihajate? Pred vrati društva SVS v zavodu v Šentvidu so nam pozdravi vzbujali posebno veselje, ki se je kasneje še nadaljevalo in močno krepilo. Vsak izmed nas je takoj začutil, da bi zamudil izredno priložnost posebnega praznika prijateljevanja, če bi se moral odpovedati sodelovanju pri tem glasbenem srečanju.
Zagledali smo prihod dirigentke, gospe Lučke Kralj Jermanove, ki se je počasi vzpenjala po stopnicah, kot da bi na ramenih nosila težak križ skrbi z vprašanji o tem, s kakšnimi pevci se bo morala boriti in če so se res naučili program do potankosti, kakor so ji obljubljali. Prav gotovo ji je po glavi rojilo vprašanje, ali morda ni zaman, da je kar dvajset gojila misel na ta koncert, na katerega je hotela za vsako ceno pritegniti Slovence iz vseh vetrov sveta.
Kar hitro smo morali v glasbeno učilnico, da začnemo s petjem. Nismo imeli veliko časa, saj je bilo potrebno preveriti dejansko zmogljivost pevcev za izvajanje čudovito lepega a ne manj zahtevnega programa. Gospa Lučka je podrobno poznala vse odtenke izbranih skladb in točno vedela, kje je potreben vsak vdih. Pevci pa seveda o tem nismo kaj več vedeli, še pomislili nismo na to. Posedli smo se v krog okoli visokega stola, na katerem je sedela dirigentka za stojalom, ki se je kar podiralo pod težo partitur in drugih zapiskov. Nekaj izbranih uvodnih misli je zadostilo, da je zbor bil privezan na vajeti dirigentke. Še nekaj dihalnih vaj, malo glasovnega božanja glasilk in sproščanja mišic, pa so note iz diapazona dale povod zamahu, ki je izprostil glasove v presenetljivo ubrano petje. Takoj smo začutili, da bo koncert le izvedljiv in videli na obrazu dirigente nasmeh, ki je potrdil to zaupanje.
Kakor se pri glasbenikih skoraj neizogibno dogaja, tudi mi nismo ubežali takojšnjemu komentarju, da preveč bunimo v note in ne sledimo njenemu mahanju, zaradi katerega je že skoraj padla iz stola pa še vedno ni zadoščalo, da bi iz našega izvajanja potegnila vse, kar je imela v mislih!
Vsekakor pa smo pevci že zadobili prepričanje -in mislim, da dirigentka tudi,- da pojeta duša in srce prav tiste družine, ki bo, kot pričakovano, odgovarjala umetniški zamisli dirigentke.
Tri dveurne séanse vaj smo to nedeljo pretrgali z malico in kosilom, ki jih je pripravilo društvo SVS s pomočjo koga drugega kot pa dveh znancev in sorodnikov pevcev, ki sta poleg tega tudi člana pevskega zbora pri Frančiškanih v Ljubljani. Imeli smo občutek, da nas to nedeljo pozdravlja in blagoslavlja sveti Slomšek, z dobrotljivostjo pa nam streže sveti Frančišek.
Fotokopiranje not za pevce z nepravimi verzijami skladb, letanje, ter tu in tam telefonski klici sodelavke gospe dirigente so med vajami nakazovali, da je v zakulisju še drugi aparat, ki nepretrgoma deluje in skrbi za usklajevanje različnih prizadevanj pri postavljanju koncerta na oder.
Po šesturni vaji smo se potopili v “Oče naš”, skladbo, ki bo otvorila koncertni program. Navidezna preprostost partiture je v resnici skrivala zahtevno glasbo, ki smo jo zapeli skoraj prepričani, da jo bo treba še popravljati. Vsekakor je pa pri petju bil prisoten duh iskrene zahvale za ta čudežni dan, ki nas je Slovence iz mnogih vetrov sveta pretopil v eno družino in dal doživeti nekaj izredno lepega, česar besede skoraj ne morejo opisati…
JaZ
