1. Vsako leto se v začetku maja Evropa spominja obletnice konca Druge svetovne vojne. Na kateri datum jo je pa pravzaprav bilo konec?  Nekateri navajajo 8. maj, drugi 9. Zakaj ta razlika?

7. maja 1945, ob 2.41h po polnoči je v generalnem štabu Zaveznikov v francoskem mestu Reims nemški general Alfred Jodl podpisal predajo vseh nemških čet. Kljub temu pa je bila v zapisniku določba, da bo nemška vojska odložila orožje šele 8. maja ob 23.01 h. S tem je nemško poveljstvo poskušalo pridobiti na času, da se bodo njihove umikajoče čete lahko predale zapadnim zaveznikom, kar bo zanje milejše kot če padejo v roke Rdeči armadi.    

Čeprav je ruski general Ivan Susloparov tudi podpisal to predajo, so iz Moskve sporočili, da on ni za to pooblaščen. Ker je Sovjetska Unija doprinesla glavni delež za zmago nad Nemčijo – od petih padlih nemških vojakov, so štirje padli na vzhodni fronti – so zahtevali, da se nemška vojska izrecno preda tudi njim. V Berlinu so potem  8. maja blizu polnoči Nemci podpisali predajo tudi pred maršalom Georgijem Žukov, glavnemu poveljniku sovjetskih čet. Ker pa je bil, zaradi časovne razlike, takrat v Moskvi že 9. maj, se v Rusiji konec »Domovinske vojne«, kot jo oni imenujejo, praznuje na ta datum.

Tako je po petih letih in osmih mesecih utihnilo orožje v razdejani Evropi.

A ne čisto povsod.

2. Kdaj so končno prenehali spopadi z nemškimi vojaki in kje? Katere okoliščine so do tega pripeljale?     

Junija 1943 so Nemci na Poljskem ustanovili  bataljon s sovjetskimi gruzijskimi ujetniki (Georgianos), ki so se odzvali na njihovo ponudbo, da se vključijo v nemško vojsko in se rešijo ujetništva in s tem povezanega  trpljenja. Tako je nastal 822° gruzijski bataljon s približno 800 vojakov.

Ta bataljon so konec avgusta 1944 premestili na Holandsko. Ker so bili takrat Nemci že v umiku, tem vojakom niso več dosti zaupali in so jih prestavili na holandski otok Texel, največji od zapadnofrizijskih otokov, ki je le kake 3 km od obale.

Ker so bili ti otoki strateškega pomena za Nemce, so ta otok imeli močno utrjen  in s posadko z več kot 2000 vojakov. Tako so računali, da bo tistih 752 Gruzijcev pod kontrolo.   

Ko je marca 1945 poveljnik tega bataljona Gruzijec Shalva Loladze uvidel, da je nemški poraz neizogiben, je pripravil napad svojega bataljona na nemške postojanke. Tako naj bi po nemški predaji zmagovalci ravnali z njimi kot z zavezniki in ne  kot z izdajalci.

Upor se je pričel  6. aprila ponoči in že tisto noč so pobili okrog 400 presenečenih vojakov. Gruzijci so računali na zavezniško pomoč – Angleži so bili o tem preobratu obveščeni – a ta pomoč ni prišla. Nemški odziv je bila kruta represalija. Po vsem otoku so se vršili spopadi. V teh je padlo 812 nemških vojakov, 565 Gruzijcev in 117 domačinov, od tistih, ki so jih skrivali.  Šele 20. maja so se na otok izkrcali Kanadčani in ga delno zasedli. Razorožili so 1533 vojakov, ostali so se pa razkropili in skrivali, da bi lahko še naprej obračunavali z Gruzijci. Ob tem izkrcanju so padli v Evropi zadnji streli povezani z drugo svetovno vojno.

Komentar: Preživele Gruzijce so odpeljali v Nemčijo, tam so jih pa, kljub protestom  Kanadčanov, zavezniki izročili sovjetski delegaciji, ki je prišla ponje. Pravijo, da zaradi močnega zapadnega prigovarjanja in pritiska res niso doživeli tako tragične usode kot drugi vrnjeni sovjetski državljani, čeprav so svojčas nosili nemško uniformo.  

(Po knjigi zgodovinarja Jesús Hernándeza “Eso no estaba en mi libro de la Segunda guerra mundial” ).

3. Glede števila nemških izgub – med padlimi in ranjenimi vojaki –   med drugo svetovno vojno ni sporazuma. Nekateri viri jih navajajo okoli 10.000.000, drugi pa to število pomnožijo celo do dvakrat. Daleč največ jih je padlo na vzhodni fronti, v Rusiji. Na primer, samo v bitki za Stalingrad  – sedaj Volgograd –, od 23. avgusta 1942 pa do 2. februarja 1943, in poznejši sovjetski protiofenzivi, so imeli Nemci čez 470.000 mrtvih in njihovi zavezniki, Italijani, Madžari in Romuni skupaj, čez 300.000.

V bitki za Kursk, prav tako v Rusiji, od 5. julija do 23. avgusta 1943, so pa izgube znašale 210.500 vojakov.

Na zapadni fronti  so bile izgube nižje.

Zavzetje Francije, od 10. maja pa do 25. junija 1940,  45.500 mrtvih, ranjenih 111.000.

Ardenska bitka v Belgiji, decembra  1944, blizu 85.000 mrtvih Nemcev.  

Na Balkanu je po nemških arhivih med vso vojno, od začetka do konca – od aprila 1941 pa do maja 1945, –padlo 24.300 njihovih vojakov. Večina od teh po septembru 1944, ko so vdrle na jugoslovansko ozemlje in po njem napredovale sovjetske čete in pa bolgarske –  ti so bili do takrat zavezniki Nemcev. (Tito, vodja partizanov in svetovno priznan kot osvoboditelj Jugoslavije, se je pa ta čas že zatekel na otok Vis pod angleško zaščito. Vračal se je v Jugoslavijo samo na ozemlja, ki so bila že zasedena od Rusov).

Ostali Nemci so pa padli med zasedanjem balkanskih držav, v bitkah s četniki in s partizani – dokler niso z Nemci naredili pogodb, da jih ne bodo več napadali, v zameno naj bi jim pa oni nudili logistično pomoč – orožje, obleko, hrano. (En primer, nemški odlok 1461/44, z dne 5. julija 1944, nanašajoč se na partizane).  Tako so se lahko v miru posvetili medsebojni borbi. Vsak je imel svoje cilje: četniki, obnovitev Kraljevine Jugoslavije, partizani pa speljati komunistično revolucijo in vzpostaviti totalitarno oblast.

Za Nemce Jugoslavija ni bila prioriteta, saj so imeli  nastanjenih le nekaj divizij, v glavnem zaradi zaščite bližnjih romunskih petrolejskih vrelcev.  Ti vrelci so bili glavni vir njihovega kuriva in dosegljivi iz Grčije s takratnimi angleškimi bombniki.

V Sloveniji se najbolj proslavlja Dražgoška bitka, ki je potekala med 9. in  11. januarjem 1942. Uradno je priznana kot prva velika bitka v kateri so se partizani odkrito borili proti Nemcem. Govornik na letošnji proslavi je zato zatrdil: “Dražgoška bitka je ena večjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji.  Potekala je med… v vasi Dražgoše in je omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske…” V tej bitki je padlo 26 nemških vojakov.

Franci Markež