Septembra 2024 je v Sloveniji na Študijskem centru za narodno spravo (SCNR) izšla, v tiskani in dopolnjeni verziji, monografija “Čez ocean v novo življenje: Usode slovenskih povojnih političnih begunk”, avtoric Marte Keršič, Neže Strajnar in Mirjam Dujo Jurjevčič.
V spremni besedi je dr. Tomaž Ivešić zapisal, da so avtorice s pomočjo bogatega arhiva pričevanj osvetlile pot političnih begunk ob koncu druge svetovne vojne. Arhiv SCNR-ja hrani okrog 400 pričevanj oziroma spominov na obdobje druge svetovne vojne in socialistične Jugoslavije. Skupaj z ostalim arhivskim gradivom in bazami podatkov predstavlja enega izmed osnovnih temeljev raziskovalnega dela SCNR-ja. Pričevanja begunk, ki tvorijo knjigo, so bila posneta v Clevelandu in v Buenos Airesu.
Svoje življenjske zgodbe nam v publikaciji predstavijo Marija Tomažič Lavrisha, Justina Lukančič Fajfar, Mari Kosem Celestina, Helena Arnež Gaser, Pavla Arnež Hauptman, Albina Žonta Malavašič Loboda in Jožejka Debeljak Žakelj. Avtorice monografije ugotavljajo, da so jih omenjene pričevalke nagovorile s svojim neverjetnim pogumom, voljo, upanjem in vero.
Knjiga je bila predstavljena na dogodku v Ljubljani v torek, 12. novembra 2024. Po kratki predstavitvi dela je avtorica Neža Štrajnar občinstvu bolj podrobno predstavila tri zgodbe opisane v knjigi. Nato pa je avtorica Marta Keršič gostila skupino potomcev povojnih političnih beguncev, ki so se preselili v Slovenijo: Pavlo Kovač Škraba, zakonca Marjana Grilja in Joži Malovrh, zakonca Tomaža Filipiča in Moniko Zupanc ter Pabla Brulo. Posvet, ki se je imenoval “Čez ocean nazaj”, se je začel s kratko predstavitvijo vseh navzočih, ki so orisali svoje življenjske poti, posebnosti življenja v Argentini kot del tamkajšnje slovenske skupnosti, in nato bolj podrobno opisali različne okoliščine svoje odločitve, da se preselijo v Slovenijo, ali kot se je ga. Keršič izrazila, “vrnili” v Slovenijo, ker čeprav so rojeni v Argentini, jih ima za Slovence, ki se vračajo v matično domovino.
Udeleženci okrogle mize so z občutkom zadovoljstva in hvaležnosti izrazili, da so bili v Sloveniji sprejeti pozitivno. Prilagoditev na novo okolje je potekala brez večjih težav. Posebej so izpostavili pomoč sorodnikov in znancev, ki so se pred njim preselili v Slovenijo, in poudarili kako važno je, da se preko njih predhodno skuša čimveč poizvedeti, kar je potrebno za vključitev v slovensko družbo.
Udeleženci so bili enotni v tem, da so iste dejavnosti preko katerih so se udejstvovali v slovenski skupnosti v Argentini – družbena in kulturna dejavnost, družinska povezanost, sodelovanje pri verskih aktivnostih – tudi najbolj pomagale, da so se lažje in hitreje vključili v novo lokalno skupnost. Seveda znanje jezika, navad, in pesmi tudi zelo olajša prilagoditev in prijetno preseneti domačine.
“Verjetno boste pomagali tudi komu, ki se še odloča, ali bi ali ne bi, da boste tudi njim pokazali mogoče neko pot,” je za zaključek dejala ga. Keršič. ”Predvsem pa lahko rečem, da smo vam hvaležni, ker tudi v okolju katerega ste se preselili oziroma v katerega ste se naselili vnašate eno veliko veselje. Bom rekla tudi obogatitev s tem, kar ste živeli v svoji rodni domovini, kar ste prinesli s seboj. In da te talente v bistvu uresničujete in jih delite tudi svojemu okolju in se mi zdi, da je to res nekaj najlepšega kar lahko doprinesemo vsi skupaj. Iskrena hvala!”
M.G.
