Prihodnji Slovenski dan, ki se bo vršil v nedeljo, 25. novembra v Slomškovem domu, ne bo navadna prireditev. Obhajanju 57. obletnice Slomškovega doma in 63. Slovenskega dneva se pridruži še spomin 70-letnice prihoda naših staršev v Argentino in slavje 70. obletnice izhajanja našega tednika Svobodna Slovenija v Argentini. Koliko obletnic! Za tako slavje ramoška skupnost pripravlja celodnevni program, ki bo kronan s predstavo muzikala “Kerigma”. Muzikal je spisal in uglasbil prof. Martin Sušnik, režijo pa imata na skrbi Marta Selan Brula in Marcelo Brula.
Martina Sušnika smo povabili na pogovor, da nam vsaj malo poteši radovednost o muzikalu:
– Beseda kerigma izhaja iz grške »κήρυγμα » in pomeni “razglasitev«. V literaturi je to oblika svetopisemskega oratorija. Tvoje delo, ki ga bomo lahko videli na Slovenski dan, je pa poleg tega tudi muzikal. Kdaj si ga napisal? Si imel za to ustvarjanje kakšen poseben navdih?
Delo je bilo napisano med koncem leta 2013 in začetkom 2014. Glede navdiha, bi pa jaz označil dvoje: najprej “zgodba” sama na sebi. Vedno sem se posebno zanimal za dogodke Velikega tedna, ki so jedro krščanske vere. Ta je bil glavni navdih, na duhovnem-življenjskem področju. Je pa Veliki teden tudi izredno navdušljiva umetniška tema, vsaj zame. Nekdaj sem že videl muzikal o teh dogodkih, ki mi je služil kot kažipot, da sem si lahko zamislil odrsko predstavo. Potem mi je pa prišlo na misel, da bi lahko poskusil tudi sam kaj takega zgraditi.
– Želiš publiki s Kerigmo sporočiti kakšno posebno misel?
Želim le to, da bi na prenovljen način do publike prišla “misel” Svetega pisma, ki je že vsem znana, a h kateri se splača še ponovno približati se. Če bi moja skromna skladba k temu pripomogla, bi bilo zame nadvse zadovoljivo.
– Na raznih obletnicah in spominskih proslavah smo že videli, občudovali in uživali tvoja dramska dela. Dobro se spominjamo tvojega odličnega muzikala Utrip. Imata Kerigma in Utrip kakšno zvezo, kaj skupnega?
Mislim, da jo v jedru imata. Tudi pri Utripu je bila osrednja tema spremenjenje in – recimo tako – prenovljenje človeka. Dejansko je Utrip, do neke mere, bolj biografska zgodba. Tukaj sem pa poskusil, da govori Božja Beseda, in jo le posredovati s perspektive lastne duhovne izkušnje. Seveda, je vsekakor pri Utripu bil glavni cilj, da bi se publika lahko istovetila z zgodbo glavne vloge, da bi poslušalci-gledalci lahko zgodbo osvojili. Pri dogodkih Velikega tedna sem pa mnenja, da imajo vse vloge nekaj, s čimer se lahko ljudje identificirajo. Vsak lahko sebe vidi v Petru, v Janezu, v Mariji Magdaleni … celó v velikih duhovnikih in v Judu Iškarjotu. Še posebno pa, seveda, gre za to, če znamo slediti Kristusovemu zgledu ali ne. Gre pač za glavno borbo med Življenjem in smrtjo, med ljubeznijo in zlom … Je, nimam dvoma, zgodba vseh zgodb.
Po drugi strani bi še omenil, da mi je po predstavitvi glasbene povesti Utrip, ki sva jo leta 2010 napisala skupaj z ženo Magdaleno šlo, da bi poskusil še malo napredovati kot skladatelj – z dolgim opusom. Od takrat naprej me je mikalo, da bi se lotil orkestralne skladbe, da bi ohranil to, kar sem se kot amaterski skladatelj z Utripom naučil, in tudi napredoval v tistih točkah, kjer bi se zmogel še malo izpopolnjevati, kljub svojim očitnim omejenostim.
– Koliko časa si ustvarjal Kerigmo? Kako živiš proces ustvarjanja tako obsežnega dela?
Vsega skupaj je bilo približno tri, štiri mesece pisanja, oz. komponiranja skladbe. Bilo je pač dokaj intenzivno, recimo tako, ker sem ponavadi precej obseden, ko se lotim kaj takega. Zdi se mi, da bi bilo zame skoraj nemogoče, da bi pisal nekaj dni, potem ustavil, nadaljeval tedne pozneje itn. Ko začnem, skušam priti do konca. Sem celo neznosno občutljiv na prekinitve. Zato se moram javno zahvaliti tistim, ki me morajo med takim procesom prenašati ali pa celo trpeti mojo “odsotnost”. Svoj čas sta bila starša, potem prijatelji, zdaj žena … Brez njihove podpore ne bi zmogel ničesar.
– Kdaj, kako in zakaj si začel ustvarjati literarna in glasbena dela?
V mladih letih sem rad pisal, predvsem kakšne skromnejše poezije, potem pa še kaj drugega. V okviru mladinskega pevskega zbora v Slovenski vasi sem pa počasi začel tudi pisati glasbo. Pokojni Franci Pavlič je dobrohotno sprejel nekatere izmed tistih skladb, da smo jih peli z mladino. Pozneje sem imel zbor na Univerzi, kjer sem tudi lahko predstavljal nekatere lastne skladbe. Istočasno pa tudi rock band, kjer smo se s prijatelji lotevali sestavljanja lastnih pesmi. Muzikal me je pa vedno po svoje mikal, saj nekako združuje klasično in moderno popularno glasbo. S tisto mešanico se nekako identificiram, čeprav imam tudi svoje zadržke.
– Muzikal bo gotovo veličasten, saj bo na odru – če štejemo igralce in pevce – več kot 70 izvajalcev, med njimi veliko mladine, kar nas še posebno veseli. Kaj misliš, da bi slovenska skupnost morala narediti, da bi privlačila več mladine v slovenske domove ?
Mnenja sem, da se ne more mladine privlačiti nasilno. Hočem reči, če bo nasilno, ne bodo privlačeni. Dandanes mladina ne bo v domove hodila “iz dolžnosti”, temveč le, če bo zanjo privlačno. Seveda delovanje v domovih zahteva odgovornosti, angažiranja … to ni enostavno. Vendar je lahko tudi to po svoje privlačno, še posebno za mlade, ki hočejo doraščati. Moramo jim pokazati, kaj vse dobrega je v tem, da jim bo lahko vzbudilo zanimanje. Jaz sem vedno hvaležen, da sem kot mlad lahko sodeloval v lanuškem domu in tudi v Slovenski hiši. Tam sem spoznal prijatelje, ki me spremljajo še do danes. Tam sem se naučil mnogo stvari, ki so mi bile koristne celó za odraslo življenje. Tam sem imel tudi možnost, da sem lahko uresničil nekatere želje, razvil (zelo omejeno, ponavljam, a to po lastni krivdi) umetniška zanimanja … Še vedno se spominjam, kako se mi je šlo, da sem končno zmogel stopiti v vrste društvene mladine. Komaj sem čakal, da bi lahko sodeloval pri odboru, pri nogometnem moštvu, pri mladinskem odboru, pri nastopih, pri zboru … Ko človek spozna, da je nekaj dobro, oziroma vredno, in da to pospešuje osebno rast in nudi socialne možnosti, to nekako samo po sebi vzbudi ljubezen in voljo, in tej volji daje tudi moči, da premaga težave, ki se lahko pojavijo. Vrednota je, kar privlači srce, in omogoča tudi energijo za odgovornost in resno delo. Če pa človek tega ne najde, ne bo sodeloval. Kvečjemu se bo čutil dolžnega ali prisiljenega nekaj časa, a tisto kmalu usahne. Volje se ne da “pumpati” od znotraj, vzbudi jo težnja po dobrem. Starejši imamo zato nalogo, da mladim pokažemo, kaj vse dobrega in vrednega lahko najdejo v skupnosti in kako lahko to pospešuje njihovo osebno rast.
– Imaš še kakšen projekt v mislih? Ali morda kakšen drugi muzikal že ustvarjen?
Nekatere druge stvari so napisane, a zaenkrat nimam novih projektov. Kot sem omenil, zaradi značaja, se ne morem lotiti česa takega, če že vnaprej vem, da ne bom imel dovolj časa, da bi tak projekt zadovoljivo izvršil. Profesionalne odgovornosti, po katerih tudi težim, me trenutno dokaj zaposlujejo. Se ne pritožujem. No, včasih se. A vsega se ne more, treba je izbrati. Vsaka izbira je dejansko boleča, ker pomeni, da se mora človek nekaterim stvarem odpovedati. A odpoved je tudi zahteva razvoja.
Gotovo zdaj vsi vemo malo več o muzikalu, ki ga z veliko vnemo in trudom za nas pripravljajo režiserja, igralci, pevski zbor in številni pomočniki. Hvala, Martin! Komaj čakamo na premiero!
Pripravil: Jože Jan
