V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 50 LETI
Svobodna Slovenija, Leto XXXV – Št. 5 (5. 2. 1976)
8. februar je dan Prešernove smrti. Že pred vojno smo ta dan smatrali za praznik narodne kulture, ga praznovali po šolah in na ta dan razdeljevali nagrade najpomembnejšim kulturnim delavcem. To se je ohranilo tudi po vojni ter pomeni danes že kulturno tradicijo.
Letos vežemo ta dan še z drugim Prešernovim jubilejem. Pred dobrim mesecem — 3. dec. — je preteklo 175 let od njegovega rojstva. Pred 175 letom se nam je rodil človek, ki naj velja med nami in pred svetom za predstavnika slovenskega duha in kulturnega ustvarjalnega dela, kot tak, o katerem je že pred sto desetimi leti (1866) zapisal Stritar, da se z njegovo zbirko Poezij lahko na sodni dan predstavimo Bogu, da smo kulturno dozorel narod. Slovenski jezik, ki je do Prešerna le ubogo jecljal, je on dvignil v pojočo poezijo, na razvojno višino evropskih jezikov in se z njo uvrstil med svetovne pesnike. Slovenski jezik ima v njem svojega mojstra, slovenska besedna umetnost svojega prvega klasika, in enotni knjižni slovenski jezik svojega vzpodbudnika in soustvarjalca. To je eden prvih povodov njegovega vsenarodnega češčenja. Drugi pa je v poudarku zavesti svojske slovenske narodnosti, ki jo je Prešeren potrdil s tem, da se ni uklonil ne ilirstvu ne panslavizmu, temveč je ostal kot za „večnost zabit“ v svoje slovenstvo, kajti četudi smo majhni in nepomembni, imamo od Boga dolžnost vztrajati v svoji narodni samobitnosti prav do sodnega dne. In še v tretjič nam je osvetlil pot v bodočnost: napil je zdravico najprej slovenskemu narodu, nato miru s sosedi in potem združenju z vsem svetom v pravem humanizmu: žive naj vsi narodi v prijateljstvu, v takem, da bo tudi vsak poedinec „prost,“ to je svoboden.
Ob 175 letnici rojstva in v spominu na smrtni dan in na ideale velikega Prešerna, nam, ločencem od domovine in od matične jezikovne in narodnostne kompaktnosti, morajo biti ti ideali še posebej prisotni v duhu in v dejanjih. Bog je med drugimi jeziki dal našemu svojo posebnost, in je enakovredna drugim jezikom, a nam dal tudi dolžnost, govoriti ga in gojiti, se v njem izpovedovati in v njem ustvarjati „do zadnjega dne.“ Ta jezik ni samo gramatični red zvokov in pravil, temveč je v njem izražena tisočletna zoritev Slovencev v to, kar smo: je izraz našega slovenstva, torej naša sveta dediščina, če smo od domovine oddaljeni toliko tisoč kilometrov, nas ne odvezuje razdalja, da ne bi ostali zvesti temu krvnemu dolgu v sebi. Posebno sedaj, ko razdalij ni več in ko svet spoznava, da le na temelju svojega rojstnega jezika in duha moreš postati kulturno tvoren tudi v drugačni sredini (kakor ugotavljajo zdaj še v Kanadi, Avstraliji, USA in drugod). Ljubi svoj jezik, rasti z njim, goji ga, beri in piši v njem, ustvarjaj kulturno v njem tudi in predvsem v zdomstvu. Ceni žrtve vseh tistih naših kulturnih delavcev, ki v našem jeziku delajo med nami, tiskajo časopise, knjige, pojo v njem in ustvarjajo jezikovno domačnost v okolju drugih jezikovnih skupin. Prešernov dan naj bo njihov dan, praznik tega in takega kulturnega dela med nami, in zato tudi zavesti, da je slednje tako delo treba podpirati, zanj nekaj žrtvovati, skratka: ljubiti ga in še ljubiti!
Kot je bil Prešernu jezik temelj vsega njegovega dela, izražanja v umetnosti, narodoljubja in svobodoljubja, tako naj nam bo jezik osnova za naše skupinsko zbiranje, za naše življenje v skupnih domovih, za naše prizadevanje v katerikoli smeri, da se ohrani naše slovenstvo med nami. Komu naj zapojemo s Prešernom prvo zdravico? Naši mladini, fantom in dekletom, ženam in možem: naj postanejo živi udje slovenske skupnosti, vse od vrtcev do ljudskih šol, srednjih in najvišjih … vse od otroka do mladeniča, do žene in matere in očeta novih družin, babic in dedov! Rastimo v slovenski narod v zdomstvu, pa v zavesti, da smo, mi tu in oni tam ene krvi, da smo en narod. Ta se je sicer razlil brez meja v svet, pa ima svoje večnostne korenine v tistem terenu slovenske etnografske kompaktnosti, ki zasluži zavarovanje in svobodo na zunaj in na znotraj. V združeni Sloveniji, kot je bila v času „slovenskih očakov“ v Karantaniji in s svobodnimi državljani! Tudi ta ideal je iz Prešerna. In delati zanj velja tudi za nas, ki smo izven tega zemljepisnega kroga, toda zajeti smo v celoti v njega duhovni obseg slovenske narodne in politične samobitnosti.
In kakor težimo mi v svetu po slovenski državnosti in svobodnosti v etnografski domovini, tako je Prešernov in naš ideal bratstvo vseh narodov s slednjim v njegovi polnosti, in z vsemi v mirni družini narodov, svobodnih narodov, ki naj jih kot celota vodi princip humanosti. Da, konkretno: princip človečanskih pravic, vseh štirih svoboščin: svobode vesti in vere, besed in tiska, zbiranj in dela… Seveda, najprej v naši lastni domovini! Dolžnost imamo, da njo navajamo na pot, ki naj jo pripelje — svobodno združeno Slovenijo — v društvo svobodnih narodov, iz razcepa sfer v svet brez imperialističnega tiranstva, tega Prešernovega „vraga,“ ki moti sporazumevanje narodov. Pot v demokracijo ljudstva in hleba!
Danes je Prešernov dan. Dan narodne kulture, bratstva narodov in svetovne svobode. Dan človečanstva. In predvsem: praznik slovenstva doma in v zdomstvu. Praznik slovenskega genija.
Praznujmo ga s Prešernom: Bog živi ves slovenski svet! To je: ves svet, ki se priznava k slovenstvu. Odpirajmo mlademu rodu pot vanj. Podpirajmo vse, kar naj mu bo opora na tej poti: s slovenskim družinskim govorjenjem, petjem, s šolanjem in predvsem s — tiskom. Z vsem, kar ustvarja, plemeniti in razvija slovensko kulturo v zdomstvu.
td
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št.3, 15. 02. 2026
