Iz starega potopisnega dnevnika
Rim, 20. maja 1964
Gospod, Ti, ki vse veš, veš tudi to: vsa ta moja srečanja po Evropi, vsi ti moji pogovori z rimskim prijatelji – kakšno bogastvo misli v njih, kolikšna vznemirjenost v njih, koliki načrti in to kdaj celo, ko po Pavlovo ‘upajo proti upanju’ … in ob tem vsakokratno odkritje: če smo res upodobljeni po Tvoji podobi, ko si predvsem Stvarnik, ali Ti nismo podobni predvsem po sli po ustvarjanju?
Toda…
»Naš mali narod …« Kolikokrat smo to že izreki, in kolikokrat še bomo, toda…Gospod, glej: vem, da zahtevaš tudi od mene, naj se ne trudim vsega razumeti, vsemu se prigrebsti do obisti, vendar ali mi nisi prav Ti sam ustvaril trepetajoče vzmeti, ki venomer poganja svoj zakaj, zakaj, zakaj?
Zakaj torej trpljenje malih, ko si vendar govoril, da so Ti prav mali, nemočni in ponižani najbliže? Tudi mali narodi…
Čez štirinajst dni bodo tam onkraj ekvatorja v Buenos Airesu kakor vsako leto na prvo junijsko nedeljo ob tej večerni uri spet zbrani… najprej v cerkvi, potem v dvorani. Vrste žena v črnih rutah, moških bo precej manj, pa skupine deklet, ki ne bodo nikoli matere, ker njihovi ženini že leta ležijo po kočevskih gozdovih…
Zakaj, zakaj…?
In ti dnevi …pa te noči… Te noči! Ali jih nisi ustvaril zato, da bi se človek v njih spočil in se samo podnevi ukvarjal sam s seboj, pa s svojimi prijatelji… ker, kje so že časi, ko ni spal zaradi tistih, ki so mu bili sovražni…Te noči! Pa te zvezde, o, Bog! Pa kaj niso bile ustvarjene zato, da bi se ob njihovi starosti in spokojnosti naužili miru tudi mi sami… ne pa da so v dolgih nočeh drobne svetle luknjice, skozi katere nam pošiljaš samo molčeč smehljaj poguma?
Lani je bilo…
Kakor vsako leto so bili vsi praznično oblečeni, možje in žene. Možje, v glavnem starejši moški, mladih fantov je bolj malo… Res pa je bilo polno otrok. Tudi starejši so bili videti nekako mladostni, samo oči vseh so bile kakor ostarele. Nekoč, pred leti so morale videti preveč hudega in potem se jim je to prikazovalo še skozi leta. In če so se postarale tudi zato, ker slutijo vse tisto, kar je zdaj dano vedeti onim dvanajst tisočim pomorjenim?
V drugi vrsti je sedela ona. Tudi ona vsa v črnem. Take žene vidiš na jugu Španije, take v črnini so med kmeticami Grkinjami, take si gledal po furlanskih poljih, ko so te čeznje gnali proti gonarškem taborišču … a če ne bi bile tu nje, in stotine njej podobnih, bi dvomil, da jih je mogoče najti tudi sredi buenosaireškega mravljišča. Gledal sem jo, a ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči: solze so ji izkopale dva jarka preko lica. Kako je to mogoče! Že večkrat sem jo srečal, a nikoli je videl v solzah. In če je res, je res kar mi je nekoč kot otroku pravila mama: ‘Morda pa je z njimi tako, kakor je s tistimi angeli, ki jočejo samo ponoči, v samoti.’
Ona. Sama.
»Mož?« sem jo vprašal.
»Gospod, tudi on je bil vrnjen!«
Gospod? Kakšen gospod, ljuba žena, a ne vidiš, da sem res v večerni obleki, a da sem navaden po svetu blodeči deseti brat. Mislim, a ne rečem nič.
Pogled mi spolzi prek njene črne rute pa si rečem: Ja taka je pač usoda, zdaj je treba misliti na otroke.
»Otroci?«
Počasi dviguje trepetajočo roko, stegne tri prste. »Trije fantje.« Čez čas: »Dva so vrnili.«
Vrnili … Kdorkoli od tujcev, ki bi znal naš jezik in ki bi prisluhnil njej pa njenim sosedam pa v kotu dvorane stisnjenem starcu, ki mu levica trepeče in je ne more z desnico ustaviti ̶ vsi so imeli otroke, ‘ki so jih vrnili’ ̶ bi mislil, da gre pač za ljudi, ki so nekoč nekomu bili komu posojeni ali podarjeni, ali ̶
»Drugi, manjši je imel šestnajst let…«
Razumevajoče samo pokimam.
Ona me zdaj pozorno pogleda, pa sunkoma odkima. Ne! Ne razumete, hoče reči, ker ne morete razumeti.
Molčim. Izpraznjen.
»Najmlajši, trinajst let je imel, je prišel z menoj, zadnji, edini…«
Skušam se opogumljajoče nasmehniti.
»… prišel je, a se je … izgubil.«
Zdaj bi moral, moral nekaj reči, a spet samo kimam.
»Pa saj sem vedela, da ne bo lahko in sem dni in noči razmišljala, kaj storiti, da se ne bi izgubil.«! Obmolkne. Začelo je umirati še zadnje, kar ji je ostalo, edino od Boga ji prepuščeno.
»Preveč sem jokala.« Pritajen, oster stok. Čez čas pokima. »Preveč sem jokala, a ne, gospod? Pa ni prenesel…Saj sem slutila pa še kako slutila, in sem potem jokala samo ponoči, pokrita z odejami, a on je gotovo slišal. ‘Samo o smrti govorite’, mi je ponavljal. Zdaj, pravi, da mu postane slabo, že samo če po naše sliši … Seveda, seveda …kar so se otroku odprla ušesa, je slišal samo o trpljenju pa o smrti. Odrasli si pomaga, toda otrok ̶ !?«
Zrem topo predse. Pred tednom dni sem imel predavanje o amor fati, o nujni ljubezni do usode, tudi begunske usode, ki jo je pač treba sprejeti …in čez štirinajst dni bom predaval spet, toda zdaj, ko bi potreboval besedo, eno samo besedo…je ni – v meni je vse prazno, postrgano do konca.
Dva jarka po licih.
Pa ne, da ji je vse telo razjedeno…?
»Ja…« rečem naposled, položim dlan na njeno roko, ko da bi hotel vsaj kos poti z njo naprej, vsaj do takrat, ko se luči v dvorani ugasnejo in se odgrne zavesa.
Prisiljeno se nasmehnem, pokimam. Tako za pogum.
Ona pa spet samo odkima. Moža – táko novico je dobila od doma ̶ so ubili že prvi teden. Poba sta živela ̶ ‘sta trajala’, je rekla – še nekaj tednov, pobili so ju, zmetali v neke jame … nihče ne zna povedati, kje …
»Moralo je biti hudo, kaj, gospod … moralo je biti hudo …ampak…ni moglo biti huje, kot je zdaj meni.« Čez čas, kakor v zagotovilo, namigne z glavo proti stropu. »On ve, da ne lažem: koliko let že bi bila rada na mestu onih treh.« Hip zatem se zatopi vase. Mene kakor da ni več. Ne mene, ne koga drugega.
Solz pa ni.
Verjemi mi, Gospod, samo žalost, črna žalost… Nobenega sovraštva ni v teh črnih angelih, ne želje po maščevanju, a veš, da niti ne upora proti… proti … e…usodi … no, saj veš, kaj sem sprva hotela reči ̶ samo en dolg, nenehno se ponavljajoči zakaj? je v njih.
Pa solze. V samotnih nočeh.
Zorko Simčič
