Junij: mesec spomina v naših domovih

SPOMINSKA PROSLAVA V SLOVENSKI VASI

“Zdaj vsaj vem kje moram hoditi.
Dolžnost imam ljubiti
dve zemlji, dve domovini.
Tako naj gre življenje.
Slišim tukajšnjo grmenje
in krik v breznovi globini.”

V nedeljo 11. junija smo se v Slovenski vasi spomnili vseh žrtev vojne in revolucije. Pričeli smo s sveto mašo v župnijski cerkvi Marije Kraljice, ki jo je za njihove duše daroval letošnji srebrnomašnik g. Toni Burja C.M., ki je nato tudi opravil molitve pred spominsko ploščo v Hladnikovem domu. Zdenko Rot, zadnji še preživeli domobranec naše krajevne skupnosti, jim  je v čast ganjeno položil šopek rož.

Program spominske akademije je pripravil Dani Grbec s skupino mladih recitatorjev: Carla Burja, Natasha Grbec, Lourdes Kocjančič, Paula Kocjančič, Valerija Urbanija, Niko Cerar, Martin Grbec, Aleš Koprivnikar in Jeremias Žitnik. Kot besedilo je uporabil recitacijski tekst Notranja borba, ki ga je že pred dvajsetimi leti spesnil Martin Sušnik, a je njegova tematika popolnoma aktualna, saj razglablja o dilemah naših mladih generacij in njihovem odnosu do slovenske tragedije.

Dani je znal recitacijo “počlovečiti”, opremil jo je z  dramatsko dinamiko ter jo tako naredil bolj dostopno in razumljivo. Recitatorji, ki so večinoma imeli le osnovnošolske odrske izkušnje, so pri vajah očitno opravili pravo šolo, in to z odličnim učiteljem. Med njimi so že opazni talenti, ki kar kličejo po novih priložnostih.

Hvala njim, režiserju in vsem pomočnikom za tako vredno in doživeto predstavo, ki je poleg številnih udeležencev predvsem duhovno obogatila recitatorje same.

Franci Sušnik

 

____

 

Spominska proslava – Slovenski dom San Martín

Že od prvih let po prihodu naših prednikov v Argentino se ohranja tradicija, da se po krajevnih domovih v mesecu juniju -običajno na zadnjo nedeljo- skupno spomnimo žrtev vojne in revolucije na Slovenskem ter padlih domobrancev.

Tako je bilo tudi letos:  v nedeljo 25. junija smo se v Slovenskem domu v San Martinu  takoj po sveti maši (zanje darovani) zbrali pri spominski proslavi pod geslom “Daj jim svoj mir” (zamisel in režija: Marta Jenko Škulj), da bodo tako naslednje generacije občutile tragedijo, ki se je v tistih letih odigrala nad slovenskim narodom. Niko Škulj je pripravil sceno in pleten venec. Globoki molk ob začetku proslave nas je približal  spominu naših padlih.

Prva skupina recitatorjev Rožmanove šole: Jan Luna, Federico Tašner, Tadej in Katja Filipič ter Sofi Boltežar so deklamirali odlomek “Hodil sem” (Emil Gabrovšek). Druga skupina mladih: Juli Kastelic, Niko Žagar in Martina Filipič so recitirali “Pro defunctis” (Severin Šali).

Ob začetku, med recitacijami in pa še za konec je Marko Medvešček na harmoniko občuteno zaigral znane narodne pesmi: Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice in Zabučale gore.

Ob koncu je občestvo s prižganimi svečkami v rokah zapelo Oče, mati…

Regina Truden in Viktor Leber

 

____

 

V Slomškovem domu

V nedeljo 25. junija smo  se tudi v Slomškovem domu spomnili padlih domobrancev.

Po končani sv. maši, ki jo je daroval g. Franci Cukjati, smo se v sprevodu pomaknili na dvorišče doma. G. Cukjati, ministranti in osnovnošolci s prižganimi svečkami ter ostali navzoči smo postali ob spominski plošči, kjer smo zmolili za pokojne.

Lučka Pregelj je prebrala poezijo, med petjem pesmi “Kje je moj mili dom” so pa starejši otroci recitirali:

 

Snežniški zvonovi k spravi zvonijo.
Veselo oznanjajo skorajšnji čas,
ko gluhi in nemi spregovorijo.
Prižgane so lučke za nepokopane.
Dobre misli grejo v klas.
Celijo se nezaceljene rane.
Zmaguje nas sila prijaznih duhov.
Snežniški zvonovi pomlad budijo.
Kličejo brate k bratom domov.

 

Predno smo se razšli je pa še zadonela “Oče, mati, bratje in sestre”.

 

____

 

Naš dom San Justo: Brez te luči bi bila tema

Že od začetka časov se mesec junij pojavlja v Sloveniji z najtoplejšim soncem, ki odseva vse barve njene lepote. Tu, med nami v Argentini, pa isto sonce osvetljuje naše spomine. Spomini, ki se ustavljajo ob tistem najhujšem času slovenske zgodovine. Takrat je sonce krvavo žarelo. Spominjamo se ljudi – domobrancev, ki so ljubili domačo zemljo in so padali pod komunističnim terorizmom; spominjamo se bolečine s katero se je njihova smrt zarezala v lastne družine in ves slovenski narod. V Sloveniji svetloba sonca ob zarji svobode išče resnice, katere je skozi dolga desetletja skrivala noč komunizma. A ta resnica še danes  ni našla svojega prostora pod soncem. Tu, v Argentini, pa to resnico osvetljujemo vedno, kadar počastimo naše junake – domobrance.

Mučencem – ki so s svojim življenjem branili vero in domovino -, tisočim družinam, dolgim procesijam civilnih beguncev – ki so s težkim srcem odhajali od doma v neznani svet- , smo se letos v San Justu posebno poklonili v nedeljo 25. junija. V stolnici je msgr. Jure Rode daroval sv. mašo za žrtve vojne in revolucije. Ob globoko doživetem petju, ki gaj je izvajal med sv. daritvijo Mešani Pevski zbor pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar, smo lahko razmišljali o Evangeliju, ki nas opogumlja naj se ne bojimo tistih, ki nam lahko ranijo telo, kajti versko in duševno nas ne bodo morali prizadeti. Ne smemo pred njimi tajiti svojega verskega prepričanja…

V Našem domu smo se s spoštljivim molkom zbrali pred spomenikom Franceta Balantiča. Preživeli  domobranci – žive priče grozot – g. Stane Mustar, g. Tone Rovan, g. Jože Kržišnik, g. France Uštar ter g. Javornik so v žalnem sprevodu ob predsedniku Fantovske zveze Ignaciju Mehletu, položili predenj venec rdečih nageljnov. G. Jure je opravil molitve in priporočil duše mučencev pravičnemu Bogu.

V dvorani je napovedovalka, gdč. Tatjana Malovrh, podala besedo slavnemu govorniku letošnje konmemoracije.  G.  Jože Lenarčič je spregovoril predvsem mladim, saj so bili mladi slovenski fantje tista velika večina, ki je bila deležna komunističnega nasilja.

Počasi se je odpiral zastor. Idilična scena, dela g. Toneta Oblaka s sodelavci, nas je preselila v gozd, priča nečloveškega trpljenja okoli križanega Kristusa, ki usmiljeno tolaži mlade žrtve… Vrstili so se nastopajoči, ki so nam čustveno podali občutkov polne Kuntnerjeve recitacije: “Ob prijateljstvu”, “Jaz ne premoren”, “Ob svitu”, “Nebo nad deželo”, “Ta luč”, “Rodilo se je”, “Kri”, “Sovraštvo”, “Niso mrtvi” in “Zdaj znam”. Prepletali sta se beseda in pesem. Besede, katere so jih  z milin, nežnim glasom in  z globoko predano žalostjo izrekli dekleta in fantje: Nevenka Belič, Andrej Grilj, Albi Klarreich, Nace Kržišnik, Mikaela Malovrh, Kamila Mehle, Gregor Modic, Erik Oblak in Milena Zupanc.

 

“…prijateljsko smo si roke sklenili,
da ne bi se ločili na poteh,
ki so nas ločili…
…jaz ne premorem več protistrupov za strupe sveta…
…Plamen prelite krvi novo spoznanje rojeva…
…Niso mrtvi, ki so padli…padli so za novo setev…
…Ta luč je spomin, ta luč je upanje…”

 

Pevski zbor je s svojo pesmijo deloval kot balzam, ki blaži odprte rane. Vmesno so se pojavljale ”…Gospod te blagoslovi, Njegov naj obraz zasije v tebi in vedno naj Njegova milost, Božja milost, bo s teboj. Gospod naj podari ti svetlobo…”.

Z globokim spoštovanjem smo počastili junake – mlade domobrance, ki so nam danes svetal vzor! Zamisel in priprava spominske akademije je ležala na rameh ge. Tatjane Modic Kržišnik, katera je prevzela tudi režijo; skupina “Luč in zvok San Justo” sta poskrbela za osvetljavo in zvok. Vsem, ki ste omogočili ta spoštljiv poklon, prisrčna zahvala in priznanje!

Kako, da so junaki mrtvi, vendar živi? Ker je bila resnica v njihovih ustih, ker so bili Bogu in bratom zvesti, ker ni mogoče utihniti njihovih glasov v naših srcih. Čast imamo, da vemo kdo so bili. Zapustili so nam zgled, ki je kakor baklja. Nesimo to bakljo ponosno naprej! Slava jim!

Lučka Bergant

 

(več na FB Naš dom San Justo)

Please follow and like us: