Dr. Valentin Meršol – 80-letnik
Kdo slovenskih protikomunističnih beguncev, ki so šli meseca maja skozi Vetrinjsko taborišče, se z največjo hvaležnostjo ne spominja zdravnika dr. Tineta Meršola? Saj je z njegovim tedaj junaškim nastopom vezana rešitev tisočev slovenskih in tudi jugoslovanskih civilnih in vojaških oseb pred izročitvijo Titu in morda gotovi smrti. Kdo od teh beguncev ne bi hotel te dni stopiti k jubilantu in se mu še enkrat zahvaliti za njegovo posredovanje, stisniti gorko njegovo dobro dlan in mu čestitati k visoki starosti, pa mu želeti še leta in leta zdravja in srečnega življenja v krogu njegovi sinov in slovenskih Amerikancev sploh.
Dr. Meršol je gotovo ena najpopularnejših oseb med našo novo emigracijo, ki ga pozna od nastopa v Vetrinju in pozneje v Ameriki. Manj pa jim je poznana življenjska pot našega jubilanta, ki je zanimiva, burna in polna humanitarnega dela. Rojen v preprosti železničarski čuvajnici v Radovljici v družini devetih otrok, je po šolanju v Radovljici in Kranju vstopil leta 1905 s prvimi dijaki v tedaj ustanovljeni škofov zavod v Št. Vidu in ga končal l. 1913 s tistimi, ki so prvikrat v slovenski zgodovini polagali maturo v slovenskem jeziku! In vseh teh osem let je bil najboljši dijak Jegličevega zavoda. Kot takega ga je škof Jeglič popeljal z drugimi najboljšimi dijaki iz vseh razredov v Lurd, kjer je molil k Mariji predvsem za izbiro poklica. In odločil se je za medicino. Toda pot k doktorski diplomi je trajala dalj, kot je mislil: devet let! Zakaj? Kot graškega medicinca ga je zajela prva svetovna vojna in moral je na fronto proti Rusom. Spomladi 1915 je bil že v Karpatih ujet. Pet let je bil v Rusiji, odkoder se je povrnil domov šele l. 1919. Ves ta čas se je udejstvoval kot medicinec, sprva kot vojni ujetnik, nato pa kot jugoslovanski prostovoljec v Odesi ob Črnem morju, kjer se je vpisal znova na rusko medicinsko fakulteto. Jugoslovanske prostovoljce je nato peljala pot k severnemu Ledenemu morju v Murmansk, kjer naj bi se vključili k zaveznikom – Angležem, Amerikancem in Francozom kot zavezniška četa. Tam je preživel boljševiško revolucijo. L. 1919 so ga zavezniki poslali kot kurirja preko Londona, Pariza in Rima v Beograd. Častno odpuščen iz jugoslovanske armade je prišel 31. avgusta 1919. leta domov.
Treba je bilo dokončati medicino. Na univerzi v Gradcu, kjer je bil pred vojno, ga niso sprejeli, kot “izdajalca avstrijske vojske”. Vpisal se je nato na zagrebško fakulteto in pozneje na fakulteto v Pragi, kjer je doktoriral l. 1922. Po študijah v petih jezikih, ki jih je vse obvladal: slovensko, nemško, rusko, hrvaško in češko! Seveda se je naučil tudi francosko in angleško v zavezniški vojski!
Kot zdravnik je nato služil po bolnišnicah v Celju in Ljubljani in v skrbskem Nišu, kjer je dobil kot prvi Jugoslovan in prvi Slovenec podporo ameriške Rockefelerjeve ustanove za izpopolnjevanje v Združenih državah. Tu se je po raznih bolnišnicah specializiral za bakteriološke probleme. Po vrnitvi je šel v makedonsko Skopje, kjer je bil tedaj njegov nekdanji profesor, ravnatelj in rektor Zavoda sv. Stanislava, škof dr. Gnidovec. Tam je bil vodja bakteriološkega, malaričnega in antirabičnega oddelka v Zavodu za tropske bolezni. Od tam je šel v Zagreb v zavod za kužne bolezni in obenem tudi predaval v Zdravstveni šoli. Šele preko teh jugoslovanskih postojank je prišel v Ljubljano, kjer je vse do konca vojne l. 1945 bil primarij v splošni bolnišnici.
V Ljubljani je razvil svojo veliko delavnost v stanovskih organizacijah. Bil je predsednik Slovenske zdravniške zbornice, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, podpredsednik Zveze jugoslovanskih zdravnikov. Pisal je strokovne članke in vodil akcije za razširjenje slovenske medicinske fakultete na kateri bi ga čakalo mesto univerzitetnega profesorja za bakteriologijo. Toda mesto univerzitetne kariere, za katero je bil kakor rojen, so prišla begunska leta, kamor se je podal takoj maja meseca 1945 kot odločen protikomunist.
V Vetrinju, kamor se je zatekel s svojo družino, je po svojem ugledu in zanju postal slovenski vodja civilnega taborišča, posrednik med Slovenci in angleško vojaško komando. In tu je doživel trenutek, ko je doživel najvišji vzpon svojega dela za Slovence: po izpraznitvi vojaškega taborišča, ko so domobrance pod videzom v Italijo poslali partizanom v smrt, je prišlo povelje tudi za vrnitev civilnega taborišča. In tedaj je angleškega šefa tega taborišča majorja Barreja – kot slovenski predstavnik – prosil, naj intervenira proti temu. Z njim je šel k majorju Johnsonu, šefu za “preseljene osebe”, tistemu, ki je med revolucijo bil pri slovenskih partizanih. In čudno: ta se je pokazal dobrohotnega. Po polurnih telefonskih klicanjih sem in tja, je bil dosežen sklep, ki mu ga je Johnson izjavil: “Sklenili smo, da noben Jugoslovan ne bo vrnjen proti svoji volji”. To je bilo 31. maja.
4. junija pa je prišel v taborišče feldmaršal Alexander, poveljnik vse zavezniške vojske v Sredozemskem bazenu in dal poklicati dr. Meršola, s katerim bi hotel govoriti. In tedaj mu je Meršol iz oči v oči povedal o usodi vrnjenih domobrancev, ki se niso nikdar borili proti zaveznikom, nasprotno, reševali so njihove pilote, pa so bili poslani v mučenje in smrt. “Pustite nas v Vetrinju in ne pošiljajte nas nazaj v Jugoslavijo v mučenje in smrt”. In nato je najvišji poveljnik odločil: “Bodite prepričani, da bom Vam in Vašim ljudem pomagal.” In prihodnje jutro je že izdal ukaz, da nihče od jugoslovanskih civilnih kakor tudi vojaških oseb ne bo več proti svoji volji vrnjen nazaj in naj ostanejo v Vetrinju.
S tem odlokom, ki se ne nanaša samo na Slovence, temveč tudi na vse Hrvate in Srbe, ki se nahajajo v maršalovem območju – torej tudi četniki v italijanskih taboriščih – je bilo rešenih več tisoč jugoslovanskih življenj! Zato se ni čuditi, da so ob 20-letnici ameriški Slovenci priredili majorju Barreju in našemu dr. Meršolu veličasten zahvalen sprejem na spominski prireditvi v Združenih državah. Zaslužil je.
Dr. Meršol se zaveda vseh rešitvenih posledic te Alexandrove odločitve, in je na to intervencijo ponosen, kakor jo je do podrobnosti opisal – kot zgodovinski dokument zgodovinskega dogodka – v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1951 (str. 50-57). Zaveda se pa tudi dobro, da ni vse samo njegov izključni uspeh. Sam je napisal: “Kakor moram naknadno sklepati, je prišel maršal Alexander s posebnim namenom, da bi govoril z menoj kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že prej precej obveščen o nas in o naših težavah”. To je on sam v poročilu podčrtal (str. 55). Menim, da ne bo daleč od resnice trditev tega, kar poroča nekje srbski socialist dr. Topalović, da sta pomladi l. 1945 bila s Krekom na sedežu zavezniških vojnih operacij v Caserti in tri ure razlagala pomočniku maršala Alexandra, kakšni bodo ti vojaki, ki bi utegnili pribežati čez mejo; posebej za čas začetka vračanj pa piše, da sta z dr. Krekom v Rimu “storila vse, kar sta mogla … pri vseh vojakih in civilnih oblasteh, da se preprečijo te grozote”.
Topalović pa nato potrjuje prav to, kar Meršol: “Ko so se potrdile vesti o masovnih pokolih, je nastopila velika sprememba pri britanski Vrhovni komandi. Namah je prenehalo vračanje jugoslovanskih emigrantov … tudi tistih, ki so se borili proti Titu … Rešila jih je usoda slovenskih domobrancev.” (Pokret narodnega otpora u Jugoslvaiji, 184). Kakor je videti iz poročila dr. Meršola, je prav on bil tisti, ki je s svojo besedo maršalu Alexandru potrdil resničnost prejšnjih informacij in z njo dosegel zgodovinsko pomembnost “hipne spremembe britanskega postopanja”. Kot tak si je pridobil dosmrtno hvaležnost vseh slovenskih in jugoslovanskih beguncev.
Odslej je dr. Meršol v Združenih državah, kamor je prišel s svojo, zdaj pokojno, gospo Milko iz družine ravnatelja Tominška, znanega slovenskega turista in s svojimi tremi sinovi, ki so vsi dosegli univ. poklic (zdravnika, inženir). Turistika je tudi njemu kot vsej družini tudi sedaj v krvi. V spremstvu sina, ki deluje znanstveno na ameriškem Zapadu, je prišel v stik z indijanskimi plemeni, med katerimi ima mnogo prijateljev. Ti so mu v gorovju Whitney (Bela gora) posvetili posebej poseben kraj ob jezeru z imenom “Tinetov kotiček”. Tako se jubilant uveljavlja v ZDA tudi kot zdravnik, alpinist in lingvist. Odveč bi bilo povedati še to, da je še dolga leta pisal redno v Ameriško domovino zdravniška navodila.
Vsekakor: dr. Valentin Meršol je gotovo med vso našo emigracijo eden najbolj zaslužnih mož, najbolj popularen in priljubljen pri vseh, ki ga osebno poznajo in pri vseh, ki so bili deležni srečnih posledic njegovega zgodovinskega nastopa.
In še nekaj je dr. Meršol: vse življenje hvaležen Zavodar, ki se s ponosom podpisuje “jegličevec”. Ob osemdesetletnici: Bog Te živi! Tine!
Tine
Svobodna Slovenija, 7. 3. 1974
