UMOR MOJEGA OČETA IN DRUGIH IHANCEV.
Prva oseba, ki so jo umorili partizani, je bilo dekle kakih 18 let, ki je delalo na občini, Biba Hribar, toda ne v našem sorodstvu.
Potem je prišel na vrsto Gnezdov ata. Ta ni imel nobenih stikov z Nemci. Cela družina (približno 11 članska) se je zaradi fašističnega poitalijančevanja preselila iz Idrije na Primorskem v Ihan, kjer so kupili kmetijo in delali na njej. Bili so tudi zavedni katoličani. Preden so ga umorili, so ga še preje mučili, privezanega k drevesu.
Zdi se mi, da je potem, prišel na vrsto naš ata, Gregor Hribar, ker je bil razgledan človek, je imel vpliv na druge ljudi in ni bil naklonjen komunistom.
Nemci so napovedali splošno (totalno) vojno za 15. maj 1943. Mamo je zelo skrbelo, kaj naj bi to pomenilo in kaj se bo zgodilo od tega dne naprej, kakor da bi imela zlo slutnjo. Ata jo je tolažil rekoč, da nima nobenega sovražnika, da je z vsemi sosedi v dobrih odnošajih, da jim je svetoval, kadar so ga kaj vprašali in da ni nikomur storil nič žalega. Da ni nobene resne skrbi, kaj naj bi se zgodilo. Pomagal in zagovarjal je pred nacisti “banditske tolpe”, ki so se pojavile v naših krajih. In res, komaj pol ure tega dne (15.5.), ko smo vsi spali, so začeli butati po vratih spalnice. Pred tem so že vlomili v »delavnico« (šupo), tam izbrali nekaj železnih drogov (barretas), kar priča, da so bili zraven sosedje, ki so poznali naše prostore in orodje in vrgli s tečajev vrata v vežo. Vrat v spalnico niso mogli sneti, čeprav so zlomili debel prag iz trdega lesa, ko so z drogovi poskušali to narediti. Sedaj so se poslužili grožnje. »Če ne boste odprli, vržemo bombo v spalnico.« To je zadostovalo, da je verjetno mama odprla vrata. Poklicali so ata, naj pride ven, da bo dal nekaj informacij. Ata je bil ravno prehlajen, pa si je vseeno nataknil copate in šel iz spalnice. Da niso govorili resnice, se vidi iz tega, ker so mu rekli, da copati niso za v roso.
Gregor Hribar
11. 03. 1889
15. 05. 1943
Potem so ga odvedli. Mama je šla navsezgodaj na nemško orožniško postajo povedat, kaj se je zgodilo, toda orožniki niso nič razčistili. Morda so celo menili, da je bil ata tudi »bandit«. Našli smo, morda naslednji dan, na oknu majhen list s kratkim sporočilom z atovo pisavo in njegovimi očali. Spominjam se samo stavka: »Govori resnico.« Vsaka sled za njim je izginila. Mama je v svoji naivnosti spraševala sosede, če kaj vedo, kje naj bi bil ata, pa so ji odgovorili, da so ga peljali na Dolenjsko, kjer ga potrebujejo. To je bila sama laž. Mama je zelo žalovala za atom, a s trdnim prepričanjem, da se bo nekoč vrnil.
Čez kakih 50 let smo zvedeli od nekaterih ljudi, kaj se je z atom zgodilo.
Tukaj bom jaz po spominu opisal to tragedijo.
Ata naj bi bili peljali mimo Goropeč, hribovske kmetije, in tam rekli gospodinji, naj gre pogledat nekoga, ki ne bo več trave tlačil, pa ni hotela. Rekla naj bi bila, naj ga samo posvarijo in ne kar umorijo.
Potem so ga peljali še naprej v Matetov gozd. Ata je spoznal, kaj nameravajo z njim storiti in jim je hotel uiti, čeprav je imel zvezane roke. Na nesrečo se je spotaknil in padel, zato so ga ujeli. S sekiro so mu odsekali roke, potem so ga pa še s sekiro umorili, najbolj verjetno so mu razklali lobanjo. Baje so tam morili na ta način, da se ne bi slišalo streljanja. Ata so zagrebli le površno, tako da so lisice raznašale kosti, kakor je rekel nek sosed. Ta je šel s svojim sinom in naložil na »grob« več zemlje ter včasih vsadila divje šmarnice. Pri umoru naj bi bila sodelovala, če nista bila kar neposredno udeležena, sosedov sin Pajer Luka – Kosov in likvidator Vinko Flerin – Malenski, sin kmeta, gostilničarja, mlinarja in žagarja. Sosedov sin Tone -Kosov- je bil moj prijatelj in smo se velikokrat skupaj igrali, njegov starejši brat Luka pa naj bi bil prisoten, če ne tudi udejanjen pri mučenju in umoru ata, čeprav smo bili z njimi v dobrih odnosih.
Proti koncu vojne naj bi se bila streljala Vinko Flerin -Malenski in Kobašon, oba komunista, kjer je obležal, smrtno zadet, Vinko Flerin.
Čez nekaj tednov so partizani pokazali svoje junaštvo, ko so ujeli dva sosedova fantiča, stara okrog 9 in 10 let, Cirila (Tončka) in Marjana Učakar. Ta dva sta nabirala v gozdu suhljad za kurjavo. Morala sta si izkopati jamo za grob v gozdu. Starejši fantič je zaslutil, kaj se bo z njima zgodilo, zato je pobegnil, mlajši pa se ni znašel ali ni mogel pobegniti in so ga tam umorili. Način umora mi ni znan. Pozneje so umorili tudi njegovega starejšega brata Ernesta, očeta so pa tudi ustrelili. Zato se je skrčena družina izselila v Avstrijo ali Nemčijo, po vojni se je pa vrnila domov.
Ugrabili so tudi g. Kralja, očeta Marije, poročene Rape in ga umorili na istem kraju kakor našega ata. Ta gospa je toliko časa poizvedovala o svojem očetu, da je končno le izvedela, kje in kaj se je z njim in našim atom zgodilo. Od tedaj naprej obiskuje oba »grobova«, nosi rože in prižiga električne svečke na obeh »grobovih«. Po skupnem dogovoru z njo in lastnikom gozda smo postavili nagrobna kamna s spominskim napisom. Vso izvedbo je imela na skrbi ta gospa Marija, ki je 14. avgusta 2015 v Ihanu umrla.
Ko so domobranci že imeli svojo postojanko v Domžalah, so prišli partizani tudi po Kokalja, doma v Biščah. Ker ni hotel iti z njimi, je rekel, naj ga kar doma ustrelijo in tako so tudi naredili. Zato sta se sinova pridružila domobrancem. Starejši sin France je bil vrnjen in umorjen, mlajši, Janez, je bil tudi vrnjen, ker pa je bil še mladoleten, so ga po treh mesecih izpustili iz Teharij. 13.12. 2013 je umrl v Argentini zadnji otrok očeta Franca, Veronika Kokalj.
Takih usod je še več. Na ihanski spominski plošči, nameščeni sredi pokopališča, je napisanih 27 imen. Na njej ni vseh partizanskih žrtev, ker sorodniki niso dovolili vključiti njihova imena, še manj pa žrtev, ki so jih utrpeli partizani.
Marjan Hribar
