Pismo
Faksimile pisma mojega najstarejšega brata Ivana (25), vrnjenega domobranca. Napisal ga je ko je bil zaprt v škofjeloškem gradu. Datiran je 13. junija, ravno na dan ko je njegov brat Tinko (23) umiral za boleznijo v St. Petru in Holz blizu Spittala v Avstriji, kjer je takrat stanovala naša družina. Pismo je oddal daljnemu sorodniku škofjeločanu, ki je bil v gradu zaposlen. V njem je napisano, »Mislim, da se mi za življenje ravno ni treba bati», a se je motil. Kako je bil ubit nam je povedal očividec, domobranec ki je bil z njim zaprt, a je preživel. Jeseničan Ivan Vovk – Živan, eden najaktivnješih partizanskih morilcev z našega jeseniškega konca, organizator in nekaj časa načelnik VOS-a za to okrožje, je prihajal v grad in iskal znane obraze. Prepoznal je našega Ivana, mu strgal z vratu svetinjico in mu ukazal naj nanjo pljune. Brat jo je dal v usta in pogoltnil, Vovk ga je pa ustrelil. Trohni v enem od brezen, kotanj ali vrtač v bližini cerkve v Crngrobu. Sicer so v tej okolici v glavnem pobijali in metali v jame hrvaške civiliste, moške, ženske in otroke, ki so jih partizani zajeli po 9. maju – šele po koncu vojne – še na slovenskem ozemlju. A tam je tudi nedoločeno število domobrancev z loškega gradu, pobitih predno so ostale prepeljali v Št. Vid in od tam pa z drugimi domobranci v Kočevski Rog.
Ko sem leta 1968 prvič obiskal domovino so mi sorodniki pripovedovali, da večkrat vidijo Ivana Vovka kako tava po bližnjih gozdovih v spremstvu psa in z revolverjem za pasom, ter kriči v zrak nerazumljive stavke. Ali pa se zgubljeno potika po Jesenicah in brska po smetnjakih.
»Ni bilo (tedaj) težko ubiti človeka,
težko je (sedaj) živeti s tem«.
(Izjava preživelega domobranca – tudi zapornika v loškem gradu).
Upajmo, da se je Bog usmilil reveža.
Franci Markež
