Pred 85 leti, v dneh od 7. do 9. marca 1940, je med vzponom na Aconcaguo (najvišjo goro Argentine in Amerike) umrl duhovnik Jože Kastelic, prvi slovenski izseljenski duhovnik v Argentini in ustanovitelj ter prvi urednik revije “Duhovno življenje”.

Življenje Jožeta Kastelica

Rojen je bil 23. decembra 1898 v Klečetu pri Žužemberku. Po osnovni šoli je postal dijak Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Prva svetovna vojna ga je zalotila še v gimnaziji in je kmalu moral v vojsko, kjer je dosegel čin podporočnika. Dve leti je preživel v skalnatih in zasneženih južnih Tirolih, kjer je vzljubil planine.

Po končani vojni je stopil v semenišče in bil leta 1922 posvečen za duhovnika. Najprej je bil kaplan na Jesenicah in Koroški Beli, nato župni upravitelj pri sv. Križu nad Jesenicami.

Leta 1928 je po naročilu tedanjega ljubljanskega škofa Jegliča odšel med slovenske rudarje v Francijo, kjer je ostal 4 leta. Poleg dela kot dušni pastir se je trudil tudi za širitev slovenskih knjig in časopisov, organiziral šole za slovenske otroke in nekaj let tudi sam poučeval.

Leta 1933 je na lastno željo odpotoval med slovenske izseljence v Argentino, kamor je prispel kot prvi redni dušni pastir za Slovence za veliko noč leta 1933. 28. maja istega leta je že izdal v prilogi Slovenskega tednika glasilo “Moje versko življenje”. Junija istega leta je v 500 izvodih začel izdajati samostojen list “Naše duhovno življenje”, ki je 23. avgusta 1934 dobil končno ime “Duhovno življenje”. List je bil zamišljen kot družinska revija, namenjena predvsem duhovnim, verskim in cerkvenim vprašanjem Slovencev v Južni Ameriki in povezovanju slovenskih izseljencev po svetu in z domovino. Revija po 90 letih še vedno izhaja.

Kmalu je spoznal, da za uspešno dušnopastirstvo med Slovenci v Argentini potrebuje pomoč, zato je vabil in tudi sam šel v Slovenijo, da pridobi sodelavcev. Njegovemu vabilu se je odzval Janez Hladnik, kateremu je julija 1938 prepustil uredništvo “Duhovnega življenja”.

Januarja 1940 se je Kastelic namenil na obisk Slovencev v Mendozo in morda tudi Čile. V Mendozi se je pridružil skupini planincev, ki je hotela osvojiti najvišji vrh v Andih – Aconcaguo. Hotel je na vrhu postaviti majhen križ. Na poti pa je omagal in zaradi nenadnega viharja umrl med 7. in 9. marcem 1940. Njegovo truplo so našli šele leto dni kasneje. Pokopali so ga na pokopališču planincev v Puente del Inca.

Tragedija na Aconcagui

Tako je msgr. Janez Hladnik za Svobodno Slovenijo opisal tragedijo v Andih ob desetletnici smrti g. Kastelica:

“17. marca 1940 je vse časopisje prineslo vest, da se je zgubil eden od Linkove ekspedicije na Aconcaguo. Ker je bil g. Jože Kastelic tiste dneve na potovanju po tistih krajih, sem pozorno iskal med novicami, kaj bo na stvari. Iz raznih potvorb njegovega imena je postalo slednjič le jasno, da gre zanj, a po prvih vesteh je ostalo še vedno upanje, da je morda še živ, ker poročila so pravila le o tem, da se je zgubila sled za njim. Toda stvar je postala kmalu jasna, kajti naslednje dneve so že prišli v Mendozo nekateri od tistih, ki so g. Kastelica nazadnje videli. Dober teden kasneje sem govoril z Linkom, ki je bil voditelj tiste ekspedicije in iz njegove izjave sem zvedel tole:

PRVI KORAK V GORE

24. febr. je Link prihitel v Hotel Puente del Inca po nekatere poslednje potrebščine, katere so rabili za naskok na Aconcaguo. Tamkaj se je srečal z gospodom Jožetom. Dva tako navdušena planinca sta takoj postala prijatelja in ker ga je Link povabil, da bi šel z njim na Plaza de Mulas (višina 4600 m), kjer bi imel naslednji dan, v nedeljo, sveto mašo, je gospod Jože povabilo z veseljem sprejel. Po naporni poti na hrbtih mul sta že v jutranjih urah 25. febr. prišla do taborišča na Plaza de Mulas, kjer je bilo vsega kakih 25 oseb ekspedicije. Potem, ko sta se prišleca malo odpočila, so vsi z veseljem sodelovali pri pripravah za oltar in je bila sveta maša, najbrže doslej najbolj visoko v argentinskih gorah. Vsi značilni dogodki, in seveda tudi zadnja Kasteličeva maša, so bili filmani. Popoldne je g. Jožeta bolela glava. Višinska razlika je namreč velika. Počasi je glavobol popustil. Naslednje dneve je porabil za razne manjše ture v bližini, da se tako usposobi za zadnjo, najbolj drzno potezo, katero so imeli v načrtu. 4. marca je ekspedicija odrinila iz Plaza de Mulas. Prenočili so v zasilnem taborišču in naslednji dan spet nadaljevali pot. Tako so plezali vse više. Sem pa tja je bila pot nekoliko nevarna, večinoma pa ne. 7. marca je bil dan, ko naj bi dosegli cilj vsi, kateri so še vztrajali. Med njimi je bil tudi g. Kastelic, čeprav mu je vodja ekspedicije zelo odločno odsvetoval, ker je bilo očitno, da je višina nanj delovala preveč občutno. Ostali so bili v gorski višini že 14 dni pred njim, zato so se že lahko aklimatizirali. Gospod Jože pa je smatral, da njegova krepka narava ne more opešati. On, tako strasten ljubitelj planin, pač ni mogel sprejeti te misli, da ne bi napravil še tistih par korakov do vrha. Vse bolj očitna pa so postajala znamenja njegove oslabelosti. Prvi del poti je še precej dobro šlo. Potem je pa začel gospod Jože pešati. Na vsakih 20 korakov so se ustavili, da se odpočijejo. Ostal je slednjič le še košček poti, nič več kot iz Tacna na Šmarno goro. Tako lepo je vabila gora, toda v višini 6950 m se je gospod Jože ustavil in izjavil, da ne gre več dalje. Ostal je tamkaj, medtem ko so ostali nadaljevali pot in prišli na vrh ob 16. uri. Bilo jih je 6. Ko so se vračali so g. Kastelica dobili na istem mestu, šel je z njimi nazaj do najvišjega šotora, ki so ga imeli v višini 6850. Na moč so se prizadevali, da bi ga spravili še niže, toda gospod Jože se ni dal pregovoriti. Namenil se je prenočiti tam in naslednje jutro dovršiti svoj namen, da zasadi na vrh Aconcague križ, ki ga je imel s seboj. Mali kovinski križec nabit na lesen križ.

USODNA NOČ IN NEVIHTA NA GORI

Franke, najbolj utrjeni in krepki član ekspedicije, je ostal z gospodom Jožetom tako dolgo, da mu je skuhal čaj in ga spravil v spalno vrečo, da bi tako mogel varno prespati noč v tistem vsemirskem mrazu, nakar je odšel in je gospod Jože ostal sam v tihi gorski samoti. Naslednje jutro bi bila morala priti tam mimo na vrh gore dva druga turista. Na ta dva je hotel gospod Jože počakati in z njima tvegati zadnji korak. Kaj je bilo potem, tega ne bomo zvedeli nikdar. Pričakovana planinca naslednji dan nista mogla izvršiti nameravanega poskusa za naskok na Aconcaguo. Bil pa je krasen dan. Najbrž g. Kastelic ni opustil svojega načrta, da stopi na vrh najvišje ameriške gore. Popoldne 8. marca je pa zadivjala strahotna nevihta. Orkan z 200 km hitrosti, ki nosi za pest debelo kamenje kot prah, dvigne tudi človeka kot peresce. Kje je bil tedaj gospod Jože? Z grozo so strmeli člani ekspedicije v goro, ker so slutili usodno nesrečo. Toda nevihte ni hotelo biti konec. Šele čez 5 dni je bilo mogoče misliti na to, da bi šli gledat kaj se je zgodilo, ker pogrešanega ni bilo od nikoder. Skozi debele plasti snega, ki je ta čas zapadel, so si utirali pot in šele 14. marca, po dveh neuspelih poskusih, so prišli na mesto, kjer je ostal v šotoru g. Kastelic tedaj, ko se je zadnji od njega poslovili. Šotor je še stal, toda prazen. Našli so pač dve Kasteličevi nogavici in nekatere stvari njegove opreme; daleč naokrog so vso okolico skrbno preiskali, v kolikor so pač mogli v visokem snegu, toda sledu za pogrešanim nobenega! Toda eno so pa ta dan še z gotovostjo vedeli: živ gotovo več ni, kajti brez spalne vreče, katera je ostala v šotoru, gotovo v tistem mrazu nihče ne more preživeti nobene noči. Prve časopisne vesti so poročale to, da je pogrešan, toda na podlagi te zadnje ugotovitve, je postalo jasno, da gospoda Kastelica ne bo živega nihče več videl.

TRUPLO NAJDENO

Šele čez leto je bil privzdignjen zastor, ki krije Kastelčevo planinsko tragedijo. 20 marca 1941 so objavili časniki, da so na Aconcagui našli truplo, ki je najbrže Kastelčevo. 17. marca je neki gonjač tekel za mulo, ki mu je v gori utekla in je pri tem zadel na truplo. Takoj so si ogledali vse okolnosti. Kraj leži na pol pota med vrhom Aconcague in Plaza de Mulas v višini 5800 m. Brez težave so identificirali truplo, ga naložili na mulo in odnesli v Puente del Inca. Meni je takoj brzojavil najdbo rojak Mahnič, ki je bil tedaj uslužben v hotelu Puente del Inca. Po preudarku in posvetu z drugimi smo odločili, da je nemogoče misliti na to, da bi ga prepeljali v Buenos Aires. Čeprav je bilo truplo dobro ohranjeno—, saj je bilo ves čas v ledu in snegu; le koža je bila očrnela, kjer je prišla v dotik s svetlobo, — je takoj začelo razpadati in v takih okolnostih pač ni bilo mogoče misliti na prevoz na tako daljavo. V Mendozi je bil tedaj salezijanski ravnatelj p. dr. Peter Serdoč, naš rojak. Z njim sem se telefonično dogovoril in je on oskrbel takoj primerno krsto in prevzel skrb, da se izvrši krščanski pogreb. Dva dni je truplo bilo na mrtvaškem odru v kapeli v Puente del Inca, nato pa so ga nekateri prijatelji spremili na njegovi zadnji poti na pokopališče, ki je tam blizu in kjer čaka vstajenja že več planincev, kateri so svojo drznost plačali z življenjem.

TUKAJ POČIVA. . .

Takoj smo začeli misliti na to, da postavimo rajnemu na grob primeren spomenik. Kamnosek Justo Marušič je vzel na skrb izdelavo plošče, arhitekt Sulčič je izdelal načrt, gradbeno podjetje Forn je vzelo skrb za materijal, slovenski sorojaki pa smo se zavzeli, da poravnamo račune. Šele 8. febr. 1942, torej skoraj dve leti po smrti in eno leto po tem, ko je bilo truplo najdeno, je bilo vse urejeno in tedaj je bil s primerno slovesnostjo blagoslovljen grob in nagrobnik. V navzočnosti Linka in mnogih drugih članov ekspedicije ter članov mendoškega planinskega kluba in vseh turistov v tistih gorah se je izvršila ganljiva slovesnost, najprej s sveto mašo v kapeli nato pa na pokopališču, ki leži dobre četrt ure hoda od hotela v smeri nazaj proti Mendozi, prav blizu križišča ceste in železnice, ki tam skozi peljeta v Čile.

Tamkaj stoji še danes tisti nagrobnik, ki pove obiskovalcem v kasteljanskem jeziku: Tukaj počiva Oče Jože Kastelic, star 42 let, Sin slovenskih gora, kaplan jugoslovanske kolonije. Hotel je zasaditi križ na Aconcagui toda telo mu je pri tem odreklo, duša njegova pa, vneta za vse vzvišeno, se je dvignila čez vse višave. 8. marca 1949. Po slovensko sledi: V miru počivaj slovenske zemlje sin. Vneti ljubitelj visokih planin. Narodu bil si vodnik do večnih višin. Hvaležni rojaki. Po kasteljansko sledi še zahvala tvrdki Forn in arhitektu Sulčiču. Rajnemu so pa na isti poti sledili še mnogi tovariši iste ekspedicije in prav na istem pokopališču počivajo tudi zemski ostanki Linka in njegove žene, ki sta izgubila življenje tri leta pozneje pod vrhom Aconcague.”