OkrOgle obletnice

Pred 100 leti, 28. marca 1921, se je v Beli Krajini rodil Janez Brula, domobranec, član načelstva Slovenske ljudske stranke, vneti sodelavec in graditelj slovenske skupnosti v Argentini in prvi predsednik Slomškovega doma v Ramos Mejíi – Buenos Airesu.

Življenjepis Janeza Brule

Janez se je rodil 28. marca 1921 v Talčjem Vrhu pri Črnomlju (Bela Krajina). Tam je obiskoval šolo, že v mladosti sodeloval pri Orlu, pozneje pa že kot voditelj pri Fantovskih odsekih. Bil je tudi član mladinske veje Slovenske ljudske stranke, Kmečke zveze fantov in Fantovske zveze.

Ko je imel komaj 20 let so ga Italijani po nedolžnem obtožili kraje orožja in ga zaprli. Uspel je uiti iz zapora in se zatekel v hribe k “četnikom”, ki pa so v resnici bili partizani. Med njimi je bil štiri mesece in spoznal njihovo marksistično ideologijo. Ker je tej ideologiji nasprotoval, so ga hoteli večkrat likvidirati, a se je vedno rešil.

Stopil je k domobrancem v bataljon v Velikih Laščah, kjer se je boril do umika na Koroško leta 1945. Z ostalimi domobranci je bil maja 1945 vrnjen v Slovenijo, a si je blizu Velenja z begom ponovno rešil življenje. Devet mesecev se je skrival v domači Beli Krajini, nato uspel pobegniti v Italijo v begunsko taborišče Servigliano. Tam je spoznal svojo bodočo družico Vladi Vitrih, s katero se je leta 1948, kmalu po prihodu v Argentino, poročil in ustvaril svoj dom najprej v Berazategui, leta 1953 pa v Ramos Mejíi.

Rad je poprijel pri javnem delu. Na povabilo Anice Šemrov je pristopil k šolskem odboru, na povabilo župnika Janeza Kalana pa še k farnemu odboru slovenske skupnosti. Dolga leta je bil član načelstva Slovenske Ljudske Stranke.

Odločno je podprl idejo o slovenskem domu in skupno s sodelavci dosegel nakup parcele s staro hišo na ulici Castelli. Na ustanovnem občnem zboru Slomškovega doma je prevzel mesto predsednika. Do smrti je odlično vplival, prepričeval in garal kot motor ramoške skupnosti. Dosegel je, da je Slomškov dom postal živahno središče z raznolikim življenjem.

Umrl je nepričakovano, 25. avgusta 1986.

Pričevanje Janeza Brule

Leta 1986 je v reviji Duhovno Življenje izšel zanimiv članek s pričevanjem Janeza Brule o dogodkih v Sloveniji med II. svetovno vojno, ki jih delno prepišem. Celotni članek je bil objavljen tudi v tedniku Ameriška domovina, lahko ga preberete na tej povezavi.

→ Vaš prvi stik s partizani? Kako ste zašli mednje?

Leta 1941 so me zaprli Italijani in po nedolžnem obsodili zaradi treh pušk, ki so bile izginile iz Prosvetnega doma v Črnomlju. Enega od ključev tega doma sem hranil jaz. Po nekaj tednih mučne negotovosti v črnomeljskih sodnijskih zaporih sem ušel Italijanom in se zatekel v Mitlarske hribe k »četnikom«. V resnici pa so bili partizani. Od avgusta do konca novembra 1941 sem živel med njimi.

→ Opišite nam jih! Kdo so bili to? Kaj so hoteli?

Vseh je bilo 21. Približno polovica je bilo komunistov, pol pa njihovih somišljenikov. Nekatere sem poznal še od prej. Bili so med njimi falirani študentje pa tudi nekaj kmečkih fantov, dva hlapca in nekaj meščanov. Bili so to »borci za narodovo svobodo«, besede »partizan« tedaj še nisem slišal, pač pa so že pozdravljali s stisnjeno pestjo in s »Smrt fašizmu, svoboda narodu«.

Med nas so hodili razlagat marksistično ideologijo razni govorniki. Veliko je bilo besed o enakosti vseh ljudi, o šesturnem delavniku pa o raju na zemlji, ki ga bo komunizem prinesel zatiranim in revnim, in o tem, da bo zgodovina z zlatimi črkami zapisala imena prvih borcev za svobodo naroda. Čakala nas bi zato tudi visoka in obetajoča mesta v bližnji, lepši politični ureditvi, za katere zmago je treba napeti vse sile. Že takrat so govorili o narodnih izdajalcih, katere je treba pobiti.

→ Že leta 1941 so vas hoteli »likvidirati«. Zakaj?

Kdor me pozna, ve, da navadno mislim s svojo glavo in da povem svoje mnenje tudi takrat, kadar bi mnogi molčali — zaradi ljubega miru ali pa zaradi strahu pred posledicami. Ves čas bivanja med partizani sem bil edini, ki sem jim ugovarjal. Ko sem nekoč slišal govoriti o likvidaciji nekega »izdajalca«, katerega sem osebno dobro poznal, sem ga pred vsemi odločno branil, da ni izdajalec. Težave sem imel tudi, ko sem ugovarjal nekemu »filozofu«, kot so ga partizani imenovali, ki nam je prišel razlagat o nastanku sveta in prepričevat, da ni Boga. Mož se je za svoje dokazovanje poslužil tudi tiste teorije, ki pravi, da tisto, česar ne vidimo, ne obstaja. Torej, ni Boga! Kdo ga je pa videl? Ker se mi je zdela ta razlaga preveč otročja, sem zastavil »filozofu« nekaj vprašanj, s katerimi ga pa nisem spravil samo v zadrego, ampak tudi ob živce. Ko mi ni mogel dati odgovora in ko se je zavedel, da sem ga osmešil, je podivjal, skočil k meni in mi bodalo nastavil na vrat. V trenutku sem mu ga iztrgal iz rok in ga vrgel na tla. Jasno, moje že do tedaj napeto razmerje do uradne linije v odredu je po tej epizodi terjalo od vodstva energičen ukrep. Sklenilo je, da me potihem, brez hrupa pošlje na »drug svet«. In res, trikrat so to poskusili. Določili so likvidatorja, kraj, poiskali okoliščine, a vedno sem se jim kako izmuznil. Zmeraj me je kdo pravočasno obvestil.

→ To se je zgodilo jeseni I. 1941. Torej so se komunisti že od začetka pokazali takšni, kakršni so: brezbožni in diktatorski?

Res, prav takšni. Šli so, brez ozira na levo in desno, za svojim ciljem: dosego oblasti. Medtem ko so govorili in pisali o narodnoosvobodilni borbi proti okupatorju, so pobijali Slovence, ki so jim bili »na poti«, neoborožene civiliste, duhovnike, celo ženske in otroke.

→ Kako je vaša družina preživela leta tuje okupacije in revolucije?

V naši družini nas je odraslo sedem otrok: štiri sestre in trije bratje. Brata Jožeta so Italijani odpeljali v internacijo, kjer je ostal do italijanske kapitulacije. Ko se je vračal domov, so ga zajeli Nemci in ga odpeljali v Dachau. Brat Tone je bil kot domobranec v nekem boju težko ranjen, ujet, nato pa ubit. Najmlajšo devetnajstletno sestro Pepco so leta 1943 odvedli v gozd partizani in jo po hudem mučenju umorili.

→ Tudi za vas je bilo vse pripravljeno v Teharjah…

V nevarnosti za življenje sem bil najprej pred Italijani, potem dvakrat, ko sem padel med partizane, nato spet kot domobranec udarnega bataljona skozi leto in pol na neprestanih hajkah… Sigurna in huda smrt me je čakala po angleški izročitvi v Teharjah, pa sem se rešil, ker sem še pravočasno skočil iz kolone v grmovje. Bežal sem proti Dolenjski. Na poti skozi gozdove sem se dvakrat znašel pred oboroženimi partizani, pa tudi ušel smrti. Nevarna je bila tudi kasneje pot iz Titovine v Italijo. Tu so me Angleži hoteli še enkrat proti moji volji vrniti. Pa sem spet imel srečo.

→ Poznam veliko dogodkov iz vašega življenja legionarja in domobranca, ki jih, žal, tu ni mogoče vseh objaviti. Kako doživetje bi pa le zapisal. Kako je bilo z ognjem, zakurjenim z zadnjo vžigalico?

Zgodilo se je devet dni po mojem pobegu partizanom na poti proti Velenju. Ko sem na poti s Štajerskega na Dolenjsko že prišel čez Savo. Bolje rečeno: prišla čez Savo, ker sva bila dva. Lani v Berazateguiju umrli Jože Hočevar in jaz. Že dopoldne je bilo pusto, oblačno vreme. Popoldne se je pa ulilo in močno nepretrgoma deževalo, da sva bila premočena do kože in naju ni bila niti ene nitke suhe. Bila sva v gozdu, ko mi Jože pravi: »Če bi imel vžigalice, bi zakuril ogenj, da se posušiva.« Dež je začel polagoma ponehavati, ko mi spet reče: »Jaz pa imam eno vžigalico, samo mokra je…« Brez besed sem začel nabirati dračje in ga pripravljati, da ga zakurim. Prosil sem ga za tisto edino vžigalico, ki mi jo da, rekoč: »Moral bi se zgoditi čudež, da boš lahko zakuril z mokro vžigalico mokra drva.« Brez besed sem pokleknil, podrsal ob razmočeno škatljico in »čudež« se je zgodil. Vžigalica se je prižgala. Podtaknil sem jo pod mokro dračje, da je tudi to začelo goreti kot da je prepojeno s smolo in ne z vodo. In gorelo je brez dima. Tudi Jože je brez besed zdrknil na kolena in oba sva se z gorečo molitvijo zahvalila Bogu in Materi božji za ta ogenj, ob katerem sva se lahko popolnoma posušila.

O Janezu Bruli so pisali:

“Koliko ljubezni in znoja je v Slomškov dom vlil Janez, ve samo Bog. Mi smo dolžni priznati, da smo njegovo pomoč čutili vseh 25 let Slomškovega doma, za katerega je Janez delal dobesedno do zadnjega diha. Janez Brula, prvi predsednik Slomškovega doma: vemo, da si najbolj srečen, ko vidiš, da tvoji otroci, vnuki in mi vsi tvoji bratje in sestre tvoje delo nadaljujemo. To bodi naša zahvala.”

– Jernej Tomazin, bivši predsednik Slomškovega doma

“Velik del svojega osebnega dela, svoje skrbi, predvsem pa svoje neusahljive ljubezni je Janez daroval Slomškovemu domu. Dom mu je bil vse: skrb, ljubezen, ponos!

Janez je bil idealist, mož beseda, neustrašen borec za življenje naroda, zaveden, nepremagljiv, predvsem pa človek dobrega srca in do konca poštenjak. Ne v besedah, v dejanjih si je izklesal spomenik!

Janez se je zavedal, da vsa naša zdomska narodna in kulturna rast temelji na ohranitvi Slomškove in Balantičeve besede. To je Janez z neomajno prepričanostjo in ljubeznijo zvestega Belokranjca posredoval mlademu rodu.”

– Dr. Jože Krivec, pisatelj in sodelavec Slomškovega doma

“ Janez je bil trden Slovenec in globok kristjan. Bil je goreč nosilec narodne prosvete že v domovini in nato med nami v begunstvu. Bil je borec proti komunizmu iz dobe vaških straž, soborec iz vrst domobrancev in sodelavec v načelstvu stranke, ki širi v našem narodu krščanska in demokratska načela.

Bil je eden prvih, ki so segli med našim narodom v boj proti okupatorju in proti nasilju komunistične revolucije. Kot živa priča teh strašnih, a tudi velikih dni, se je zavedal svoje dolžnosti in pričal – do konca.”

– Dr. Marko Kremžar, načelnik Slovenske Ljudske stranke