Češčenje Jezusovih ran
Iz Kastelčeve bratovščinske knjige, 1678
Kako globoka je bila duhovnost slovenskega baroka (zlasti 17. in 18. stoletja), lahko občutimo ob raznih pobožnostih in molitvah k svetim Jezusovim ranam. To je ena najbolj globokih tem nekdanje slovenske ljudske duhovnosti. Ob teh molitvah so naši predniki častili Jezusove rane kot jedro, zgostitev in simbol vsega njegovega trpljenja in se v njih s srcem dotikali nedostopnih skrivnosti vere.
Zaradi tako globoke vsebine je tudi zunanja forma teh molitev zelo bogata, raznolika in v jezikovnem smislu praznična. Češčenje Jezusovih ran je prešlo v slovensko ljudsko govorico kot izraz prošnje v skrajni potrebi, ko srce že »caguje« ali obupuje, in v zadnji stiski, v pričo smrti: ko pri Jurčiču rokovnjači ubijejo Blaža Mozolja, ta še zakliče »Za pet ran …«, dokončati ne more. Ob požigu grahovske postojanke vaških stražarjev naj bi Andrej Srebotnik zaklical: »Za pet ran Božjih, kaj delate z ljudmi!« in tudi zanj so bile to poslednje besede, vrgli so ga v gorečo hišo. Prošnja »za pet ran Božjih« je v slovenskem jeziku še dolgo ostala izraz misli o najvišjem in poslednjem, kar ima brezprizivno vrednost in veljavo: rane, ki bodo odkupile vse grehe, premagale vse zlo. Začela se je ta pobožnost že v srednjem veku, nato zlasti v baroku: Jezusovo božanstvo je na križu skrito, vidne so le njegove rane, ki jih Božja moč vstajenja ne bo odpravila, marveč poveličala.
Eno od najzgodnejših in najlepših molitev te vrste je objavil novomeški kanonik Matija Kastelec (1620–1688) v knjigi Bratovske bukvice sv. roženkranca leta 1678. »Bratovske« pomeni bratovščinske – knjiga je bila napisana izrecno za člane rožnovenske bratovščine v Novem mestu, dejansko pa za številne podobne bratovščine po slovenskih deželah. Z njenim izidom večkrat datirajo začetek baroka v slovenski literaturi.
Matija Kastelec: Bratovske bvqvice S. Roshenkranza, druga izdaja iz leta 1682.
Perporočenje v svete rane Kristusove
Češčene bodite od mojga srca te globoke rane Kristusove: v taiste jest skrijem vse moje misli, beseide inu dianje, tudi mojo dušo inu telu, inu vse ludi tega kristianstva. Amen.
O moj lubeznivi JESUS, v to odperto rano tvojga serca položim moje caglivu [obupujoče] inu žalostnu srce, de tamkaj bode potroštanu: mojo dušo inu moj duh sklenem s tvojm Sv. Duhom, de z nim bodem oživlen; mojo volo tvoij voli čez dam, de taku tvoj večnu ostanem. Amen.
O milostivi Gospud, jest tebe prosim za volo [zaradi] tvojh pet krvavih ran, katere si prejel na znaminju sv. križa: vari mojh pet počutku [čutov] mojga slabiga života inu daj meni tvojo gnado inu veliko milost, de jest ne umrjem brez prave grevinge [kesanja] inu pokure, brez čiste spuvidi inu oblilnih potrebnih solz čez moje grehe, inu brez cartaniga [ljubega] Sv. Reišniga Telesa. Amen.
Matija Ogrin
Preberi še: Iz baročne pridige na Veliki petek
