Iz baročne pridige na Veliki petek

Janez Krstnik Svetokriški o križanju Jezusa

Izmed pridig, ki jih je Janez Svetokriški posvetil Jezusovemu pasijonu v svojem obsežnem »svetem priročniku«, Sacrum promptuarium II (1695), je tudi pridiga Na Velik petek. Značilnost te pridige je, da večidel ne opisuje Jezusovega trpljenja neposredno in se ne osredinja na posamezne pasijonske prizore, temveč, nasprotno, meditira o različnih vidikih Jezusove nedolžnosti. Razni sestavni deli pridige tematizirajo razne aspekte Jezusove dobrote, ob njih pa postavljajo kot ostro nasprotje zahtevo po njegovi obsodbi v trpljenje in smrt: »Križaj ga, križaj ga!« Iz tega notranjega antagonizma se poraja poglavitni zagon pridige in retorično bogastvo njenih slikovitih nasprotij. Iz njih se pred bralcem izoblikuje predstava o nevidni sili zla, ki ji je dopuščeno, da vsem pravičnim razlogom navkljub triumfira z obsodbo Kristusa na muke in smrt. Prav z dopuščenjem tega tako nepravičnega in skrajnega trpljenja, ki ga naše zlo povzroči Jezusu, je bralcu nakazano misterijsko ozadje Velikega petka.

Ko premišljuje, kako je Jezusa v odkupitvi grehov vsega človeštva zadelo in ranilo trpljenje, navede Svetokriški vzklik sv. Bernarda: »Kdo je to naredil? Ljubezen, ki ne pozna ponosa … Ljubezen zmaguje nad Bogom!« V tej misli je sv. Bernard namenoma, paradoksno razločil Jezusovo božanstvo in njegovo ljubezen na dvoje in ju postavil v nasprotje, tako, kakor ju doživlja človek, ko gleda Križanega na razpelu. S tem je Svetokriški za sv. Bernardom predstavil, ponavzočil nedostopni misterij Svetega Rešnjega Telesa, ki se uresničuje na križu in je uresničen v vsakem obhajilu.

Kakšnih 30 let po tej pridigi Svetokriškega se je prav ta tema razvidno utelesila v odrskem prizoru Kupida (personifikacija ljubezni) pod križem v Škofjeloškem pasijonu, – Kupida, ki je zvezal, ranil in premagal Boga. To so brez dvoma bili trenutki, ko je bila s slikovitostjo ter lepoto podob in z veličastno vsebino njihove simbolne govorice slovenska kultura visoko na obnebju evropskega baroka, pridiga pa je tem podobam dajala teološko-duhovno globino in smisel.

(Polglasnik ə beremo kakor v besedi »pes«. Zadosti storiti – zadoščevati.)

KUPIDO

Kdo je bil vojšak le-ta,
katerə je premagov Boga,
Boga toko močno ranil?
Nobeden ni toko močən bil,
kokər ta lubezən velika;
je zvezala brez vsega štrika,
tega, kter na more ranen bitə,
se je pustov od mene zvezatə jəno ranitə.
Za ta greh zadostə strite,tega zvezanga odrešite.

Na Velik petek (odlomek)

Spumnim, de kadar Jacob je vidil to krijvavo sukenco svojga lubiga sinu Josepha, »Scissis vestibus indutus est cilicio, lugens filium multo tempore« (In Jakob je pretrgal oblačila, si ogrnil z raševino ledja ter žaloval za sinom dolgo časa). Polè, vam hočem pokazat nikar sukenco, temuč tu krijvavu telu Jesusa, Sinu Božjiga, za vas taku rezmartraniga. Pogledaite: »O vos omnes, qui transitis per viam, attendtite & videte, si est dolor, sicut dolor meus« (O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, je li katera bolečina, kakor je moja bolečina). Kadar so tovarši Jobovi njega polniga ran na gnoju ležat vidli, nejso mogli od velike žalosti govorit. Ah, jest počutem nezgruntano [nepojmljivo] žalost, o Jesus! Kir videm, de »A planta pedis usque ad verticem capitis non est sanitas in te« (Od podplatov do glave ni nič zdravega na tebi). Inu sim persilen s sv. Bernardam zavpiti: »O bone Jesu! quid tibi est? mori nos debuimus, & tu soluis …« (O dobri Jezus, kaj je tebi, ko bi mi morali umreti in nas ti rešuješ; mi smo grešili in nas ti rešiš?) Inu dergi pravi: »O amoris vim! Itane summus omnium vilissimus factus est omnium? Quis hoc fecit? Amor dignitatis nesciens. Quid violentius? Triumphat de Deo amor.« (O sila ljubezni! Je potemtakem najvišji od vseh postal najbolj ničen? Kdo je to naredil? Ljubezen, ki ne pozna ponosa. Kaj je bolj silnega? Ljubezen zmaguje nad Bogom!) […]

O sladki inu rezmartrani Iesus! O svete Rane, studenici milosti Božje! Jest želim tukaj moje dnij sklenit. Ah, svete krivave rane! Spodobnu bi bilu, de bi jest s solzami vas spral, dokler [kajti] za izveličajne moje duše ste taku krivave. Oh svete roke, prebodene z žeblij mojh grehou! O svete noge, perbite z mojo nehvaležnostjo. O sveta usta, polne žauča moje hudobije! O ti prebodenu usmilenu serce! Iz kateriga zvera milost. Milost, milost, milost mi prosimo, inu tvojo bridko martro za odpusčejne našijh grehou Očetu nebeskimu oframo … Inu ti, o dobrutlivi usmileni Jesus, kir že rezpete držiš tvoje svete roke, žegnaj nas, kateri pred tvojo milostjo klečimo inu čez tvojo bridko martro inu naše grehe se jokamo inu za milost prosimo. Je pervolil Jesus, de ž njegovo sveto Rešno Krivio vas žegnam, In nomine Patris, & Filij, & spiritus sancti. Amen.

Matija Ogrin

Povezana vsebina: “De b’ človek ti vedel”