Srednjeveška pesem o Jezusovem trpljenju

»De b’ človek ti vedel«

Naši predniki so v postnem času pogosteje premišljevali Kristusovo in Marijino trpljenje. V njem so našli poživitev svoje vere, saj se v Jezusovem trpljenju začenjajo vsi zakramenti, vse milosti …

Izročilo Jezusovega pasijona je med Slovenci zelo staro. »Slovenska pesem je začela posebej premišljevati Jezusovo in Marijino trpljenje vsaj ob koncu srednjega veka« (M. Smolik). Iz tega časa izvira pesem »De b’ človek ti vedel«, ki jo je Matija Majar Ziljski na popotovanju leta 1843 našel še živo v Beneški Sloveniji, jo zapisal in objavil v svoji Pesmarici cerkveni (1846). To pesem prišteva I. Grafenauer med najstarejše slovenske pesmi s pasijonsko vsebino.

Pesem poudarja učinke Jezusovega trpljenja in smrti, ki je odprlo nebesa vernim dušam, pa tudi nas je rešilo nevarnosti pekla in odprlo pot v nebesa.

Zapisana je v najbolj razširjeni obliki slovenske alpske poskočne pesmi: menjavata se 5- in 4-zložni verz z nepoudarjenim prvim zlogom. To verzno obliko je veliko pozneje uporabil Valentin Vodnik, denimo v Zadovoljnem Kranjcu, in zlasti po njem jo poznamo danes. Dejansko je imela ta verzna forma v slovenski literaturi stoletja dolgo preteklost, saj izvira iz še starejše ljudske pesmi. Tudi pomanjševalnice – glavca, trnič, sinič – izhajajo iz jedrnatega ljudskega izražanja. Njihovo ljubkovalno pomanjševanje tu še zaostri podobo trpljenja in stopnjuje arhaično lepoto teh starih verzov.

V zadnji kitici: zavižal – usmeril, napotil.

1
De b’ človek ti vedel,
kaj Jezus trpi!
Po celim životu
ni druzga ko kri.

2
Na glavci ma krono
pa trnič bodeč,
Mariji predira
srce kakor meč.

3
Žalostna mat’ božja
pod križem kleči,
preljubi nje sinič
na križi visi.

4
Oj na križi je visel,
na križi je umrl,
vsim vernim dušicam
nebesa odprl.

5
Od pekla, od martre
odrešel je nas,
gor v svete nebesa
zavižal je nas.

Matija Ogrin