Predsodki so najtežje iztrebljive snovi. Z njimi nimamo sicer večjih težav in psiholoških vozlov, saj so del nas in naše vzgoje, informacijskih vodov, možganskih usmeritev in ideoloških pravovernosti. Predsodki pa zdržijo vse dotlej, dokler inteligentne oči ne vidijo in bistra ušesa ne slišijo iz prve roke, kajti eno je govoriti in umišljati si hojo na Triglav na domačem fotelju, drugo je obuti gojzarice, v roko vzeti planinsko palico, se povzpeti in se vrniti v dolino z muskelfibrom in žulji na petah. Takrat se začnejo predsodki krhati. Njihova korozija se začne, ko se v nas naselijo spoznavanje, spoznanje, odkritje in vednost.

***

Tako je bilo z obiskom Argentine oziroma le Buenos Airesa, kajti literarno-kulturno gostovanje se je zaradi prekratkega časovnega razmaha omejilo le na šestnajstmilijonsko prestolnico. Takoj po Veliki noči sva z Nadjo odpotovala z letalom nemške družbe iz Trsta do Frankfurta, od tam pa nad oblaki čez ocean. Dolga pot. Veliko strahu. Boječega pričakovanja. Kaj in kdo so ti Slovenci v Argentini? Fanatiki, ki ne morejo pozabiti na vojno in povojne grozote? Zasleplejenci in nestrpneži? In kdo so Argentinci, ki veljajo za nizkorasle zagorele ljudi, ki živijo v državi z visoko stopnjo inflacije, z visokim deležem brezposelnosti, z grozečim kriminalom, tako da imajo trgovine in ostale javne strukture v mestu z jeklenimi ograjami zavarovana vrata in izložbe? Kakšna država je Argentina, kjer od danes do jutri ne veš, kakšne spremembe te čakajo pojutrišnjem. Skoraj sem obžaloval namig slovenske veleposlanice v Buenos Airesu Jadranke Šturm Kocjan, češ, pridi, dokler sem tam, ker mi mandat poteka in obžaloval stik ter povabilo Slovenske kulturne akcije in njenega predsednika Damijana Ahlina, ki je s sodelavci do potankosti izdelal bogat in utrujajoč spored gostovanja.

***

Prva mrena nedorečenosti in bojazen vzbujajočih vprašanj je padla že na buenosaireškem letališču, kjer je velikanski zrakoplov pristal (po štirinajstih urah leta) okrog sedme ure po krajevnem času, tako da sva morala kazalce pomakniti nazaj za pet ur. Pričakala naju je Mirjam Oblak s preprostim ‘dobrodošla’. Njena prijaznost je pregovorna, v njej sta naseljeni dušnost in dobrota. Čeprav ima odgovorno vlogo v domačem slovenskem podjetju, ki izdeluje okna in vrata, največjem v Argentini na tem področju, naju je z nasmeškom, kot da bi si ne odščipnila dragocenih minut, prepeljala do hotela v mestnem središču, kjer je leta 1925 prebival Albert Einstein, veliko let (1950) pozneje pa nepozabna Evita Peron, ki jo je v filmu upodobila celo rokzvezda Madonna. Par minut pozneje smo že sedeli ob kar užitni skodelici kave s pesnikom Damijanom Ahlinom, ki je v španščino prevedel številne moje pesmi, odlomek iz romana Prah in predstavitev založbe Mladika. Vse je bilo v lično oblikovani zgibanki, ki bi jo lahko brez nadaljnjega krstili tudi za knjižico. Ko je Ahlin našteval, kaj vsega bo treba postoriti, tri predavanja, literarni nastop pa še potovanje v Paranà, sem se vprašal, ali bom temu kos? Pričakovanja so bila velika. Jih bom znal potešiti? Z Nadjo je bilo še huje. Zajela jo je trema in začela je listati po svojih zapiskih, da bi čim bolje osvetlila dejavnost založbe in kulturno življenje Slovencev v Italiji tamkajšnjim rojakom in argentinskim slušateljem. Odgovoren pristop!

Šla sva na sprehod. Buenosaireška jesen je topla. Okrog 20 stopinj Celzija. Prijetno. Čemu plašč in volnene majice, ki so pobrale dragocen prostor v s knjigami natrpanih kovčkih? Nekaj kilometrov hoje po slabo vzdrževanih pločnikih z mnogimi pasjimi iztrebki naju je privedlo do Case rosade in v bližino kongresne palače, kjer matere desaparecidosov vojaške diktatorske junte na trgu še vedno zahtevajo pravico. Potem obisk bližnje stolnice. Krasne v svoji preprostosti in maestoznosti. Tu je domoval Bergoglio, preden je postal papež. Od takrat ni več obiskal domovine in domačini pravijo bolje tako, da sedaj bi bilo posebej hudo neprimerno, ker bodo oktobra, ob nastopu pomladi, predsedniške volitve. Papež Frančišek bi s svojo prisotnostjo lahko še poglobil razdor v argentinski družbi, ki jo pretresajo razni škandali, neustavljiva korupcija in migrantski valovi iz Bolivije, Peruja in Venezuele. Tako pač tam modrujejo. Naj pride kdaj drugič.

Za naju ne vem, kdaj in če bo Argentina še kdaj drugič. Zato je bilo treba v znameniti Cafè Tortoni na Avenidi de Mayo. Lani je bila kavarna proglašena za eno izmed desetih najlepših na svetu in je najstarejša v Argentini. Ustanovil jo je leta 1858 francoski emigrant, ob njenih mizicah so srebali kavo največji ugledneži, Coppola, Borges, španski kralj, pevec tanga Gardel (kavarna je pač ena izmed zibelk tega zahtevnega plesa), kako si ne bi privoščil še sam požirka? Zanj je bilo treba potrpeti v čakanju v dolgi vrsti pred vhodom, a se je izplačalo. V starinskem prostoru dihaš zgodovino Argentine, ki se potem vali na ulice in pročelja mestnih hiš z izrazitim pridihom španskih konkvistadoresov. Dihaš čas in dušo. Del tega je že omenjeni tango. Ogled milonge v tangodvorani El Beso je bil poučen. No, dobro, ni šlo le za ogled …

***

Po naju bo prišel ob 10. uri dopoldne Rok Fink, so rekli včeraj. Ob desetih je bil Rok v recepciji. Diplomirani ekonomist in že nekaj časa psihološki svetovalec, je dolgo vrsto let taksist, ker je treba živeti, brez dela ni jela, v Argentini to drži kot pribito, plače so nizke, brezposelnost visoka. Pomagati si je treba, kot pač kdo zna in zmore. Izjemno razgledan človek je Rok Fink. Ima tudi svoj ansambel in poje, kar ni čudno, saj izhaja iz pevske rodbine in pevsko vrhunskega sorodstva, celo na Maradonovi ohceti je nastopil. Najprej naju je popeljal v buenosaireško dopoldne v La Boco, pisano, s kriminalom naseljeno in najbolj razvpito ter razgibano turistično četrt z Bonboniero, stadionom Boce Juniorsa, ki si ga je zamislil in izdelal kriški arhitekt Viktor Sulčič. Križan je ustvaril še več buenosaireških znamenitosti. Nasploh so posamezniki iz naše kraške vasi močno zaznamovali argentinsko kulturo. Na primer še Carlo Cossutta, prvak in vrhunski operni pevec v gledališču Colon, ki sprejme skoraj 3 tisoč obiskovalcev in ima najboljšo akustiko na svetu.

Sledil je krožni obisk še drugih zanimivosti mesta, o katerih je Rok Fink vedel vse, vedel je o gradbenikih Benčič, a tudi za vsako hišo in stanovanje (tega ni malo), kjer prebivajo Slovenci. Poučno! Dal je napotke za ogled še drugih zanimivosti, kot so pokopališče Recoleta, Porto Madeiro, knjigarna v nekdanji operi Ateneo, nakupovalna ulica Florida itd. Nasvete je bilo treba upoštevati, kot tudi namige za hrano, ki je za naše razmere cenovno ugodna, s kulinaričnega vidika pa predvsem meso neprekosljivo.

  ***

Lektorat slovenskega jezika na filozofski fakulteti buenosaireške univerze je rosno dete, mislim, da se je rodilo leta 2003. Obiskujejo ga mladi slovenskega porekla, predvsem pa Argentinci španskega jezika. Univerza je vsa barvitobarvno popisana z gesli revolucionarnega kova a la Che Guevara in Fidel Castro. Gostovanje pri lektorici Tjaši Lorbek je bilo naporno, a polno zadoščenja. Okrog 25 študentov je prisluhnilo predavanju o mojem videnju literarne umetnosti, o slovenski književnosti v Italiji, imel sem tudi krajše branje, Nadja Roncelli pa je spregovorila o založniški dejavnosti in organiziranosti slovenske narodne skupnosti v Italiji. V španščino je prevajal  šestinštiridesetletni pesnik Ahlin, ki je v Argentini izdal že tri knjige poezije. Sledila je razprava, na koncu pa še presenetljivo pretresljivo vprašanje, kaj pomeni biti danes Slovenec. Najbrž bi odgovoril drugače, kot sem, veliko bolj prodorno in popolno, če bi imel v sebi izkušnjo naslednjih argentinskih dni.

***

Ganljivo, poučno in izzivalno obenem. Ponos na vsakem vdihu, vztrajanje na vsakem koraku, predanost pripadnosti v mislih in dejanjih, ohranjanje korenin, zavesti, novo navezovanje z matičnim prostorom v Sloveniji, biti to, kar si, a odprt svetu in novim časom, ostati v Argentini, obenem pa v mladih rodovih želja po odhodu v domovino staršev, kjer so življenjski pogoji boljši, kjer je slovenska beseda živa. A živa je tudi v Buenos Airesu. Kako živa! Misliš, da si v nekdanji Sloveniji, ko razni kul, ful, rajt, bejba in podobne spake niso še načele govorice. Pogovori v velemestu ob Riu de la Plata tečejo v sočnosti, ki diši po duhovni prvobitnosti in slovnični pravorečnosti. Pomislite, da so na slovenskem radiu, ki oddaja eno uro vsako soboto, voditelja Mirka Vasleta med intervjujem, ki ga je z nama vodil v živo, telefonsko opomnili, da je storil napako, ko v eni sintagmi ni rabil dvojine, marveč množino. V eni uri le en zdrs in takojšnji odziv! Vsaka vzporednica z našim prostorom bi bila neprimerna!

V domovih, ki sva jih obiskala, dihaš slovenstvo na vsakem koraku in ostrmiš! Kako je to mogoče? Kako je mogoče razdajanje, prostovoljno garanje na oltarju narodne pripadnosti? Zakaj smo mi pozabili na to? Ni denarja, si največkrat odgovorimo. Tudi za Slovence v Argentini ni bilo denarja, pa so zgradili prave templje funkcionalnosti in estetske primernosti z udarnim delom, s prepričanjem, da ni mogoče ubežati usodi, ki te je zaznamovala z maternim jezikom. Kljub temu, da živiš v drugačnem okolju in da je dvojezičnost zelo poudarjena, da v vsakdanu prevladuje drug jezik, je atavični klic naroda v tebi in ti se mu javljaš, mu odgovarjaš. Brez sramu in ponosno. Tudi v družbi, kjer so sami špansko govoreči.

V Slovenski hiši, Slomškovem domu, Domu San Justo in drugod (naštel sem le postaje obiska) potekajo dejavnosti, o katerih lahko le sanjamo. Tam sva imela predavanja, ki jim je sledila zbrana tišina. Tam nastope, ki so se dotaknili poslušalcev. Kdo pri nas še tako predano posluša poezijo v živo? Kdo hlasta za metaforami v romanih? Kdo sledi pletenju misli o naši biti? Omenjeni domovi niso dvoranice ali majhne postojanke. Nasprotno! Gre za prava kulturnodružbena središča z velikimi dvoranami in odri (San Justo sprejme preko 500 gledalcev), kjer nastopa na desetine mladih (nazadnje v Veroniki Deseniški), tu so športna igrišča, učilnice, kjer poteka slovenski pouk za najmlajše, srednješolce in tujce (tam vejo domala vse o Reziji, Kanalski dolini, SKGZ in SSO, Primorskem dnevniku, slovenskem radiu in televiziji, o naših ustanovah …), bari in kavarne, kletni prostori, kjer se ob koncih tedna zbira do 70 mladih Slovencev. Zagotovili so mi, da voda ni najljubša pijača. Med temi druženji vznikajo ljubezni in poznejše zveze, še vedno se Slovenci in Slovenke poročajo med sabo, čeprav veliko manj kot pred leti. Vse to je presenetljivo. Predanost, predanost. Učitelji in profesorji poučujejo na argentinskih šolah, sobota pa je namenjena slovenstvu, kar velja tudi za mlade, ki svoj prosti čas žrtvujejo narodni pripadnosti. Kljub temu so zelo uspešni predvsem na športnem področju. Kar nekaj jih nastopa v argentinskih prvoligaških prvenstvih v različnih panogah, celo v rugbyju in streljanju na glinene golobe. Nekaj se jih je pozneje mednarodno uveljavilo, na primer nogometaš Vombergar (UFA, ruska prva liga) ali odbojkar Kristijan Poglajen (Robur Ravenna). Da ne govorimo o vseh prireditvah, izdajanju revije Meddobje, publikacijah, priložnostnih tiskih in glasilu Svobodna Slovenija, ki ji urednica odvetnica Mariana Poznič namenja veliko energije. Kdo pravi, da je delo za slovenstvo in narodno pripadnost staromodno in da mlade ne privlači? Če je smisel, je privlačnost! Treba je namreč vedeti, da slovenskega utripa v Argentini ne oblikujejo osemdeset ali devetdesetletniki, marveč veliko mlajši ljudje, celo najstniki.

Posebno doživeta je vsakoletna misijonska tombola, na kateri se zbere do tisoč in več Slovencev. Letos so uživali na zelenem prostranem parku Slomškovega doma, se družili, šalili, kaj pojedli, kaj popili. Druženje v istem jeziku je eden bistvenih elementov, ki ohranja slovensko argentinsko skupnost pri življenju.

Res sem bil presenečen! Treba je delati, ne tarnati, mi je povedal Tone Malovrh na večerji v znameniti restavraciji ob reki v Portu Maderu. Jedli smo asado de tira, empanadas in bife de lomo. Najboljše meso, ki ga lahko smrtnik kdaj zaužije! Asado in parilla (žar z lesenim ogljem)! Več kot za sladokusce! Treba je delati in dajati skupnosti, pravi Malovrh, z bratoma in sestro lastnik številnih trgovin z luksuznimi čevlji Briganti in restavracij s hitro hrano. Večina Slovencev je v Argentini uspešnih, ker so delavni in zanesljivi, poudarja. Gledamo v bodočnost, čeprav je prihodnost z narodnega vidika neznanka. Sem smo prišli bosih nog, z garanjem smo se dvignili iz revežev in izgnancev v dostojanstvene ljudi.

Da, tudi to me je presenetilo. Slovenci v Argentini se ne ozirajo v zgodovino z obtožbami in obžalovanjem, čeprav je marsikje in v marsikom čutiti grenkobo izseljeništva. Anton Oblak mi je pripovedoval, kako je dvanajstletnik bežal z družino čez Ljubelj in kako je na Vetrinjskem polju ušel smrti ter pribežal v Argentino, kjer je danes z družino uveljavljen podjetnik. V nobenem stavku, v nobeni besedi, ni bilo sledov obtoževanja ali sovraštva. Čudil sem se! Kot sem se čudil slovenski maši, nepogrešljivemu obredu, kjer so šli vsi  k obhajilu, prav vsi in kjer je pelo ob spremljavi kitar okrog trideset najstnikov in najstnic. Gledal sem in se čudil tej predanosti božjemu.

Žal pa si ni bilo mogoče ogledati prostorov društva Triglav, ki jih je koristila pretežno gospodarska, delavska emigracija. Z Rokom smo v sončnem prvem maju postali pred vhodnimi vrati s slovenskim grbom, a notri ni bilo mogče, kot tudi ne na obisk nekaterih sedežev jugoslovanskih društev. Praznični dnevi in pa stavka, ki je za dva dni ohromila življenje v državi in preprečila obisk Paranaja in tamkajšnja predavanja, je bila prehuda ovira. Tu so stavke in protestni shodi na dnevnem redu. Na lastne oči sem videl, kako uglušujoče bobnajo bobni in kako se zbirajo protestniki, ki pa lahko zasedejo le polovico prometnic ali trgov. Prometa ne smejo ovirati. Nanje bdijo oboroženi številni policisti.

Slovenci v Argentini imajo še smisel za solidarnost in vzajemnost! Imajo v sebi še toliko moči, da se nesebično razdajajo za narod in pri tem ne ogrožajo ničesar in nikogar, ker vejo, kaj pomeni biti ogrožen. S humanističnim nabojem se borijo za svoj obstoj. Za tkanje vezi z domovino. Za uveljavljanje domovine v svetu, ker so ponosni, da je Slovenija od leta 1991 demokratična država z mednarodnim ugledom. Ni jih strah sredi Buenos Airesa razobesiti slovenske zastave ali poslikati pročelja hiš in domov s slovenskimi grbi in narodnimi, tudi krajinskimi motivi. Ne sramujejo se izražati slovenske besede, pa čeprav je njena melodioznost predvsem pri tretji in četrti generaciji z razpoznavno argentinskošpansko kadenco. Kdor obišče Caminito v četrti La Boca, ne more mimo hiše slovenskega močno uveljavljenega slikarja in kiparja Marijana Gruma, ki je pročelje prebarval s slovensko zastavo in slovenskimi grbi. Tudi še marsikatero poslopje v Buenos Airesu je tako poslikano. Izražanje pripadnosti tudi navzven, pač.

     ***

Ugovora ni. Pri Slovencih v Argentini je odločnost med razpoznavnimi vrednostmi. Malovrh je odločil, da naju drugega maja pelje na letališče in tako je tudi bilo. Tam je bila že Mirjam Oblak. Prisrčno slovo. Z Nadjo sva pomislila na bojazen pred odhodom v neznano. V neznano slovenstvo. Med neznane ljudi. Na letalu nad oceanom naju je zgrabilo malodušje, da se vračava nazaj v slovenstvo, ki ga spremlja velika neznanka.

Marij Čuk
Primorski dnevnik, 12. 5. 2019