Letos obeležujemo 100. obletnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja. Vlada Republike Slovenije je zato leto 2023 razglasila tudi kot leto Ivana Tavčarja. Tavčar velja za enega pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev realizma na Slovenskem. Bil je tudi odvetnik, časnikar in politik, državni poslanec in ljubljanski župan. Bil je soustanovitelj ljubljanske mestne hranilnice, predsednik prve slovenske kolesarske zveze, zgradil je prvo teniško igrišče v Sloveniji in bil starosta telovadnega društva Sokol. Zaradi njegovega dela in pomembnosti za slovenski narod so mu v občinah Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Šoštanj in Ljubljana podelili naziv častnega občana.
Življenjepis Ivana Tavčarja
Rodil se je 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko kot prvi izmed sedmih otrok revne kajžarske družine. S pomočjo očetovih bratov, ki sta bila duhovnika, je Ivan lahko prišel do izobrazbe. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in v Ljubljani, gimnazijo pa v Ljubljani in Novem mestu. Vseskozi je bil dober učenec, zato se je odločil za študij na Dunaju, kjer je postal doktor prava. Kot odvetniški pripravnik je služboval v Kranju in Ljubljani, kasneje je postal samostojen in uspešen pravnik v Ljubljani.
Kot eden izmed vodilnih politikov liberalne stranke, deželni in državni poslanec ter ljubljanski župan se je povzpel na vrh takratnega javnega življenja.
Leta 1887 se je poročil s Franjo Košeni, predstavnico ženskega gibanja, navdušeno podpornico majniške deklaracije in avtonomije južnih Slovanov ter podpornico mladih umetnikov, s katero sta imela 5 otrok. Franja je Ivana spodbudila, da se je udejstvoval na različnih področjih kot predsednik ali ustanovitelj različnih društev. Ustanovil je Pisateljsko podporno društvo, predsedoval Dramskemu društvu in Društvu slovenskih književnikov in časnikarjev, katerega ustanovni član je bil. Prav tako je bil v odboru Slovenske matice ter predsednik Narodne čitalnice v Kranju. Pomagal je ustanoviti društvo Pravnik in Ljudsko kreditno banko. Bil je predsednik ljubljanskega Sokola in Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije.
Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko in zgradil tudi prvo teniško igrišče v Sloveniji. Umrl je v Ljubljani 19. februarja 1923, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino.
Po njem se danes imenuje več ulic in Osnovna šola Ivana Tavčarja v Gorenji vasi.
Tavčarjevo literarno delo
Ivan Tavčar sodi v obdobje, ki ga imenujemo realizem, časovno pa ga umeščamo v drugo polovico 19. stoletja. Pisci tega obdobja se odmikajo od literature, v kateri se izpoveduje čustva, občutja in misli, in se obračajo k realnemu (realističnemu) opazovanju ljudi, življenja in sveta okoli sebe. V tem obdobju se zato razvijajo epske (pripovedne) literarne vrste: romani, povesti, novele, in epske pripovedne pesmi. Predstavniki tega obdobja so še: Janko Kersnik, Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Josip Jurčič in Fran Levstik.
Tavčar je začel s pesnikovanjem, potem pa je nadaljeval s prozo, ki jo je pisal do konca svojega življenja. Njegovo književno delo obsega štiri romane in okoli 40 črtic in povesti, v katerih je prikazoval predvsem življenje v Poljanski dolini, na katero je bil navezan vse svoje življenje.
Med glavnimi deli lahko omenimo zbirko črtic Med gorami s podnaslovom Slike iz Loškega pogorja, cikel novel V Zali in povest Cvetje v jeseni. Pomembna dela z zgodovinsko snovjo so Vita vitae meae – Življenje mojega življenja, Grajski pisar, Janez Sonce in Izza kongresa. Zadnje delo in hkrati višek Tavčarjeve pripovedne moči pomeni roman Visoška kronika, ki opisuje življenje dveh kmetij na Visokem. Roman je bil zasnovan kot trilogija, na žalost pa je Tavčar zaradi bolezni uspel dokončati samo prvi del. Vsekakor Visoška kronika velja za enega najboljših slovenskih romanov, ki opisuje samozavest kmetov in ljubezen do rodne zemlje:
»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi odvzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje … Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni – ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe! Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo!«
Pripravil: Jože Jan
Viri: Wikipedia, Slovenska biografija, AirBeleterina, Ognjišče, Ljubljana.si, gov.si
