Kar 6 let je minilo od zadnjega škofovskega obiska med nami. Kaj vse se je v tem času spremenilo! Zato smo še toliko bolj veseli pastirskega obiska ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika, ki je od aprila 2022 pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za nas, Slovence po svetu.

Pogovor z urednico je potekal v soboto, 26. novembra, v prostorih “argentinskega doma” visokega gosta. Beseda je lepo stekla in je časa seveda zmanjkalo, zato je gospod škof po vrnitvi v Slovenijo po emailu poslal še zadnje misli.

O VAS

→ Zdaj ste v Argentini že 10 dni in bi lahko rekli, da smo si že stari znanci. Pa vas vseeno prosim, da se našim bralcem predstavite in nam poveste kaj o vas. Od kod ste? Kakšna je bila vaša pot do duhovniškega poklica in v njem?

Doma sem iz Ilove gore, župnija Dobrepolje, drugače pa občina Grosuplje. Doma nas je bilo pet otrok, štirje fantje pa sestra. Hvaležen sem svoji družini, ki je bila res pristna krščanska družina v kmečkem okolju. Pri nas doma se je vedno veliko molilo, predvsem rožni venec.

K verouku sem hodil na Kopanj, tam bil tudi pri prvem svetem Obhajilu in pri sveti Birmi. V gimnazijo sem šel v Stično, šola je delovala prav v prostorih znanega samostana Stična, kjer je danes muzej krščanstva na Slovenskem.

Po končani gimnaziji sem moral služiti vojaščino, obvezno daleč od domačega kraja. To je bil čas, ko sem spoznal neko noro realnost in pravo totalitarno vzgojo. Spoznal sem, da je pravzaprav vse skupaj bilo brez vsake vsebine, ena strašna laž brez argumentov, ki so jo nekateri peljali naprej zgolj zaradi lastnih privilegijev.

No, po tej vojaščini sem se pa odločil, da grem v bogoslovje. Že v prvih letih sem se navdušil za študij filozofije, za vprašanja etike, teodiceje, filozofije religije, dogmatike. Posvečen sem bil leta 1987 in takoj zatem odšel kot kaplan v Kočevje.

Na tem prvem delovnem mestu sem se spet srečal s strahotami stare Jugoslavije. Spoznal sem, kaj pomeni na eni strani Kočevska Reka, Gotenica: to je bilo skrivnostno območje, kamor je bilo prepovedano vstopiti, tam so te lahko ustrelili, čeprav nikoli ni bilo obvestila o kakršnikoli smrti. Na drugi strani pa Kočevski Rog: nikakršnih prepovedi, vendar smo vsi vedeli, da se tja ne sme. Ta strah so nam skozi dolga leta vcepili, to je bilo eno od temeljnih načel komunističnega sistema, s katerim so ljudi kontrolirali. Moram pa povedati, da sem nekako dve leti po svojem prihodu prvič skrivaj obiskal  te kraje skupaj s tedanjim župnikom Božem Metelkom in g. Prelesnikom. Tam smo prižgali svečo, molili desetko „Ki je za nas krvavi pot potil“ in umolknili. Bil je sveti kraj trpljenja, mučeništva, o katerem sem vedel iz literature, ki je prihajala predvsem iz Argentine.

Prav v tistem času sem tudi nastopil novo službo tajnika pri nadškofu Šuštarju. Preselil sem se na škofijo in tako imel priliko, da sem od blizu spremljal dogajanja osamosvojitve: plebiscit, slovesnost na trgu Republike 26. junija, izključen mikrofon, mednarodno priznanje. To je bil res en milostni čas!

Ko sem leta 1994 zaključil službo tajnika sem šel naprej študirat v Oxford, doktoriral sem iz liberalizma. Ob tem sem pa nastopil delo v Škofijski klasični gimnaziji -poučeval sem verouk in filozofijo- in predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani.

15. novembra 2005 me je papež Benedikt imenoval za pomožnega škofa v Ljubljani, zato zdaj opravljam svojo službo na škofiji v Ljubljani. Skrbim za sodelovanje Slovenije v COMECEju, to je komisija Škofovske konference v Bruslju pri EU, sedaj sem pa tudi odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Prav zato, ker ste Slovenci po svetu domovini in meni ena od prvih poslanstev sem se odločil, da na povabilo, ki ga je v začetku leta poslal takratni delegat dr. Jure Rode, pridem k vam na obisk in da, poleg zakramenta sv. Birme, ta čas izkoristim tudi za globlje spoznanje slovenske skupnosti v Argentini.

→ Vaše delo aktivno poteka tudi na področju vzgoje in izobraževanja na različnih stopnjah: v gimnaziji pa tudi na univerzi, sodelujete celo s Katoliško univerzo v Buenos Airesu. Vaše ime je tudi povezano s projektom ustanovitve Katoliške univerze v Sloveniji.

Področje šolstva je zame temeljnega pomena že od leta 1994, ko sem prišel na Škofijsko klasično gimnazijo. To je gotovo ena od stvari, ki me je vedno zanimala. Poučeval sem filozofijo in pripravljal mlade na maturo iz filozofije, bil sem tudi član in celo predsednik Republiške maturitetne komisije za filozofijo. Zanimivo, kajne! Kljub različnim prepričanjem smo bili dobra ekipa in smo dobro sodelovali; moj namen je bil, da v pouk filozofije vključimo tudi vprašanja etike, politične filozofije in filozofije religije – vprašanje Boga. Nekateri so se temu seveda upirali, a prepričal sem jih tako, da sem dokazal, da se ta vprašanja obravnavajo tudi v drugih evropskih državah.

Delal sem tudi na tem, da katoliška šola pokrije celotno vertikalo od vrtca, pa prek osnovne in srednje šole prav do univerze. Prvo smo imeli srednjo šolo, potem, ko sem postal škof smo začeli z ustanavljanjem OŠ Alojzija Šuštarja in vrtca Dobrega Pastirja. Manjkala je le še univerza. 

Začeli smo s pripravami za ustanovitev Katoliške univerze, ki bi bila tudi uradno priznana pred državo. Za tako priznanje je potrebno prvo imeti kar tri delujoče fakultete. Začeli smo s Fakulteto za poslovne vede, ki ima na drugi stopnji tudi pravno specializacijo. Ta program je potrjen od države in diploma je verificirana, to je naš Katoliški inštitut, ki ima tudi doktorski študij na vseh stopnjah. V načrtih za naprej sta pa še dve fakulteti, da bomo lahko uradno zaprosili za status univerze, v kar trdno upamo.

Moje prvi obisk v Argentini v letu 2008 je bilo povezano prav s tem akademskim delom, predaval sem o vprašanjih bioetike na argentinski katoliški univerzi UCA, ki je izjemno kvalitetna, in na  Medicinski fakulteti Univerze Favaloro.  To sodelovanje, da bolje spoznamo vaš latinskoameriški svet, se mi zdi velika obogatitev za slovenski prostor.

O VERI IN ŽIVLJENJU CERKVE

→ Iz Argentine pozorno sledimo dogajanju v Sloveniji, pa tudi življenju Cerkve na splošno. Čutimo in nas skrbi, da je versko življenje v krizi, kar se še posebno odraža v pomanjkanju duhovniških in redovniških poklicev. Kako vi gledate na to?  

Tako v Evropi kot tudi ZDA in po nekaterih drugih delih sveta, se število duhovnikov in redovnikov zelo zmanjšuje. Vzrokov je gotovo več, od razkristjanjenja družbe in sekularizacije, potem demografsko vprašanje, ki je eno ključnih za preživetje Evrope kot take, pa seveda različni drugi vplivi, ki hromijo versko življenje v družinah, župnijah in drugih skupnostih. Toda, če gledamo v luči evangelijev, tudi v Jezusovem času ni bilo veliko bolje, samo peščica apostolov je sledila Jezusu, ki so v moči Svetega Duha naredili prave čudeže pri oznanjevanju evangelija. To upanje ohranjamo tudi danes, kajti Gospod kliče tudi v sodobnih razmerah. Bog daj da bi mladi imeli dovolj poguma in moči, da bi Jezusa povabili v svoje življenje in sledili svojem srcu, ter prisluhnili »šepetanju Svetega Duha«, sem poudaril birmancem v Slovenski hiši in Lanusu.

→ Čeprav smo tu v Argentini oddaljeni od najpomembnejših dogajanj na svetu pa danes vidimo, da v vseh teh težavah niti ne zaostajamo. Kako ste v času tega obiska doživeli vernost med nami?

V času obiska skupnosti, tako v Barilochah, Mendozi kot tudi v Buenos Airesu, sem bil zelo prijetno presenečen, da je vernost med vami Slovenci zelo živa. Srečanja po domovih so bila prijetna, sproščena, vedno smo začeli s sveto mašo, pri katerih je bilo vzorno sodelovanje in zelo veliko zbranih (vedno okrog sto ali več). Tudi druženja so pokazala, da ljudem vera veliko pomeni, pa ne samo starejšim, tudi mladina, birmanci, otroci – ob teh sem še posebej doživel, da vero dojemajo kot vrednoto, kot nekaj, kar v njihovo življenje prinaša upanje in veselja. Predvsem se mi zdi lepo, da se radi družijo, da želijo biti v občestvih, želijo skupaj romati, potovati, igrati nogomet, ali pa pripraviti folklorno predstavo (Mladika). Seveda se ob tem zavedam, da sodobna družba mladim pogosto ni v oporo, ravno nasprotno, družbeno življenje je tudi v Argentini nenaklonjeno verskemu življenju. Zdi se, kot da hoče Boga povsem izriniti in sodobnega okolja. Ob tem pa sodobni iskalec išče vsemogoče malike, nadomestke za Boga, ki so bolj privlačni, bolj udobni in ugodni. To je velik izziv za vse nas, da predvsem s svojim osebnim krščanskim pričevanjem in odkritim pogovorom odgovorimo na nove razmere v katerih živimo, ki pa so naša priložnost, svet v katerega nas je poklical Stvarnik življenja in ki je odrešen po Jezusu Kristusu.

→ Na kakšen način bi lahko okrepili, poglobili svoje versko življenje? Vse okoli nas se dogaja zelo hitro, vsakodnevne skrbi nam ne uidejo, poskušamo biti kolikor mogoče aktivni znotraj skupnosti … 

Prav za vse, ne glede na starost, je ključnega pomena, da se radi družimo. Papež Frančišek je v okrožnici »Vsi bratje« zapisal, da tam kjer je druženje, tam kjer je občestvo, tam kjer se poslušamo in slišimo, tam je življenje, tam je Bog. Če pa se človek zapre pred drugimi, želi biti sam zase, iskati samo tisto, kar mu koristi in pri čemer uživa, to pa vodi v smrt, tukaj ni življenja, tukaj tudi ni prostora za Boga. Ko sem obiskal bolnike po domovih ali pa v Rožmanovem zavetišču mi je posebej seglo do srca to, da zares veliko molijo, da so v molitvi povezani v živo občestvo Cerkve, da so sami a ne osamljeni. Je pa res, kot ste povedali, da je ritem življenja zelo hiter, razpeti smo med mnogimi dolžnostmi, delovni urnik je vedno bolj zahteven in vedno daljši. Zato je potrebno, da se malo ustavimo, občutimo to, da sploh živimo, kajti kaj nam pomagajo še taki uspehi in vse mogoči načrti, če pa pozabimo živeti. Za praznične dneve pogosto povabim ljudi, da si ob vseh pozornosti in darilih, ki smo jih seveda vsi veseli, PODARIJO ČAS, BITI Z NEKOM IN ZA NEKOGA, KAJTI KONČNO SMO NA SVETU ZATO, DA LJUBIMO IN SMO LJUBLJENI. To je tudi jedro krščanskega življenja. Vse bo minilo, vsi naslovi, vsi položaji, vsi kapitali in funkcije, ostaja pa ljubezen, dar Jezusove ljubezni za vsakega človeka, dar ljubezni v občestvih, kajti človek ni ustvarjen zato, da biva kot osamljeni otok ampak da v druženju, prijateljstvu doživlja radost bivanja. Samo na ta način je namreč mogoče najboljše preganjati malodušje, apatičnost in vse mogoče zagrenjenosti, ki se lahko pojavijo v življenju.

O NAS

→ Sprejeli ste odgovornost za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kakšni so bili do zdaj vaši stiki z rojak zunaj Slovenije, predvsem seveda z nami, tu v Argentini?  

Res je, pri Slovenski škofovski konferenci sem odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Slovenske skupnosti sem že vsa leta odkar sem škof veliko obiskoval, predvsem v Torontu, ZDA (Cleveland, New York). Ko sem študiral v Oxfordu sem kar pogosto obiskal slovensko skupnost v Londonu in tudi nekatere druge v Veliki Britaniji, kar nekajkrat sem bil v Švici (Einsiedeln) pa tudi drugod po Evropi (Frankfurt, München, Dunaj…). V Argentini sem bil samo enkrat in sicer leta 2008, pa še takrat bolj kratko, ker sem bil tudi na znanstveni konferenci na Inštitutu oziroma medicinski fakulteti prof. dr. Reneja Favalora. Veliko sem imel stika s Slovenci, ki prihajate na obisk v Slovenijo, ali pa tistimi ki stalno živijo tukaj, kot npr. Tone Rode, Marko Fink in Andrej Fink, pa Zemljičevi, Boštjan Kocmur in mnogi drugi. Ker pa sem želel podrobneje spoznati in »iz prve roke« videti situacijo Slovencev v Argentini, se srečati s čim več skupnostmi (program je bil zares poln srečanj, pogovorov, obiskov, slovesnosti pa tudi osebnih druženj in pogovorov), sem se odločil za daljši obisk in se srečeval s skupnostmi in duhovniki ter nadškofi tako v Barilochah, Mendozi kot tudi Buenos Airesu. Bilo je zelo intenzivno in raznoliko, ampak hvala Bogu, da se je gospod Franci Cukjati, ki je sedaj narodni delegat za pastoralo Slovencev v Argentini, zelo potrudil in lepo skrbel zame, prav tako tudi msgr. Jure Rode, ki je bil doslej dolga leta delegat. Hvaležen sem posebej gospodu Juretu Komarju, predsedniku Zedinjene Slovenije, ki je pripravil izvrsten program, vse zelo natančno načrtoval in mi pri mnogih stvareh tudi svetoval, kar je bilo še posebej dragoceno in sem mu zato iskreno hvaležen. Hvaležen sem tudi mnogim drugim, ki so skrbeli, da je vse lepo potekalo. Tudi takrat, ko me je v Barilochah in Mendozi močno opeklo sonce, je gospa Tatiana Modic, ki sem jo poimenoval kar »tajnica in zdravnica« poskrbela, da se je vse lepo uredilo, Modicev ata pa je bil vsaj občasno moj »tajnik« in me varno vodil po argentinskih ulicah. Pa seveda še mnogim drugim, ki ste mi ves čas stali ob strani s svojimi nasveti in načrti. Bilo je prijetno in zabavno, veliko je različnih anekdot, doživetij, zato vtise še urejam, premišljujem.

→ V teh dneh pastoralnega obiska, ko ste spoznali tukajšnje Slovence iz zelo različnih okolij, ste poleg bleščečih prireditev gotovo zaznali tudi marsikatero pomanjkljivost in potrebo, na katere nas morda želite opozoriti…

Ob mnogih zares lepih izkušnjah, doživetjih in lepih srečanjih sem spoznaval živa krščanska občestva, ki pa so seveda povabljena, da v novih razmerah odgovorijo na izzive sodobnega časa. Tako v Sloveniji kot v Argentini pogosto slišimo misel: »Veste, včasih je bilo pa tako, pred 20. leti ali 50. leti… Res je bilo drugače, spremembe so zelo hitre in s tem pridejo tudi mnogi izzivi. V Argentini je rojena tretja, že četrta generacija Slovencev, ki pa ima seveda nove, drugačne poglede. Ob vsem spoštovanju do toliko dobrega in mnogih žrtev v preteklosti, bo nujno potrebno prisluhniti tudi mladim družinam, mladini, otrokom… Njihovo dojemanje Argentine je zelo drugačno in prav je tako. Rojeni so v tej deželi, prijatelje in sošolce imajo, ki so Argentinci ali drugih narodnosti. Od mladih se lahko veliko naučimo, zato bo potreben nov razmislek o tem, kako v sedanji situaciji oznanjati evangelij, skrbeti za jezikovno in kulturno identiteto. Menim, da je nujen zelo resen in temeljit pogovor, ki bo vključil različne skupnosti, življenje po domovih, ter povabil vse k čim večjemu sodelovanju, vključevanju v skupno delo in medsebojno pomoč.

→ Srečali ste se tudi z nadškofom in kardinalom Polijem, pa s slovenskimi duhovniki v Argentini -tudi tistimi, ki ne delajo izključno za slovensko skupnost-, morda tudi s tukajšnjimi škofi slovenskega porekla? Ali je tekla beseda tudi o slovenski skupnosti, o potrebah …

O teh vprašanjih je bilo veliko govora, praktično na vseh srečanjih so me Slovenci prosili naj Cerkev na Slovenskem ne pozabi na Slovence v Argentini, naj pošlje duhovnike v slovenske skupnosti, in to je nujno, tu se ne more in sme odlašati. Končno so Slovenci v Argentini dali tudi več duhovnikov Sloveniji, v domovino so prišle čudovite družine.. »Ne pozabite na nas!« so bile pogosto izrečene besede, tako laikov kot tudi duhovnikov. Praktično sta za pastoralo Slovencev v Argentini sedaj namenjena samo dva duhovnika, gospod msgr. Jure Rode, ki ima 85 let in gospod Franci Cukjati. Ko sem povabil tudi druge slovenske duhovnike na srečanje v Slovenski hiši smo skupaj ugotovili, da je še lazarist Toni Burja v Lanusu, ki ima veliko argentinsko župnijo in še večjo šolo, ob tem pa skrbi še za slovensko skupnost. Ob njem je tudi lazarist Jože Bokalič, ki je opravil izjemno delo v tej župniji in šoli, gospod Grbec, ki ima čez osemdeset let pa vodi tri argentinske župnije. Prav tako sta na argentinski župniji tudi Janez Pintar in Jože Erjavec, v Barilochah pa lazarist Branko Jan odlično vodi argentinsko župnijo in ob tem skrbi še za slovensko skupnost. Tudi Janez Cukjati v Mendozi je ves čas razpet med odgovornostjo za slovensko skupnost in argentinsko župnijo. To je torej realnost, ki ji je potrebno prisluhniti in to čimprej. Hvaležen sem, da sta bila na obisku v Argentini tudi provincial jezuitov Miran Žvanut in njegov tajnik Marjan Kokalj. Obljubila sta nam vsem, da bodo jezuiti v Sloveniji naredili vse, da v Argentino pošljejo vsaj enega duhovnika. Tudi pri kardinalu Poliju smo govorili o tem, se je pa posebej zahvalil za slovenske duhovnike, ki delujejo na argentinskih župnijah, hkrati pa za vse slovenske skupnosti, ki so dejavno in ustvarjalno vključene v nadškofijo.

→ Nadalje nas zanima, ali se mi lahko za reševanje teh (in tudi drugih) težav opremo tudi na Cerkev v Sloveniji? 

Tako je in želim, da se naredijo konkretni koraki. Ustanovljen bo Upravni odbor Slovenske hiše, ki bo zadolžen za rešitev pravnega statusa te hiše, finančnega poslovanja, ter načrtovanja za prihodnost. Sam osebno bom spremljal delovanje tega odbora, ustanovljen pa bo s strani Slovenske škofovske konference. Prav tako bo v decembru ustanovljen Pastoralni svet slovenskih skupnosti, ki bo z dejavnim sodelovanjem skrbel za to, da bo pomagal duhovnikom, hkrati pa sam aktivno vključen v pastoralno dogajanje. Prav tako bom na seji Škofovske konference predstavil resno skrb in nujnost pomoči pri duhovni oskrbi Slovencev. Enako bom storil tudi na seji redovnih predstojnikov. Torej tukaj gre za čisto konkretno pomoč, pa naj bo to najprej z duhovnikom, kot je obljubil jezuitski redovni predstojnik, kot aktivno vključenostjo v Upravni odbor Slovenske hiše, kjer je zares nujno, da se reši njen pravni status, finančna situacija in vsebina dogajanja v prihodnosti. Gre za cerkev Marije Pomagaj, veliko drugih prostorov, dvorano, slovensko šolo, končno pa so tukaj pokopani mnogi Slovenci, saj ob oltarju hranijo pepel številnih pokojnih. Tukaj imamo veliko odgovornost in nikakor ne smemo dopustiti, da bi se vse skupaj reševalo kar samo od sebe, dobro vemo kam to lahko vodi.

→ Zadnjo besedo pa prepustim kar vam, da prek našega časopisa slovenskim rojakom pustite svoje pastirsko sporočilo, morda z voščilom za adventni čas…

Življenjepis škofa Antona Jamnika