Tone Mežnar (17. 2. 1944 – 18. 11. 2019) je bil eden izmed tolikih rojakov, ki nikoli niso zasedali mest v prvi vrsti; ni bil ne predsednik ne vidnejši odbornik kake organizacije. Bil pa je nadvse viden. In kot ‘vidnejša’ oseba skupnosti si tudi zasluži, da se ga po smrti spomnimo vsaj z nekaj vrsticami.
Že v otroških in mladih letih je bil vesel, navihan, prebrisan, vseh muh poln. Če malo pretiravam, je bil zaradi tega – in ne iz kake zlobe – strah in trepet učiteljev, katehetov in vzgojiteljev. Očeta je izgubil na poti do Ljubelja: ob partizanskem napadu ga je doletela smrt in je pokopan pri cerkvici svete Ane. V škarpo pod njo je vzidana nagrobna plošča. Ko boste kdaj hodili tam naokoli, pustite avto pri Kompasovi trgovini pred predorom in se sprehodite do nje.
V športu je bil zagnan, neustrašen; izkoristil je vsako priložnost, da si je s kako finto privoščil nasprotnika in ga zmedel.
V družbi je znal narediti veselo vzdušje s svojim pripovedovanjem, še bolj s petjem in dobro voljo. Krožile so neverjetne zgodbe o njegovih pustolovščinah in domislicah, ki so mejile že na fikcijo; poslušali smo jih, kot bi to bila fantastika.
Rad je pel tako v prijateljski druščini kot v formalnih pevskih zasedbah. Imel je lep glas in bil odgovoren pevec.
Odgovornost se je odražala v vsem njegovem življenju. Kakor je bil pri športu in v družbi vseh muh poln, tako je znal v življenju odgovorno sprejeti vse, kar si je sam naložil ali pa so mu jih naložile okoliščine življenja.
Po srcu je bil dober (dober kot kruh – más bueno que Lassie atado). Zato si je – skupaj z vsem naštetim – pridobil veliko prijateljev, ki so mu z veseljem skrbno pomagali in ga spremljali pri raznih nesrečah, ki so ga doletele v življenju.
Takole mi je prijatelj Tomaž sporočil vest: »Morda še ne veš, ampak danes zjutraj so sporočili, da je umrl Tone Mežnar. Daría cualquier cosa por presenciar su juicio divino. Los truenos de hoy deben ser las carcajadas de Dios.«
Bo kar držalo!
Gregor
