V mesecu, v katerem se še posebej spominjamo vseh naših pokojnih, se je s tega sveta poslovil mož, ki je neizbrisno povezan s Slovenci, ki so morali ob koncu druge svetovne vojne na begunsko pot. 18. novembra je v 96. letu starosti preminil John Corsellis, angleški kveker, ki je tistega usodnega maja 1945 na Vetrinjskem polju sprejel slovenske begunce ter jim po svojih najboljših močeh skušal pomagati. Sama sem se z njim zadnja leta »srečevala« preko elektronske pošte in moram reči, da je tudi name naredil izjemen vtis. Ne le zato, ker je pri svojih 92. letih (takrat sva si začela dopisovati) še vedno redno plaval v svojem bazenu, temveč ker je bil kljub visoki starosti še vedno iskriv sogovornik, ki je redno spremljal, kaj se dogaja v Sloveniji.
Kdo je bil pravzaprav John Corsellis, ki so se ga slovenski begunci še dolga desetletja s hvaležnostjo spominjali? Rodil se je 14. januarja 1923 v Londonu, v Veliki Britaniji. Kot odvetniški pripravnik in humanitarni delavec kvekerske organizacije Friends Ambulance Unit (FAU) in pozneje United Nations Relief and Rehabilitation Administration (UNRRA) je med drugo svetovno vojno pod okriljem britanske 8. armade skrbel za humanitarno pomoč beguncem ter delal v begunskih taboriščih.
Maja 1945, ko so tja prispeli slovenski begunci, je bil na Vetrinjskem polju ter Slovencem že prve tedne pomagal pri zagotavljanju najnujnejšega za preživetje. Zanje je požrtvovalno skrbel tudi naslednja tri leta, ko so se selili v taborišča Peggetz in Špital. Bil je tisti Anglež, ki je slovenskim beguncem ob selitvi z Vetrinjskega polja dovolil na skrivaj na vlak vzeti sekire, s katerimi bi si lahko utrli pot v svobodo, če bi se izkazalo, da so jih Angleži ponovno prevarali ter poslali v Jugoslavijo. Bil je tudi tisti, ki so mu taboriščne oblasti naložile nalogo cenzorja pri izdajanju slovenskega begunskega dnevnika Novice. Pri tej nalogi ni bil pretirano strog, saj se je z uredniškim odborom časopisa dobro razumel, predvsem pa je pokazal, da razume slovensko potrebo po jasni besedi o veri in dogajanju v domovini, dveh temah, ki jih v cenzuriranem oz. uradnem dnevnem časopisu ni smelo biti. Tako taboriščnim oblastem, kljub temu, da je vedel, ni izdal, da Slovenci ob cenzuriranem dnevniku na skrivaj izdajajo še svoj drugi informativni časopis Domači glasovi.
Corsellis se je skupaj z ravnateljem slovenske begunske gimnazije Markom Bajukom zelo zavzel in angažiral pri vzpostavitvi slovenskega begunskega šolstva. Še posebej so mu bili takrat hvaležni slovenski študentje, saj so se tudi ob njegovi pomoči lahko vpisali na univerzo v Gradcu. Tudi sicer je njegova skrb in angažiranost krepko presegla njegove osnovne zadolžitve, ki jih je imel v taborišču. Tako je v času bivanja in dela v taborišču redno pisal materi v Anglijo ter jo prosil za pomoč slovenskim beguncem. V pismih je materi zaupal svoje vtise o Slovencih in drugih beguncih, kritičen pa je bil tudi do rojakov, ki so vodili taborišče. Na povabilo uredniškega odbora je del teh pisem objavil tudi v Zborniku Svobodne Slovenije 1973–1975.
Leta 1947 se je vrnil v Veliko Britanijo in končal odvetniško pripravništvo. Več let je vodil ustanovo za študijsko izmenjavo, nato pa je bil do upokojitve ravnatelj šole za tuje jezike (1962–1992). Na prošnjo glavnega zavezniškega štaba je marca 1947 pripravil zapiske o slovenskih beguncih v Avstriji in Italiji ter jih poslal britanskemu zunanjemu ministrstvu, vrhovnemu poveljniku britanskih zasedbenih čet in več članom britanskega parlamenta, kopijo zapiskov pa je poslal tudi Winstonu Churchillu. Z njimi je želel vplivati na pristojne oblasti, da bi še naprej omogočale Slovencem možnost svobodne izbire o tem, v katero državo želijo oditi.
Leta 1974 je začel prepisovati svoje zapiske in korespondenco, ki jo je ustvaril v času, ko je delal v begunskih taboriščih, v 90-tih letih prejšnjega stoletja pa je obiskal tudi mnoge nekdanje slovenske begunce, tako v Angliji, ZDA, Argentini in Kanadi, s katerimi je tudi sicer vsa desetletja ohranjal stike. Zelo si je namreč želel svetu predstaviti izjemno zgodbo slovenskih beguncev. Tako je leta 2005 skupaj z Marcusom Ferrarom, nekdanjim novinarjem Reutersa, na podlagi gradiva, ki ga je zbiral toliko desetletji, izdal knjigo Slovenia in 1945, ki je kasneje doživela celo dva ponatisa. Knjiga je bila prevedena tudi v slovenščino in nosi naslov Slovenija 1945, smrt in preživetje po drugi svetovni vojni.
O njegovem izjemni požrtvovalnosti in skrbi za Slovence je akad. prof. dr. Kajetan Gantar, tudi sam eden izmed beguncev, pred leti zapisal: »Bil sem priča njegovemu požrtvovalnemu in nesebičnemu zavzemanju za slovenske begunce, še posebej za otroke in mladostnike, ki so po vojni zabredli v najhujšo eksistenčno krizo. Dijakom nam je bilo dobro znano, kako zelo se gospod Corsellis zanima za slovensko kulturo, kako za našo begunsko gimnazijsko knjižnico na lastne stroške nabavlja učbenike in strokovno literaturo iz Anglije. /…/ Čeprav je bil eden najmlajših med britanskimi funkcionarji v begunskem taborišču, je pogumno kljuboval pritiskom, ki so skušali begunsko gimnazijo zatreti; s svojo vztrajnostjo je dosegel, da se je naša begunska gimnazija obdržala in se razvila v eno najbolj obetavnih slovenskih srednjih šol, iz katere je izšla vrsta uglednih slovenskih izobražencev in razumnikov in uspešnih gospodarstvenikov. Maturantom begunske gimnazije in drugim mladim ljudem, ki so v peripetijah vojnih let izgubili gimnazijska spričevala ali drugo dokumentacijo, je s svojim vztrajnim posredovanjem omogočil izreden vpis na graško univerzo in jim omogočil eksistenčni minimum in celo nastanitev v posebni baraki, kar je bilo v razrušenem Gradcu še težje uresničljivo. /…/ Iz begunske gimnazije in iz generacije takratnih slovenskih študentov na graški univerzi je izšla cela vrsta vrhunskih izobražencev, ki nikoli niso zatajili svojih slovenskih korenin in ki so tudi v tujini polagali idejne temelje slovenski državi. S svojim vplivom so pred tridesetimi leti veliko prispevali k mednarodnem priznanju in uveljavljanju Slovenije. Nemalo zaslug za to ima tudi gospod John Corsellis, ki jim je v najtežjih trenutkih nudil moralno oporo in tudi pozneje s simpatijami spremljal njihove dejavnosti.«
John Corsellis se je ob vsem svojem delu in skrbi za slovenske begunce tudi sam učil slovenskega jezika, obenem pa vedno poudarjal slovenske značajske lastnosti, ki jih je cenil, kot so pridnost, redoljubnost, požrtvovalnost, iskrenost, poštenje, predvsem pa življenjski optimizem. Njegovo zgodbo je v literarno pripoved strnil pisatelj Alojz Rebula. V knjigi Ob babilonski reki lahko tako v glavnem liku prepoznamo prav tega požrtvovalnega moža. Kar neverjetno je, da sta Corsellis in Rebula odšla v večnost skoraj skupaj, saj je Rebula umrl le nekaj tednov prej, 23. oktobra.
Z veliko hvaležnostjo se smemo spominjamo Johna Corsellisa, obenem pa smo lahko prepričani, da sedaj uživa v družbi hvaležnih slovenskih beguncev, ki so bili deležni njegove pomoči v taboriščih na Koroškem in so odšli v večnost že pred njim. Tam je zagotovo lahko stisnil tudi roke našim mučencem, ki se mu iz oči v oči zahvaljujejo za skrb, ki jo je namenil njihovim najdražjim, ko sami, poslani v smrt, zanje niso mogli več skrbeti.
Gospod Corsellis, počivajte v miru.
Helena Jaklitsch
