Od 16. junija do 1. julija v domovini gostuje slovenski pevski zbor iz Mendoze. Dvaindvajset pevcev treh generacij se bo na desetih koncertih predstavilo s programom slovenskih skladateljev in tradicionalnimi argentinskimi pesmimi, gostovanje bodo sklenili z nastopom na 25. taboru Slovencev po svetu.
Rojstvo na božič leta 1948
Na povabilo Društva Slovenija v svetu mendoški zbor gostuje »v naši duhovni domovini«, kot pravijo pevci, ob 70-letnici neprekinjenega glasbenega ustvarjanja. Že leta 1948, ko se je iz taborišč na Koroškem v to sušno vinorodno argentinsko pokrajino priselilo okrog dvesto slovenskih beguncev, so »sestavili« zbor. Naseljevanje so spremljale težave, kot je nepoznavanje jezika, iskanje stanovanj in zaposlitev, negotovost. »Slovenska pesem jim je bila v uteho. Pesem je naše stare starše in starše spremljala, bodrila, med seboj povezovala in jim budila upanje,« povedo pevci na vsakem nastopu. Med priseljenci je bilo mnogo takih, ki so že pred vojno doma v župnijah, potem pa tudi v avstrijskih taboriščih sodelovali pri zborih. Ko jih je profesor Božidar Bajuk za božične praznike pred 70 leti povabil, da bi zapeli slovensko, so jim bile melodije in besedila pesmi poznane. Prepevali so brez not in glasbene spremljave, samo po spominu in z znanjem, ki so ga prinesli s seboj. Božič leta 1948 štejejo za rojstni dan slovenskega mendoškega zbora.
Podstat z Markom Bajukom
Zbor se je na skoraj vsakih vajah razširil, prihajali so novi pevci in v letu 1949, takoj po prihodu v Mendozo, se je zboru pridružil Božidarjev oče, ravnatelj in glasbenik Marko Bajuk. Po spominu je pisal note cerkvenih, narodnih in umetnih pesmi, ustvarjal nove skladbe ter zbor spremljal na harmoniju in orglah. Leta 1953 je Marko prevzel mesto zborovodje in ime zbora ponesel po vsej mendoški provinci in tudi širše: poleg tega da so ob nedeljah prepevali pri maši, so med drugim tudi spremljali argentinskega škofa na slavjih, nastopali na prireditvah, prirejali samostojne koncerte. Glas o izjemnih pevcih v slovenskem mendoškem zboru je preplavil deželo pod Južnim križem, ko so bili leta 1961 povabljeni, da prepevajo na osrednji prireditvi ob 150. obletnici osvoboditve Argentine. Še danes pa ostaja v spominu Mendoščanov koncert, na katerem je zbor pod vodstvom in na pobudo Marka Bajuka ponovil program združenih slovenskih zborov na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1937. Marko Bajuk se je leta 1961 poslovil v večnost, v spomin nanj zbor vsako leto na Markovo nedeljo pripravi koncert.
Sedemdeset let, sedem dirigentov
Po očetovi smrti je zbor spet prevzel Božidar in ga vodil skoraj četrt stoletja; leta 1985 se je »upokojil« in dirigentsko palico predal nečaku Marku Bajuku. Po njegovem odhodu na študij in delo v Ljubljano so se na mestu zborovodje zamenjali štirje: do leta 1996 ga je vodila Lenčka Božnar, za njo štiri leta Argentinec, poročen s Slovenko, Fernando Mejias, krajše obdobje Roxana Munoz, zadnjih osemnajst let pa zbor vodi argentinski muzikolog Diego Bosquet. »Slovensko ne razumem, pa vendar mi je slovenska pesem zelo ljuba. Ko sem leta 2000 prevzel mesto zborovodje, nisem o slovenski pesmi vedel ničesar, slišal pa sem jih, da lepo in ubrano pojejo. Začel sem študirati in raziskovati, saj sem se zavedal, da bom razumel slovensko glasbo šele takrat, ko bom razumel slovenske navade, zgodovino, kulturo, slovenski značaj. Ker o tem v Argentini skoraj ni bilo literature, sem se kot profesor zgodovine glasbe na fakulteti povezal z raznimi inštitucijami v Sloveniji. Zbral sem toliko literature in jo tako podrobno raziskal, da sem o slovenski glasbi v diaspori napisal magisterij,« je pred desetimi leti v pogovoru za Družino povedal Bosquet. Dodal je, da se je od slovenske skupnosti veliko naučil, največ pa o vrednotah vztrajnosti, poštenosti in ljubezni do domače besede.
S programom sedmih slovensko-argentinskih skladateljev
Železnemu repertoarju slovenskih cerkvenih in narodnih pesmi zborovodja dodaja tudi argentinske, indijanske in druge skladbe. Tako so tudi za letošnjo turnejo ob 70-letnici zbora v program vključili ljudske pesmi sedmih slovenskih pokrajin, tradicionalne melodije sedmih argentinskih provinc ter skladbe sedmih slovenskih skladateljev, ki so ustvarjali v Argentini: Marka Bajuka, Gabriela Čamernika, Alojzija Geržiniča, Jožeta Osana, Julija Savellija, Draga Šijanca, Cirila Krena in Janeza Ogrina. V zboru prepevajo, kot je pred prihodom povedala ena od pevk Magdalena Grintal, »Slovenci in potomci Slovencev, ki govorimo ali vsaj skušamo govoriti slovensko. Petje druži nas, s petjem pa tudi najlaže povemo Argentincem, kdo smo in kje oziroma kakšne so naše korenine.« Nekaj članov je tudi Argentincev, ki pa so s slovensko skupnostjo povezani sorodstveno ali prijateljsko. »Spoštujejo slovensko petje in slovensko kulturo, mi pa se z občutljivostjo in vsem spoštovanjem vključujemo v njihovo tradicijo. Drug drugega bogatimo,« pravi Grintalova: »Na naše koncerte in nastope prihajajo poslušalci vseh narodnosti. In čeprav ne razumejo besedila, slišijo sporočilo skladbe. Navadno pa pred pesmijo tudi v španščini povemo, o čem govori pesem.« Za identiteto zbora se ni bati: »Vsi vemo, da je zbor slovenski in da bo slovenski tudi ostal.«
Kako zelo je zbor spoštovan v deželi pod Andi, govorijo tudi nagrade: Organizacija argentinske pevske dejavnosti je zboru podelila najvišje odličje, republika Argentina pa častno diplomo za doprinos k argentinski kulturi.
Vera in slovenstvo
Zbor je že dvakrat gostoval tudi v Sloveniji, leta 1996 in 2008. Med 22 pevci so tudi trije, ki pri zboru prepevajo že od začetka: dva sta bila rojena še v Sloveniji, ena pa v taborišču na Koroškem. Drugi pevci so že rojeni v Argentini, glavnino sestavljata druga in tretja generacija izseljencev. »Slovenska pesem je že pred 70 leti krepila slovensko skupnost in je še danes naš ponos. Gostovanja v naši duhovni domovini so pravi zagon za naše poslanstvo širjenja slovenske kulturne dediščine izven slovenskih meja,« pravi Magdalena Grintal. V Sloveniji pa zbor dobi tudi spodbudo, da v okoli 600 članski mendoški skupnosti ohranja slovenske korenine, pri nedeljskih mašah prepeva slovenske pesmi, ustvarja kulturno-pevski utrip v Slovenskem domu ter »slovensko« predaja četrti generaciji. Kot pravi Grintalova: »Slovenski zbor in Slovenski dom sta naš temelj, naša družina – vedno nas spominjata na naše korenine in naše vrednote: krščansko vero in slovenstvo.«
Ksenja Hočevar, Družina, 24. junij 2018
foto: demokracija.si
