VZGOJA ZA LJUBEZEN DO DOMOVINE IN DRŽAVE

Imamo svojo državo Slovenijo

Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je letos uspešno in odmevno pripravilo 2. mednarodno konferenco Vzgoja za ljubezen do domovine in države in jo naslovilo Imamo svojo državo Slovenijo. Posvetili smo jo praznovanju 30. obletnice plebiscita in samostojnosti Slovenije. Konferenca je 21. 11. 2020 potekala preko spleta, s pomočjo OŠ Radlje ob Dravi. Konference se je udeležilo preko 70 sodelujočih. Poleg plenarnih predavanj smo prisluhnili primerom šolske prakse oz. učnih ur s področja družboslovja, naravoslovja, z matematično-tehniških področij in športa. Program smo dopolnili z glasbenoumetniškimi presežki glasbenih poustvarjalcev. 

Začeli smo s himno Republike Slovenije, ki jo je zapel Marcos Fink, in nadaljevali s predavanji. Prehode med predavanji oz. govornimi prispevki smo napolnili s slovenskimi ljudskimi in umetnimi pesmimi ter samospevi v izvedbi že imenovanega basbaritonista Marcosa, ki se mu je pridružila mezzosopranistka Bernarda Fink. S himno Slovenija v svetu smo konferenco zaključili. Sledili so le še povzetki in evalvacija.

Nekaj poudarkov iz dopoldanskih predavanj

Dr. Zoran Medved je spregovoril o mediatizaciji – vlogi medijev pri ustanavljanju države – in današnjem vrednotenju tega dosežka. Predavatelj je predstavil vlogo in moč medijev v procesu osamosvojitve Slovenije in njihovo vlogo do današnjih dni, ko nam mediji pošteno krojijo medsebojne odnose v družbi in vsiljujejo vrednote, med katerimi je domoljubje zapostavljeno.

Zanimivo je opazovati medije, ki postajajo in tudi so kapital publicitete, politika pa je njihov kapital. Poreklo naših medijev je čas (post)komunizma, vedno so in še zvesto služijo tej politični usmeritvi. Izpostavil je željo dr. Pučnika izpred 30 let, ki si je prizadeval, da bi v Sloveniji premagali to prakso, da bi dosegli stanje, v katerem ne bi nobeni stranki dopuščali lastništva nad mediji. Ob osamosvojitvi sta se v zvezi s tem poenotili obe strani, tako politična kot medijska, toda na poti je prišlo do razkola. Slišali smo o novih obvodih ob tradicionalnih medijih (to so postala družabna omrežja) ter o njihovem vplivu in razdvajanju ljudi. Mediji postajajo orodje za vztrajanje pri eni resnici. Svobodni državljani se spreminjajo v podložnike orodij in tehnologije, kar nam narekuje nenehno vztrajanje pri vzgajanju in izobraževanju mladih za razumevanje in uporabo medijev. Učitelji delajo z ranljivimi mladimi, ki so kot gobe in ponotranjijo vse, kar dobijo iz okolja. Vzgajati bi jih morali za dialog. Dr. Medved je izpostavil skandinavski model, ki mlade uči, da mora v javnosti potekati takšen dialog, v katerem ni cilj premagati drugače misleče, temveč biti z njimi v takšnem dialogu, iz katerega bodo vse strani prišle z minimumom skupnega in na tem gradile. Vloga vseh je iskanje skupnih imenovalcev. 

Deležni smo bili tudi odgovorov na vprašanja udeležencev; eno je bilo vezano na vlogo medijev in strankarske želje. Vsaka politična stranka si prizadeva zagotoviti prevladujoč vpliv na javne medije, zlasti tiste, katerih lastniki smo vsi državljani. Pri političnih strankah ni pravega občutka v odnosu do zasebne lastnine. Slednjo sicer spoštujejo, javno lastnino pa si pogosto lastijo po lastnem preudarku. Že od Kantovega kategoričnega imperativa do danes velja, da je moja svoboda omejena s tvojo svobodo. Državljani moramo onemogočiti lastninjenje javnih medijev. Politične stranke, ki zmagajo na volitvah, morajo imeti pravico do upravljanja z državo v dobro vseh, ne smejo pa imeti pravice do lastninjenja države in državljanov. Državljani se ne smemo vdati, moramo vztrajati in delovati v tej smeri. To je ilustriral s pregovorom: Kapljica ne izdolbe in ne spodnese kamna z močjo, temveč z vztrajnostjo. Tudi mi moramo vztrajati. 

Pravna izhodišča samostojnosti in suverenosti je dr. Borut Holcman predstavil s pogledom v zgodovinski razvoj in to povezal s sedanjo stvarnostjo v Sloveniji. Poudaril je, da imajo pravna država, suverenost in neodvisnost resničen, stvaren in življenjski pomen. Zavedati se ga moramo vsi (ne le vladajoče elite), vsak član družbe, tudi učitelj in učenec v šoli. Predavatelj je nakazal časovni trak oblikovanja zahodne civilizacije, ki je ukoreninjen v antiki, rimskem pravu in krščanstvu. Vrednote te naše civilizacije so se postopoma oblikovale kot osnova za pravno oblikovanje družbe in države. Z oblikovanjem družbenih skupnosti, utemeljenih na vrednotah in preoblikovanih v pravne norme, so te skupnosti postajale bolj ali manj prijetne za življenje ljudi, na tej osnovi so ljudje lahko razbrali in usmerjali ravnanje posameznika in celotne skupnosti. Skupnosti so postavile jasno vrednotno lestvico, prevedeno v pravne norme, zato so te nad pravom. Prav vrednote pomagajo posamezniku in skupnosti, da suvereno zaživita, država pa mora s svojimi pravnimi akti zavarovati te vrednote. Suverenost in pravna država je torej civilizacijska pridobitev. Na pomembna mesta v državi je zato treba postavljati kompetentne ljudi, ki znajo upravljati s temi civilizacijskimi pridobitvami. Politika mora delovati v korist vsakega človeka. V takšnem vzdušju moramo vzgajati mlade rodove. Kot predavatelj zgodovine prava in pravne države je dr. Holcman spregovoril še o izkušnjah pri delu z mladimi. Iz predavalnice dobiva različna sporočila mladih. Ti si želijo dialoga z vrednimi posamezniki in skupinami, s katerimi bi se lahko identificirali. Obžalujejo, ker ne uspejo vedno najti ljudi, ki bi jih poslušali, s katerimi bi se poglobljeno pogovarjali. Tu vidi veliko vlogo učiteljev. Biti učitelj ni le služba in poklic, biti učitelj je poklicanost. 

Predsednik Državnega sveta RS Alojz Kovšca je v svojem predavanju na zelo zanimiv način spregovoril o državnih simbolih in identiteti. Poudaril je pomen razlikovanja med pojmoma domoljubje in nacionalizem in to povezal z maloštevilčnostjo in obenem veliko ustvarjalno močjo naroda, kakršen je slovenski. Izhajal je iz aktualnih epidemioloških razmer in izrazil zaskrbljenost za mlade, na katere zdaj preži veliko pasti. Vzgojne prvine so v danih okoliščinah na spolzkih tleh, skrbi ga, da zaradi učenja na daljavo ne bi prišlo celo do izgube celotne generacije. Zastavljal je številna vprašanja, kot so: Ali smo vsi učitelji res prebujena generacija, kakršno potrebuje dobra država in vlada? Ali znamo zaupati drug drugemu in narodovim odločitvam izpred 30 let? Kako skrbimo za žive stike med nami? Ali znamo poskrbeti za stike s starši in z otroki, da ne bi nihče ostal sam? Ali politiki znajo služiti narodu? Ali smo kot narod ukoreninjeni, da nas viharji ne bodo izruvali? Opozoril je tudi na relativizacijo dogodkov iz časa osamosvojitve in poudaril velik pomen državljanske in domovinske vzgoje. Slovenija je lahko vsem ljudem dom, vprašanje pa je, komu je lahko domovina. To dilemo med pojmoma domovina in država je treba razrešiti. Predavatelj je izrazil svoje videnje in čutenje pojmov domoljubje in nacionalizem. Nacionalist postavlja na prvo mesto sebe in druge izključuje, zaničuje, pri domoljubju tega ni. Domoljub nikogar ne izključuje, v ospredje postavlja enakopravnost med narodi. Vsakdo ima rad svojo domovino in s tem ne ogroža drugih. Domoljub spoštuje sebe in druge, aktivno ohranja svoje korenine, tradicijo, simbolne prvine svoje kulture, po katerih se razlikuje od drugih. Za vse to skrbi z aktivnim prispevkom, tako vzgaja svoje potomce in nanje prenaša kulturno izročilo. Učitelji imajo pri tem ključno vlogo. Virtualna omrežja v današnjem času mladim posredujejo številne informacije, prezrejo pa tradicionalne vrednote. Mladi so v virtualnem svetu zelo vešči, odpovedo pa v realnem svetu. V njem se izgubljajo, zato jih moramo opozarjati, da realni svet deluje po drugačnih zakonitostih. Stiki z živimi ljudmi zahtevajo drugačno logiko kot tehnične naprave. Če gre kaj narobe, se lahko v virtualnem svetu hitro popravi, v realnem pa to ni možno, vsaj hitro ne. Šola mora mlade socializirati za življenje v realnih skupnostih, v katerih bodo morali delovati. Naj učitelji mladim postanejo ‘internetne zvezde’.

Šola ima zelo zahtevno, toda rešljivo nalogo. Dr. Vilma Brodnik je to potrdila v predavanju Poučevanje zgodovine nastanka samostojne Slovenije in identitete naroda pri pouku zgodovine. Zelo natančno in slikovito je predstavila zgodovinski proces nastajanja samostojne Slovenije in možnosti za spodbujanje identitete naroda pri učnih urah zgodovine v celotnem slovenskem izobraževalnem sistemu. Nakazala je zgodovinsko pomembne prelomnice, pojasnila razmere v družbi v 19. in 20. stol., in sicer s posebnim ozirom na stanje v državi SFR Jugoslaviji, ki so v 90. letih končno pripeljale do družbenega in političnega preobrata ter nastanka samostojne in suverene države Republike Slovenije. Vse te prelomnice so predvidene in vključene v učne načrte za pouk zgodovine. Obstaja dovolj vsebinskih iztočnic za učitelje, ob katerih le-ti lahko spodbujajo in razvijajo domoljubje pri učencih in dijakih v celotni izobraževalni vertikali. Predstavila je tudi veliko konkretnih didaktičnih idej za spodbujanje in razvijanje domoljubja, kot so šolske razstave, razstave v lokalnih skupnostih, razni natečaji, terensko delo, povezano z zgodovinskimi vsebinami, izobraževalni filmi, grafične novele, projektno učno delo, e-časovni trakovi, e-plakati, muzejsko delo ipd. Omenjeni pristopi omogočajo učiteljem zanimiv pouk in vključevanje vseh učencev tudi v etnično raznolikih razredih. Učitelji so avtonomni, sami si lahko znotraj učnega načrta razporedijo učno snov tako, da učence podrobno seznanijo z osamosvojitvijo Slovenije in poiščejo načine, kako vrednote domoljubja posredovati učencem.

Agica Holecz, Slovenka in ravnateljica dvojezične šole iz Porabja, je predstavila prizadevanje Slovencev v Porabju, da bi ohranili porabsko narečje, ki je povezovalni člen in temelj njihove oz. slovenske identitete na tem področju. Bogato kulturno dediščino mladim posredujejo v šoli in v verskem življenju v porabščini in knjižni slovenščini. Premorejo tudi medije; tednik Porabje, slovenski Radio Monošter in slovensko oddajo Slovenski utrinki na madžarski televiziji. Združeni so v dve skupnosti: v Zvezo Slovencev na Madžarskem s sedežem v Monoštru in Državno slovensko samoupravo s sedežem na Gornjem Seniku. Vsaka porabska vas ima svojo slovensko narodnostno samoupravo, skupni cilj vseh pa je ohraniti slovenski jezik, kulturo in narodno identiteto. Poleg dvojezičnega pouka v slovenskem in madžarskem jeziku organizirajo še druge dejavnosti v slovenščini, pri katerih mladi spoznavajo slovenske običaje in prevzemajo slovensko kulturno izročilo. Slovenske šole iz Porabja so povezane s slovenskimi šolami v Sloveniji. Vsako leto ob finančni pomoči Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu učence peljejo na ekskurzijo po Sloveniji.

Zamejci – ena domovina, dve državi je naslovil svoje predavanje Ivo Jevnikar, novinar in publicist iz Trsta. Udeležencem je na zanimiv način predstavil življenje in razvijanje nacionalnega čuta ter povezanosti Slovencev v Italiji z matico in tudi Italijo. Svoje trditve je podkrepil z dejstvi in imeni pomembnih Slovencev oz. z učinki njihovih prizadevanj za Slovence v Italiji. Obžaloval je, da nekatera pomembna imena, npr. Boris Pahor, niso vključena v učne načrte v izobraževalnem sistemu v Republiki Sloveniji. Na račun odnosa medijev in Slovencev iz matice do rojakov zunaj Republike Slovenije smo slišali tudi nekaj kritičnih besed. Poudaril je, da »kljub demokratizaciji in samostojni slovenski državi, kljub padcu mejnega nadzora (z izjemo časa pandemije, seveda) in kljub številnim sodobnim možnostim za vsakovrstne stike se čut za skupni slovenski prostor, sočutenje s Slovenci v zamejstvu in po svetu, tudi samo vedenje o rojakih zunaj domače republike, v zadnjih desetletjih ne le niso okrepili, temveč so nazadovali«. V tej povezavi je predavatelj pohvalil DKPS, ki se je lotilo organizacije konference z vsebino, ki nagovarja k vzgoji za ljubezen do domovine in države. Država Slovenija postaja manj pozorna do zamejstva, po predavateljevih besedah je »zaskrbljujoče širše stanje duha, ki je zajelo ves narod in kliče po spremembah in preusmeritvah«. Slovenci so bili v preteklosti objektivno na slabšem, ker niso mogli imeti možnosti za nemoten razvoj narodne zavesti, jezika, kulture in javnega življenja. Ovire so bile prisotne v času fašističnega raznarodovanja, potem še v času komunistične Jugoslavije, ki je imela vpliv tudi preko meja. Matična država je moralno, materialno in policijsko diskriminirala manjšinski del slovenske skupnosti, ki ji ideološko ni ustrezal. V tem času je slovenska Cerkev v zamejstvu opravila pomembno nalogo, pomagala je ohranjati slovenstvo, slovenske medije in šolski sistem. 

Predavatelj se je ustavil pri pojasnjevanju pojmov zamejec in zamejstvo, iskal je izvor zanje in navajal njihovo rabo v preteklosti. Ustavil se je še pri pojmih narodna in etnična skupnost, nacija, narod ter utemeljil potrebo po razlikovanju med narodnostjo in državljanstvom, domovino in državo. Povezoval je posledice tolmačenja pojmov za posameznika v Italiji in Sloveniji. 

Slovenci v zamejstvu imajo poseben odnos do države Slovenije. Ta jim v današnjem času zagotavlja večjo varnost in razvoj, kar je bila želja vseh zavednih Slovencev. Predavatelj je predavanje zaključil z navedbo številnih dosežkov slovenske skupnosti v Italiji kot celovite skupnosti. »Z dolgotrajnim prizadevanjem in ob pomoči matice ter odprtih pripadnikov večine si je izborila državne šole s slovenskim učnim jezikom od vrtca do mature, bogoslužje v slovenščini, svoje izvoljene predstavnike, kolikor to dopuščajo volilne reforme in številčna moč, poklicne in amaterske ustanove od javne radiotelevizije in dnevnika do tednikov in revij ter založb, poklicno gledališče, dve glasbeni šoli, knjižnice, raziskovalni inštitut, kulturne domove, razvejan šport, skavte in tabornike, društva in pevske zbore in tako naprej.« Deležni so finančne podpore Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. 

Primeri dobrih učnih praks 

V popoldanskem delu konference so učitelji v štirih delovnih skupinah predstavili 29 primerov dobre prakse. Ljubezen do domovine izziva ustvarjalnega duha in učitelji znajo to dobro vključiti v pouk na vseh stopnjah izobraževanja; od predšolske vzgoje, osnovne in srednje šole, na vseh predmetnih področjih; od maternega in tujih jezikov, naravoslovja, glasbe, plesa, športa, geografije, zgodovine, tehnike, matematike, kemije … Učitelji najdejo ideje in izvedbene poti, da izobražujejo in vzgajajo za domoljubje. Čeprav pogosto slišimo mnenje, da se domoljubje lahko spodbuja le pri družboslovnih predmetih, smo ob teh predstavitvah dobili potrditev, da temu ni tako. Tudi pri drugih oblikah dela z mladimi (razredne ure, šolske kulturne prireditve, izleti, ekskurzije) in njihovimi starši (roditeljski sestanki, srečanja ob različnih priložnostih na šolah) je ta vzgojni proces možen. Pri vseh omenjenih dejavnostih so lahko enakovredno vključeni prav vsi učenci, tudi tisti, ki so se v našo deželo priselili ali pa so se pri nas rodili in so pripadniki različnih etničnih skupin. 

E-zbornik – nabor primerov šolske prakse

Prispevki s konference so zbrani v zborniku, ki je dostopen na spletni strani DKPS https://www.dkps.si/fileadmin/user_upload/Zbornik_MK_2020.pdf in v Cobissu. Zbornik obsega 320 strani ter prinaša vrsto primerov iz prakse, ki so lahko v pomoč tistim, ki želijo pri svojem delu krepiti vrednote domoljubja. Poseben čar prispevkov v zborniku je, da zajemajo vse stopnje izobraževanja mladoletnih: predšolsko vzgojo, osnovne šole ter poklicne in srednje šole. Prav tako je izjemna pestrost prispevkov, ki segajo na vsa predmetna področja. E-zbornik Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Imamo svojo državo Slovenijo je tudi tokrat uredila Erika Ašič. 

Možnosti za povezovanje v Republiki Sloveniji 

Poleg primerov iz šolske prakse smo bili deležni predstavitve dejavnosti v okviru pedagoške sekcije znotraj VSO (Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve). V tem delu je letos sodelovala mag. Mojca Škrinjar, podpredsednica parlamentarnega odbora za izobraževanje, znanost in šport ter članica odborov za kulturo, zdravstvo in zunanjo politiko. V tej sekciji si prizadevajo med mladimi širiti zavedanje o osamosvajanju Slovenije in o pomenu samostojne države Slovenije. Želijo si, da bi vrednote slovenske osamosvojitve postale del vrednotnega sistema mladih, ki bi v svoji domovini Sloveniji radi živeli ter aktivno prispevali k njenemu razvoju za dobrobit celotne družbe in slehernega človeka. Tu so bile nakazane odlične možnosti za povezovanje z učitelji oz. vključevanje primerov šolske prakse na razstave v okviru pedagoške sekcije VSO.

Konferenca z druge strani – vzgoja za ljubezen do domovine in države preko obeh možganskih polovic

Učitelji si prizadevamo učencem posredovati znanje in veščine, ki jim pomagajo celostno živeti, razumeti in sprejemati svet. V letošnjem programu zaradi epidemioloških razmer covida-19 nismo mogli pripraviti družabnega programa in neposrednega druženja med sodelujočimi, ker smo bili doma. Zato smo predvideli vsebine, ki se poleg leve možganske polovice dotaknejo tudi desne, in programu dodali glasbeno razsežnost. Glasbeni del deluje drugače, dotika se naših čustev. Kako smo to izvedli? Med posameznimi predavanji in referati smo prisluhnili slovenskim ljudskim in umetnim pesmim, ki so zgovorne zaradi besedil in glasbenih sporočil. Vsi avtorji besedil in glasbe teh pesmi so slovenskega rodu. Krona glasbenega prispevka pa je bila visoka umetniška interpretacija dveh poustvarjalcev. To sta basbaritonist Marcos Fink, vrhunski interpret, igralec in umetnik, ki je nastopal na domala vseh pomembnih opernih in koncertnih odrih po svetu, in njegova sestra, mezzosopranistka Bernarda Fink, ki prav tako deluje na opernem in koncertnem področju. Oba umetnika spadata med najuspešnejše vokalne interprete slovenskega rodu. Rodila sta se v slovenski izseljenski družini v Argentini. Marcos Fink živi v Sloveniji, Bernarda Fink pa na avstrijskem Koroškem. Če k temu dodamo še dejstvo, da sta oba umetnika rojena slovenskim staršem v daljni Argentini, v sicer številčno majhni skupnosti, toda prepoznavni po izjemnih prizadevanjih in darovih njenih ljudi različnih poklicev in darov, je to razlog za ponos, da sta prispevala delež k cilju naše konference. Slovenska skupnost, iz katere sta odšla v svet, je obstala, še več, presegla je meje skupnosti in postala prepoznavna širše po svetu. 

Tudi v DKPS si prizadevamo delovati v tej smeri, da bi mladi začutili vrednost svojih korenin ter jih ohranjali in bili nanje ponosni. Z umetniškimi interpretacijami slovenskih umetnih oz. ljudskih pesmi sta oba umetnika našemu programu in pedagoškemu hotenju dala vsebinsko celovitost. 

Ljudska pesem – miniaturna zgodovinska zgodba, pomembna za vzgojo

Ljudske pesmi in samospevi, predstavljeni na konferenci, so prave miniaturne zgodbe, ki nas vabijo, da jih vključimo v pouk; v učno uro zgodovine, geografije, slovenščine, umetnostne zgodovine, športa itd. Vključimo jih lahko tudi v program kulturne prireditve, v razredno uro, v uro dela s starši svojih učencev, v program tematske strokovne ekskurzije, izlete. S temi miniaturnimi zgodbami lahko začenjamo ali zaključujemo učno uro, z njo lahko vstopamo v določeno zgodovinsko obdobje, ob njej učence povabimo k razmišljanju o socioloških vsebinah izbrane dobe … Te miniaturne zgodbe v obliki ljudske ali umetne pesmi pričajo o gospodarskih, socialnih in družbenih razmerah časa, nakazujejo načine komunikacije med mladimi in starejšimi v konkretnem obdobju v preteklosti, iz njih vejejo vrednote časa in naroda, posameznika in skupnosti. Iz njih izstopajo vrednote, ki so se kalile skozi čas in ostale v pesmi, ker so imele težo. Vse drugo je na poti skozi zgodovino odpihnil veter. 

Vrhunski interpret Marcos Fink je o ljudskih pesmih povedal: »Vsaka pesem pripoveduje različne zgodbe, ki nas povežejo z našimi predniki. Te zgodbe so včasih zelo univerzalnega značaja, pa tudi zelo specifične za naš prostor in čas. Vsa sinergija duha, ki je potrebna od nastanka besedila pesmi, navdiha skladatelja, ki pesmi dá glasbeno obliko, do pevca poustvarjalca. Poustvarjalec vključi ves svoj čustveni in intelektualni potencial in skupaj s pianistom spremljevalcem dá interpretaciji pričevalski značaj. Tudi poslušalec je pomemben, saj pesem lahko doživi kot umetnino, preko katere lahko celo pride do katarze in očiščevanja lastne duše, nato do pedagoga, ki povabi učence k poslušanju, k razmišljanju in opisu občutkov, do kritičnega ocenjevanja pesmi na spoštljiv način …« 

Namesto zaključka

Verjamemo, da se je uspešno izpeljana konferenca marsikomu vtisnila v spomin tudi zaradi izjemnih interpretov ljudskega izročila, slovenske ljudske pesmi. 

Oba umetnika, poustvarjalca pa sta lahko mnogim mladim in starejšim zgled v skrbi za ohranjanje slovenstva in obenem v ponos, da so tudi sami del slovenske skupnosti.

Za sodelovanje pri izvedbi konference smo hvaležni vsem avtorjem strokovnih prispevkov, udeležencem, sodelavcem, gospodu Alešu Štrancarju https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174636590 , T-2, Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve ter Osnovni šoli Radlje ob Dravi. V DKPS smo po pisnih in ustnih sporočilih udeležencev dobili povratno informacijo o tem, da smo skupaj z vsemi sodelujočimi na konferenci prispevali k zavedanju in praznovanju 30-letnice samostojne države Slovenije ter k širjenju zavesti o pomenu domoljubja za posameznika in za narod kot skupnost. 

Dragica Motik
Članica DKPS in Organizacijskega odbora za pripravo 2. mednarodne konference