Klasično načelo identitete pravi, da je vsako bitje samemu sebi enako (A = A), t.s.p., da je vsako bitje to kar je (vrstna istost) in ta, ki je (številčna istost), in ne nekaj drugega ali kdo drug. Intimno je vezano na načelo neprotislovnosti, po katerem nobena stvar ne more hkrati in v istem oziru biti in ne biti. Prav tako, je identiteta temeljni kamen pojma razlike. A ne more ne biti A, zato tudi ne more biti B (ki je ne-A). To omogoča, da sta A in B različna. Če torej obstajajo identitete, obstajajo razlike.
Ob tem pa slišimo –zlasti dandanes v postmoderni družbi, v kateri je identiteta v očitni krizi– marsikatere ugovore, ne le teorične temveč predvsem »moralne« vrste: če biti A pomeni ne biti B, potem nastane med A in B neka neizogibna oddaljenost, menijo. B postane torej za A nekaj tujega, nekaj čudnega; na podlagi tega naj bi se A utrdil kot A ravno v ločitvi od B ali pa celo v neki zavrnitvi, odrekanju ali eventuelnem nasprotovanju z B. Potemtakem, bi se na podlagi pojma identitete umestili na stezi, ki vodi k vrednotenju lastnega (dobro je biti A) in doslednega razvrednotenja drugačnega-tujega (ni dobro biti B). Skratka, identiteta naj bi ovirala odprtost drugemu (drugačnemu) ali pa celo bila vzrok nasilja do njega. Obratno, devalvacija identitet naj bi izravnala pot k ne-nasprotovalnem razpoloženju do drugega-drugačnega, k dialogu, k odprtosti, ki omogoča razumevanje, sprejemanje, empatijo, solidarnost in spoštovanje (ali pa vsaj k bolj tolerantni drži). Ošibkanje identitet, ki so bile svoj čas »solidne« in močne, naj bi omogočalo premagati binarično misel (ki zavisi od načela neprotislovnosti) in nasilje, ki ji sledi (rasizem, patriarhat, ksenofobija, itd…).
Še več: zapustitev stare ontološke-esencialistične perspektive o identiteti, bi vodila k pripovedniški perspektivi (»narativizem«), ki, v kolikor gre za pripoved ali pripovedovanje, pojmuje identiteto kot tekst-besedilo in jo torej veže z ne-faktično hermeneutiko, se pravi z neko interpretativno perspektivo, ki že sama na sebi vsebuje odprtost nekemu drugemu, kateri naj bi ravno ta »tekst« moje identitete tolmačil. Pripovedovanje, in torej identiteta kot taka, postaneta socialna konstrukcija in naj bi tako pripomogla k premaganju individualistične zaprtosti.
Ta perspektiva, vsakič bolj razširjena v sodobni kulturni, pa vsebuje nekaj težav, ki si jih drznemo predlagati za razmišljanje. Prvič: oslabitev identitet, ki ga v imenu pluralizma nekateri zagovarjajo, zapelje ravno v nasprotno smer: brez identitet ni konsistence, brez konsistence pa zapademo v monizem, v držo »splošnega bitja«, ki neizogibno razvrednoti pluralnost in vodi k homogeneizaciji. Brez identitet ni možna mnogoterost in brez te nima smisla govoriti o pluralizmu. Razveljavitev identitet v imenu harmoničnega sožitja, je torej očitno protislovno. Dejansko vodi k standardizaciji, t.s.p., k enolični monotoniji, ki je v bistvu harmoniji nasprotna.
To niso zgolj logična, ali kvečjemu metafizična abstraktna razmišljanja. Lahko opazimo kako se te misli v vsakdanji realnosti dejansko utelesijo. Pluralizem, ki sloni na ošibitvi identitet, vodi k enakovrednosti vsega, zato pa končno vodi v ničvrednost vsakega, tako pa onemogoča resnični dialog in pristno spoštovanje. Čeprav se razvrednotenje identitek izgovarja na spoštovanju do drugega, to spoštovanje dejansko uniči. Latinski respectus (spoštovanje) prihaja iz respicere (in ta iz re-specere, »gledati nazaj«, ponovno gledati, mnogokrat nameriti pozornost na nekaj, ne spregledati, se pravi, imeti do nečesa ali nekoga posebno upoštevanje). To pa je možno le pod nazorom, ki trdi notranjo (in torej ontološko, naravno) vrednoto ter konsistenco vsakogar; se pravi pod nazorom, ki brani identiteto, ne pa iz perspektive, ki bi identitete razvrednotila z namemom, da bi jih izenačila. Zato se je današnje »spoštovanje« omejilo le na »toleranco«, ki sloni na indiferentnosti, nikakor pa ni pristno spoštovanje, ki vsebuje zanimanje, pazljivost, pozornost. Seveda se da, v določenem smislu, govoriti o »aksiološki enakovrednosti« raznih identitet. Vendar ta zahteva spoštovanje do drugega ravno zaradi njegove identitete, ne pa zaradi njene oslabitve. Drugače bi zapadli v misel, da je enakovredno za A biti A ali B, se pravi, v neko vsegliharstvo, ki izniči razlike in ki, namesto da bi cenila A (kot A) in B (kot B), razvrednoti enega in drugega ter ju izenači v ničvrednosti (ki torej postane homogeneizantna). Tako se pojavi protislovnost sodobnih »odprtosti« in »toleranc« (v omenjenem smislu, kot brezbrižnost), ki pa dejansko ne pospešujejo odprtosti do drugega, ne povzročajo večje bratske solidarnosti, temveč obratno: vodijo k izoliranju in zaprtosti.
Tudi subjektivna analiza nam pokaže, da oslabitev identitet ne pospešuje boljšega medsebojnega razumevanja. Komar pravi, da »najboljši način, da dosežemo in razumemo drugega in drugačnega je v tem, da smo trdno ukoreninjeni na svojem.« Nemec bo lahko resnično razumel Francoza, ako bo res Nemec, in starejša oseba bo lahko razumela mladino ako ne pozabi, da je dejansko starejša. Zakaj? Ker, kdor ni na svojem, ni nikjer (smo –stojimo– samo če smo na svojem). In kdor ni nikjer, ne more biti odprt ničemur, torej ne more razumeti drugega. Drugi ne more »priti noter«, ker mi sami nismo v nas. Odprtost pač vsebuje globino in predanost. Vendar globina ni možna, če človek ne sprejme drugega v globini lastnega jaza (za kar je potrebno, da človek biva v svoji intimnosti in je svoji identiteti zvest). Tudi prave predanosti (darovanje sebe drugemu) ne more biti če človek ni v sebi, ker tokrat ne more biti svoj gospodar in se torej ne more suvereno drugemu predati (nemo dat quod non habet). Le če stanujemo v sebi, če smo nameščeni v lastni notranjosti, če smo globoko zvesti samemu sebi, lahko pristno in globoko »gremo ven« na neodtujen način.
Globoki odnosi so torej možni le med globinami, in globina je možna le v resnični prisotnosti človeka v samemu sebi, to se pravi, v zvestobi do lastne identitete, ki je pogoj za prisotnost drugemu. Sprejemanje tega kar je moje, ne pa izbrisanje lastnih značilnosti, je tisto kar omogoča sprejemanje drugega. Brez te avtentičnosti ni globokega notranjega življenja, ki je pogoj za globoke odnose in torej tudi za resno socialno življenje. Jaz ne morem biti s teboj, če nisem resnično jaz. Če sem sam zase maska, so tudi moji odnosi le maškarade.
V podrugačenju človek ne raste in ne more postati popolnejše svoj gospod. Prav tako pa ne more vzpostaviti globok odnos z drugimi. Le če smo resnično umeščeni na svojem je možen pristni dialog z drugim. Drugače pa zapademo zgolj v brezbrižno nevtikavanje (ki ga napačno pojmujemo kot »spoštovanje«), v koncesije, v trgovska pogajanja in medsebojne instrumentalne uporabe, če že ne kar v zmešnjavo in promiskuiteto, ki nimajo s pravim dialogom in spoštovanjem do drugega nobene resnične zveze.
