Na velikonočni ponedeljek, 21. aprila, je svet pretresla novica: papež Frančišek je umrl. Kardinal Farrell je smrt papeža oznanil s temi besedami: “Dragi bratje in sestre, z globoko žalostjo moram sporočiti smrt našega svetega očeta Frančiška. Zjutraj ob 7.35 se je rimski škof Frančišek vrnil v Očetovo hišo. Vse svoje življenje je posvetil služenju Gospodu in Njegovi Cerkvi. Učil nas je živeti vrednote evangelija z zvestobo, pogumom in univerzalno ljubeznijo, zlasti v korist najrevnejših in najbolj odrinjenih. Z neizmerno hvaležnostjo za njegov zgled pravega učenca Gospoda Jezusa izročamo dušo papeža Frančiška neskončni usmiljeni ljubezni enega in troedinega Boga.”
Jorge Mario Bergoglio je bil kot 76-letni buenosaireški nadškof 13. marca 2013 izvoljen za papeža. “Začnimo to pot, škof in ljudstvo,” so bile prve besede, ki jih je izrekel iz lože blagoslovov množici, ki je napolnjevala Trg sv. Petra. Že naslednji dan je obiskal baziliko svete Marije Snežne, Rešiteljice rimskega ljudstva in zavetnice njegovega pontifikata. Pred ikono Marije Snežne je molil pred vsakim apostolskim potovanjem v tujino in ob vrnitvi v Rim. V tej baziliki je tudi želel biti pokopan.
Frančišek je bil prvi v mnogih stvareh: Prvi papež jezuit, prvi papež Argentinec, prvi papež iz Latinske Amerike. Prvi, ki je izbral ime Frančišek. Prvi, ki je bil izvoljen, ko je bil njegov predhodnik še živ. Prvi, ki je živel skromno in zunaj apostolske palače. Prvi papež, ki je dodelil odgovorne vloge v kuriji ženskam in laikom. Prvi papež, ki je obiskal Irak.
Papež Frančišek je bil neutrudljiv in delaven. Opravil je 47 mednarodnih apostolskih potovanj. Obžalujemo samo, da ni uspel obiskati Argentine, a gotovo je za to imel utemeljene razloge. Napisal je štiri okrožnice: Lumen fidei, Laudato si’, Fratelli tutti in Dilexit nos. V času Frančiškovega pontifikata je izšlo sedem apostolskih spodbud in skoraj 60 motuproprijev, s katerimi so bile preoblikovane strukture rimske kurije in rimske škofije ter uvedene spremembe na področju kanonskega prava in vatikanskega sodnega sistema. Frančišek je vernike sprejel na več kot 500 splošnih avdiencah, sklical je 10 konzistorijev za umestitev 163 novih kardinalov. Za svetnike je razglasil več kot 900 blaženih, Obhajali smo tri “posebna leta”: leto posvečenega življenja (2015-2016), leto svetega Jožefa (2020-2021) in leto družine (2021-2022). Štirikrat je potoval na Svetovni dan mladih: v Rio de Janeiro, Krakov, Panamo in Lizbono. Sveta vrata vatikanske bazilike je odprl dvakrat: 8. decembra 2015 ob začetku izrednega jubileja usmiljenja, ter 24. decembra 2024 ob začetku rednega svetega leta, ki poteka pod geslom “Romarji upanja”. Sklical je tudi izredno (2014) in redno (2015) zasedanje škofovske sinode o posredovanju vere v družini, oktobra 2018 sinodo “Mladi, vera in razločevanje poklicanosti”, leta 2019 sinodo o Amazoniji ter v letih 2021 in 2023 škofovsko sinodo z geslom: Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo, ki je bila prva sinoda, ki je začela na škofijski ravni in vključevala sodelovanje laikov.
Poleg skromnosti je za Frančiška bila značilna tudi njegova bližina ljudstvu. Mnogokrat je nenapovedano obiskal zapore, domove za ostarele, migrantske centre ter župnije rimskih predmestij. Reveži in migranti so bili Frančišku zelo pri srcu. Vedno je govoril “uboga Cerkev za uboge”, “bodite pastirji z vonjem po ovcah”. Migrantski problem je označil kot “eno največjih tragedij tega stoletja”. Njegov nauk o migrantih je zajet v štirih glagolih: sprejeti, zaščititi, spodbujati in integrirati. Končno je Frančišek bil tudi apostol miru. “Nisem si mislil, da bom papež v času vojne” je dejal ob desetletnici izvolitve. Nenehno je pozival k molitvi za mir ter uvedel dneve posta in molitve (za Sirijo, Libanon, Afganistan, Sveto deželo), v katere so bili vključeni verniki vsega sveta.
Frančiškovo delo in poslanstvo pa najboljše opišejo tisti, ki so ga poznali in z njim sodelovali:
“Vedno je bil naklonjen in prijazen, zanimal se je za Slovence in slovenske probleme. Kot škof je v avdienco rad sprejel slovenske škofe, ko so iz Slovenije prihajali med nas na pastoralne obiske. Hvaležni smo mu, da nam je priznaval svobodo do verskega in dušnopastirskega delovanja v slovenskem jeziku.” dr. Jurij Rode, Bergoglijev nekdanji sodelavec ter delegat dušnih pastirjev za Slovence v Argentini.
“Moramo biti veseli, da smo imeli takšnega papeža, ki je bil tako ponižen, tako blizu ljudem, ki je hotel živeti evangelij po Jezusovem zgledu. Njegove besede so prihajale iz resničnega življenja, niso bile samo teorija nekje v oblakih. Dobro je poznal življenje ljudi, mladih, to, kako trpijo reveži, starejši, zato jih je vedno branil.” Pedro Opeka, misijonar na Madagaskarju.
“Nekdo, ki zna poslušati ljudi. Vsak je lahko prišel do njega, vsem je prisluhnil. Je človek institucije. Je zelo blizu duhovnikom. Ko je bil buenosaireški škof, je poznal vse svoje duhovnike – takrat jih je bilo okrog 350. Vsak se je lahko z njim pogovarjal. Imeli so ga zelo radi. Je pa tudi zelo preprost človek. Kar počne v Rimu je delal v Buenos Airesu: peljal se je z avtobusom, v kako vas je prišel maševat, ne da bi prej vedeli za to… Je človek molitve, branja, duhovnosti in dejanja.” Msgr. Vinko Bokalič Iglič CM, nekdanji Bergoglijev najtesnejši sodelavec, sedaj škof v Santiagu del Estero, kardinal in argentinski primas.
“Večkrat sva se pogovarjala o vlogi škofa, in če ste ga poznali kot papeža, ne boste težko ugotovili, kakšna navodila sem dobil od njega: biti blizu ljudi, biti pozoren na revne, ne živeti zaprt v kuriji, biti blizu duhovnikom. Po drugi strani pa je pomembno poudariti še nekaj: Bergoglio je bil vedno človek molitve, dolge molitve.” Msgr. Andrej Stanovnik OFM, zaslužni nadškof v Corrientesu.
“Živel je vero, oznanjal je upanje, utelešal je ljubezen. Pričeval je o nadnaravnih Božjih krepostih. Vera je bila preprosta, a trdna kot skala. Vse, kar je govoril in delal, je izviralo iz njegovega osebnega srečanja z Jezusom. Njegova molitev ni bila oddaljena, visoka teologija, ampak intimen pogovor z Gospodom, dialog prijatelja s prijateljem. Vera ga je vodila, da se je približal vsakemu človeku, še posebej ljudem na robu – ker je v vsakem videl Božjo podobo. Upanje – notranje upanje, ki se ni zlomilo sredi preizkušenj, kritik in nepopolnosti sveta. Papež Frančišek je verjel, da Sveti Duh deluje tudi tam, kjer mi tega ne vidimo. Ljubezen je bila morda najbolj prepoznavna in najbolj globoka njegova lastnost. Papež Frančišek je živel ljubezen, ki je poslušala in odpuščala. Ljubezen, ki ni nikogar izključevala.” Msgr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference.
»Papež me ni presenetil s svojo mirnostjo, pričakoval sem jo, zato pa me je naravnost osupnil s svojo strastjo. Na uradnem pogovoru, kjer sva v dvorani ostala sama, je o vprašanjih, ki se jim je v svojem pontifikatu iskreno posvečal, govoril z navdihujočo zavzetostjo. Ampak od vsega me je najbolj presenetilo, da je osredotočeno poslušal. Ko sem se po daljši razlagi slovenskih izkušenj s prizadevanji za spravo ustavil, da ne bi govoril neolikano dolgo, mi je dal vedeti, naj nadaljujem. To je bilo precej edinstveno doživetje. Papež Frančišek je očitno dal vedeti vsakemu sogovorniku, gostu in vsemu svetu, da posluša. To je bila po mojem mnenju njegova posebej vredna osebna vrlina in je dala močan pečat njegovemu plemenitemu poslanstvu.« Borut Pahor, nekdanji predsednik Republike Slovenije, ki se je s Frančiškom srečal štirikrat
“Smrt papeža Frančiška je ogromna izguba za Argentince. Naredili smo nekaj narobe in iz nekega razloga ni nikoli prišel na obisk v Argentino. Smrt človeka je vedno nekaj zelo bolečega, smrt Frančiška je še bolj boleča, ker je odšel najpomembnejši Argentinec v zgodovini.” Javier Milei, argentinski predsednik.
Na pogrebni maši pred baziliko sv. Petra je somaševalo 98 kardinalov, škofov in duhovnikov. Na Trgu sv. Petra je bilo navzočih še 4 tisoč duhovnikov ter 162 delegacij tujih držav. Bogoslužje je vodil dekan kardinalskega zbora, 91-letni kardinal Giovanni Battista Re, ki je o Frančišku med homilijo dejal. “Bil je papež sredi ljudi z odprtim srcem za vse… Rdeča nit njegovega poslanstva je bilo prepričanje, da je Cerkev dom za vse; dom z vedno odprtimi vrati…Usmiljenje in veselje evangelija sta ključni besedi papeža Frančiška… Imel je navado, svoje govore in srečanja zaključiti z besedami “Ne pozabite moliti zame!”
Dragi papež Frančišek, zdaj pa mi prosimo tebe, da moliš za nas!”
