Z veseljem delim z vami petinšestdeseto obletnico ustanovitve župnije María Reina, ki po previdnosti sovpada s spominom na 400-letnico Misijonske družbe. Prisrčno pozdravljam svoja sobrata škofa Lojzeta Urbanča iz Catamarque, in Rubena Frasia, upokojenega škofa iz Avellanede-Lanusa, ki skupaj z lepim številom duhovnikov pridružimo današnji slavnosti. Zahvaljujem se gospodu Toniju Burji CM, da me je povabil, da se skupaj z vami udeležim teh dogodkov, ki me globoko ganejo v srce, saj sem tu preživel leta svojega otroštva. Zato čutim sveto dolžnost, da se spomnim svojih staršev, sestre in brata, sošolcev in učiteljev v slovenski sobotni šoli, duhovnikov lazaristov in mnogih sosedov, ki so nas kot otroke zaznamovali s svojo prisotnostjo in krščanskim pričevanjem. Nosim jih v srcu kot dragocen zaklad.
Evharistični kontekst nas vabi, da svoje jubileje prinesemo k oltarni mizi, skupaj s tolikimi brati in sestrami, ki jih ni več med nami, a tesno sodelujejo pri naši zahvali: to so naši starši in stari starši, družina in prijatelji, duhovniki, med katerimi želim nekatere imenovati z veliko ljubeznijo in hvaležnostjo: gospod Petek, Lenček, Jan, Mejač, ki so nas skupaj z drugimi spremljali pri rasti vere in ljubezni do svete Cerkve. Dela, kot so šola, dom za ostarele in rekreacijski centri, so pričevanja o misijonskem delu, ki ga misijonski očetje spodbujajo še danes. Kakšna previdnostna priložnost so ta štiri stoletja, da se oblečete v Kristusovega Duha in obnovite misijonsko karizmo svetega Vincencija Pavelskega. In vsako poslanstvo se začne z molitvijo, se z molitvijo vzdržuje in z molitvijo doseže vrhunec, kajti le z molitvijo je mogoče obleči Kristusovega Duha in ga oznanjati s pričevanjem in besedo.
Pogosto sem delil podobo, ki se mi je v otroštvu za vedno vtisnila v spomin in je povezana s prvimi leti gradnje tega templja, kakor tudi naše župnijske skupnosti. Spomnim se, da ulice niso bile tlakovane, tako da jih je dež spremenil v neprehodne ceste, ko so konjske vprege prevažale opeko za gradnjo tega templja. Pogosto so morali vozovi pustiti svoj tovor več ulic stran, ker jim voda in blato ni dovolila nadaljevati. Kdo so bili tisti, ki so v rokah nosili opeke do cilja? To so bile naše mame in babice, ker so se njihovi možje morali držati delovnih urnikov. Še danes zaprem oči in vidim mojo mamo, ki skupaj z drugimi ženskami nosi v naročju kup opeke, da bi jih pripeljale bližje mestu, kjer se bi zgradil novi tempelj.
K temu svetemu spominu združujemo vas, ki tudi danes prispevate svoj čas in talente za nadaljnjo gradnjo katoliške in slovenske identitete te skupnosti. Obisk slovenskih skupnosti iz drugih središč in okteta Oremus iz Slovenije, ki nam s svojim petjem polepša praznovanje, nam veliko koristi in širi srce. Vse to nam pomaga, da še naprej gojimo in krepimo kulturne in verske vrednote, ki smo jih prejeli od naših starejših, zlasti jezik, ki je bistveno sredstvo za prenos duhovne dediščine ljudstva. Danes imate sveto poslanstvo usklajevanja dragocene dediščine, ki ste jo prejeli od staršev in starih staršev, z dragocenim bogastvom argentinskega načina bivanja in občutenja, ki ste ga prejemali že iz zibelke. Kakšen izjemen privilegij je biti rojen v tej deželi in se hkrati počutiti kot otrok slovenskega naroda. Čudovito darilo in izjemna naloga!
Božja beseda, ki smo jo oznanjali, nas spominja, da gresta vera in delitev svojega z drugimi nujno skupaj. Vera je pristna, ko se izraža v različnih načinih delitve vsega, kar smo in imamo. Gre za radikalno zahtevo, ki ne dopušča polovičnih daril. To je tisto, kar smo slišali v zgodbi o preroku Eliju (prim. 1Kr 17,8-16) in vdovi iz Sarepta: ko je bila spodbujena naj deli vse kar ima, je Bog to gesto pomnožil, da je vsakdo lahko živel dostojno. Nato pa Jezus v evangeliju izpostavi tudi gesto vdove, ki je dala vse od sebe, vse, od česar je morala živeti, kajti tistemu, ki popolnoma zaupa v Boga, nič ne manjka. Po tem nas pa Pismo Hebrejcem (prim. 9,24-28) vabi, da svoj pogled in srce usmerimo na Kristusa, ki je »prišel rešit tiste, ki nanj čakajo«, odrešenje, ki ga doživljamo že, ko postane naša vera gesta bližine, prijateljstva, velikodušnosti in služenja drugim. Za nas se ta prostor in okoliščine, da svoje življenje delimo z drugimi, še posebej uresničuje v obveznostih služenja v slovenski skupnosti pri verskih, kulturnih in športnih dejavnostih. Tukaj smo poklicani, da drug do drugega dobro ravnamo, se spoštujemo in smo srčno pozorni do najšibkejših in tistih, ki jih drugi prezirajo in odrivajo.
Izročamo se Mariji Kraljici, da bo še naprej skrbela za nas, nam dala oči, da vidimo, in srca, da sprejemamo Božjo voljo; okrepila našo vero v Jezusa Kristusa; obudila naše upanje in nas naučila deliti brez zadržkov v storitvi, kjer je to najbolj potrebno.
Kraljica Marija, prosi za nas! Amen.
