Sveti Avguštin je zapisal: »Hodi za človekom in tako prideš do Boga.« Z vami bi rad razmišljal o pastoralnem delu med Slovenci v Evropi in po svetu. Gre za posebno »hojo«, ki jo je Cerkev na Slovenskem ubrala že pred dobrimi stotimi leti. V tem stoletnem prizadevanju je dokazala, da ji gre za človeka, ki je iztrgan iz svojih domačih korenin in vržen v novo, največkrat nič kaj prijazno tuje okolje. Veliko Gospodovih delavcev, duhovnikov, redovnic in redovnikov ter laiških pastoralnih sodelavcev je odšlo na tuje in se preizkusilo v nič kaj lahkem pastoralnem in socialnem delu. Tu ni le tuj jezik, tu so tudi drugačna cerkvena in državna ureditev, drugačna kultura, miselnost, pritiski asimilacije, predvsem pa strahovita razseljenost rojakov, ki jih je treba oskrbovati na zelo širokem območju: npr. cela Švica, cela Švedska, cela Francija, cela Anglija in v vsaki državi en sam duhovnik. Hoja za izseljenci se mesečno meri v več tisoč prevoženih kilometrih. Samo kdor je idealist in strastno živi iz svojega notranjega prepričanja in poslanstva, lahko zdrži.
Ob obisku v domovini največkrat naletimo na ljudi, ki ne vedo ničesar o stanju slovenskih izseljencev. Ne manjka samo pravilnih informacij, kar se da še nekako razumeti, manjka premisleka in razsodnosti. Kar po dolgem in počez, po enostavnem klišeju so vsi rojaki, ki so zunaj, materialisti, pehajo se samo za denarjem, so neizobraženi, se delajo pomembne itn. Več razumevanja in usmiljenja kažejo Slovenci do ljudi in narodov, ki jih oskrbujejo naši misijonarji v Afriki, na Madagaskarju, Indiji, kot pa do lastnega narodnega telesa, ki je s pol milijona Slovencev raztegnjeno v svet. Tu je nekaj zelo narobe. Tu ni spoštovanja, predvsem pa ne samospoštovanja, kaj šele narodnega ponosa.
Tu ni prostora za razburjanje in jokanje. Slovenstvo po svetu ni umrlo. Morda le spi. In ko ga pastoralni delavci v Evropi in po svetu skušamo prebujati, bi bilo prav, da se v rodni in od vseh rojakov ljubljeni domovini Sloveniji začne akcija miselne preobrazbe, bolj sproščenega in pozitivnega odnosa do rojakov, ki so šli s trebuhom za kruhom in niso več doma ne v Sloveniji in ne na tujem.
Zvone Štrubelj
Naša luč, marec 2025
