Spoštovani zbrani,
dragi prijatelji,
ko so slovenski begunci maja 1945, da bi ubežali maščevalni rdeči roki, krenili proti Ljubelju, so bili prepričani, da odhajajo za štirinajst dni, morda tri tedne. Toda ti dnevi in tedni so postali meseci, leta in desetletja. Sedemdeset let je, odkar je Argentina odprla vrata in sprejela v svoje zavetje vse tiste, ki jih domovina oziroma povojna oblast ni hotela, ker so ostali zvesti veri in svojemu narodu. Po nekaj letih, namenjenih ureditvi osnovnih pogojev za življenje, je svoja vrata odprl Naš dom San Justo, ki je postal prostor srečevanja vseh, ki »v srcu dobro mislijo«. O vas, o vaši usodi, v domovini nismo veliko vedeli. Mnogi, ki so imeli sorodnike pod Južnim križem, so o tem molčali ali le šepetali, tisti, ki tu nimamo nikogar, smo morali vašo zgodbo, zgodbo vaših očetov in starih očetov odkrivati sami.
Danes, ko stojim tu pred vami, tako vidim potomce tistih fantov in mož, ki so z molitvijo na ustnicah umirali ob breznih in kraških jamah; ki so zadnjo kapljo svoje krvi darovali za narod in rod, ki so ju tako zelo ljubili in želeli, da bi revolucija ne bi uničila. Ko se ozrem naokoli, vidim potomce slovenskih beguncev, ki so se pred dobrimi sedmimi desetletji, da bi si rešili življenje in življenje svojih najbližjih, odpravili na negotovo pot, ki jih je preko izkušnje ljubeljskega predora pripeljala v taborišča v Avstriji in Italiji. Vidim matere z otroki, ki so se stiskale ob cesti, da bi naredile prostor umikajoči se vojski; vidim odhajajočo slovensko elito, najboljše, kar je slovenski narod premogel med politiki, kulturniki, gospodarstveniki, učitelji. Te izgube Slovenija ni uspela nikoli nadoknaditi.
Ko vas pogledam, vidim v vas podobo slovenskega taboriščnika, ki se v tistih treh, štirih letih v taboriščih v Avstriji in Italiji, kljub doživetju največje tragike v zgodovinski slovenskega naroda, zapisani v narodni spomin kot vetrinjska tragedija, ni predal malodušju, temveč je s svojim trdnim delom vsemu svetu pokazal, kako klen je slovenski človek, neomajen v svoji zvestobi slovenstvu in veri. V skrajno neugodnih razmerah taboriščnega življenja, zaznamovanega s pomanjkanjem, hladnimi, prepišnimi lesenimi ali pregretimi kovinskimi barakami, je ustanavljal slovenske begunske šole, ki so se po kakovosti lahko postavile ob bok najboljšim šolam takratnega časa. Ta isti človek, tako preizkušan, je v taboriščih postavljal gledališke igre, od najpreprostejših do tistih, ki predstavljajo igralski izziv tudi današnjim profesionalnim gledališčem. Ustanavljal je pevske zbore, katerih ubrano petje je pritegnilo in navdušilo vse, tudi najzahtevnejše poslušalce. Slovenski taboriščnik, hrepeneč po slovenski besedi, ki mu je bila »ključ do zveličavne narodne omike«, je ob pomanjkanju vsega v taborišču izdajal časopise, učbenike in knjige. Ta neverjetna ustvarjalna moč slovenskega človeka je navduševala številne taboriščne vodje in delegacije, ki so prihajale v taborišča in nejeverno, z izjemnim občudovanjem zrle na malo skupino ljudi, ki je v najhujših trenutkih svoje zgodovine zmogla najti nadčloveško moč ter ustvariti zgodbo, ki ji ni para v begunskem svetu. Vse to je bilo mogoče, ker so ostali zvesti veri, ki je dobila izraz v najbolj pristnem slovenstvu. Iz smrti tako vstaja življenje, ne le za begunce in njihove potomce, temveč tudi za ves naš narod, raztresen po vsem svetu.
Ko se ozrem naokoli, vidim potomce teh, ki so ob prihodu v novo domovino, dvanajst tisoč kilometrov stran od svojih rodnih domov, iz nič začeli znova. Marsikdo med njimi, ki bi si lahko ustvaril izjemno kariero, se je odločil, da da svoje talente na razpolago slovenski skupnosti tu, ob Srebrni reki. »Po želji ustanoviteljev so [ti] zidovi oživeli z mladimi rodovi, ki so se v teh prostorih napajali s slovensko besedo, s slovensko kulturo, gojili slovenske narodne in verske vrednote,« je ob 50. letnici Našega doma zapisala Angelca Klanšek, dolgoletna voditeljica Balantičeve šole. Toda ti zidovi ne bi oživeli, če ne bi bilo požrtvovalnega dela, neštetih ur, darovanih v dobro vse skupnosti. Sadove vsega tega vidim danes tu, pred seboj, in skupaj z vami praznujem.
Ko se ozrem naokoli, vidim vas, ki ste toliko desetletji sanjali svobodno Slovenijo, kjer bo vsak lahko povedal, kar misli, kjer bo Resnica, pisana z veliko začetnico, zopet našla svoje mesto. Vidim vas, ki ste toliko desetletji gojili misel o samostojni Sloveniji, o kateri so tako zelo hrepeneli naši predniki. Ta ideja je zorela tu, med vami, saj je bilo o njej v domovini prenevarno na glas razmišljati. Prišel pa je trenutek, ko je iskra preskočila ocean in vnela srca slovenskega človeka, da je ponovno zbral pogum in zahteval uresničitev misli o lastni državi. Tudi takrat nas niste pustili same, temveč ste napeli vse svoje moči, da bi argentinska država, vaša nova domovina, priznala malo državico pod Triglavom.
Ko se ozrem naokoli, vidim, kaj smo kot slovenski narod z odhodom vas, vaših staršev in vaših starih staršev izgubili.
Vse to nosi v sebi slovenska skupnost tu, v Buenos Airesu, v Našem domu San Justo. Izjemno dediščino in zgled izjemnih ljudi, ki so bili za svoje prepričanje pripravljeni dati tudi svoje življenje. Izredna dediščina, ki pred vas polaga tudi izjemno odgovornost. Toda kot dediči velike zvestobe resnici, narodu in veri stojite pred neizbežnim vprašanjem – koliko časa še vztrajati? Zakaj še vztrajati? Po tolikih desetletjih Argentina za vas ni več tujina, saj je velika večina vseh, ki ste danes tukaj, že rojena v tej deželi. Počasi se spreminja tudi odnos do domovine vaših očetov in dedov – Slovenija postaja vsaki generaciji korak bolj oddaljena, čeprav ste jo mnogi že obiskali, s sodobnimi sredstvi pa lahko vsak dan spremljate, kaj se dogaja na oni strani luže. Tudi Slovenija ne ječi več pod rdečim totalitarizmom, temveč so se uresničile tisočletne sanje – Slovenija je samostojna in neodvisna država, enakopravna med drugimi evropskimi narodi; slovenski jezik je eden izmed uradnih jezikov Evropske unije. Imamo svobodo in demokracijo. Morda še ne take, kot bi si jo želeli, pa vendarle.
Zakaj torej še vztrajati? Zaradi prijetnega druženja? Ohranjanja šeg in navad, ki ste jih ali so jih prinesli vaši predniki pred tolikimi desetletji? Zaradi otrok, ki vsaj konec tedna preživljajo v varnem in zdravem okolju? Verjetno to ni in ne more biti dovolj. Vsak namreč potrebuje globlji, osebi smisel za vztrajanje v tistem, kar od njega zahteva toliko naporov, odrekanj, žrtev in časa, kot ga vi darujete slovenski skupnosti. Odgovor na to vprašanje boste morali poiskati sami. Mi, ki smo dvanajst tisoč kilometrov stran, vam ga ne moremo dati, saj ne živimo vaše realnosti, v kateri je vedno težje ohranjati slovenski jezik kot jezik vsakodnevnega pogovora, čeprav je prav slovenščina tisti temelj naše skupne identitete, ki nas povezuje in obenem dela drugačne – vas od Argentincev, nas od Italijanov, Avstrijcev, Madžarov ali Hrvatov. Lahko vam polagamo na srce, da naredite vse, kar je le mogoče, da bodo tudi otroci vaših otrok še govorili slovensko, da bodo še vedno ohranjali slovenske navade, slovensko kulturo ter vrednote, preizkušene in prekaljene v krvi naših mučencev, vendar je to vaša bitka, ki je ne moremo bojevati namesto vas ali skupaj z vami, pa če bi si še tako želeli. Želimo pa si lahko, tam v Sloveniji, da pod Južnim križem ostane skupnost, ki živi slovenstvo s polnimi pljuči in daje zgled zvestobe, vztrajanja, življenja in poguma. Vsak narod, vsaka skupnost mora vedno iskati ravnotežje med odprtostjo tujemu in zvestobo svojemu. Pri vas se to najbolj kaže v naporu, ki ga vlagate, da bi ohranili slovenščino, zavedajoč se, da bo lažje ohraniti vero kakor slovenski jezik in slovensko identiteto. Prosim vas, ne bojte se tega napora, saj vas je prav to delalo in vas še vedno dela tako posebne in tako privlačne. Da ste Slovenci in kristjani.
To je namreč tisto, zaradi česar vas mi, na naši strani sveta tudi danes, ali še posebej danes, potrebujemo; česar se mi, ki živimo v Sloveniji, lahko učimo pri vas, zavedajoč se, da bi bili oboji mnogo siromašnejši, če bi se izgubili v »argentinstvu«. V vaši zvestobi dediščini očetov in starih očetov se pred zgodovino potrjuje pravilnost odločitve, ki so jo pred tolikimi desetletji sprejeli fantje in možje, ko so se uprli revoluciji. Vaša zvestoba slovenskemu narodu in veri postavlja na laž vso našo medvojno in povojno zgodovino, ki nas je učila o izdajalcih slovenskega naroda. Ob srečevanju z vami se v domovini omehča marsikatero srce in spregleda marsikatero oko, ki je raslo v zlagani zgodovini. Ko se srečujejo s tretjim, četrtim rodom, ki še vedno govori slovensko, ki še vedno z zanosom in ponosom pove, da so vnuki, pravnuki slovenskega deda in pradeda, začenjajo svojo pot k iskanju resnice. Ta v domovini še ni našla svojega mesta v javnosti, šolstvu in uradnem zgodovinopisju, saj se dediči revolucije resnici še danes upirajo z vsemi močmi. V Sloveniji se tako še vedno sistematično ohranja razdeljenost, ki jo je s krvjo in krivicami zarisala Komunistična partija takrat, ko je iz gozda uvajala internasocializem in brezboštvo. Še danes se dogaja diskriminacija tistih, ki so potomci domobranstva in se nočejo prodati »zmagoviti revolucionarni strani«. Vaš zgled in vaša zvestoba zato dajeta moči vsem, ki so pričevalci resnice v matični domovini.
Pri vas se učimo angažiranosti za pravo in dobro stvar, pa naj bo to udeležba pri demonstracijah za življenje ali delo v dobrobit vaše nove domovine. Morda se vam zdi nekaj čisto naravnega in normalnega, da se starši skupaj z otroki, stari in mladi, odpravite na ulice in zahtevate pošteno in pravično državo. Pri nas temu ni tako. Zdi se, da v nas ostaja strah ali pa vsaj globoko zakoreninjena previdnost, s katero so rasli po drugi svetovni vojni tisti, ki niso bili na »pravi strani«. Vaš vzgled angažiranosti zato prestavlja tudi naše meje in nas spodbuja k večjemu družbenemu udejstvovanju ter delu za skupno dobro. Vaša angažiranost je namreč samozavestna, ponosna, pokončna in se ne pusti utišati ob prvih grdih pogledih ali nasprotovanjih. Pri vas spoznavamo kaj pomeni živeti s »celo hrbtenico« in s ponosom na svoje korenine, politične, verske in ideološke izbire prednikov.
Hvala vam tudi za vaš vzgled požrtvovalnega in vztrajnega dela znotraj slovenske skupnosti. Sadovi, plod brezštevilnih podarjenih ur, talentov in moči, so vidni, otipljivi. Ko včasih omagujemo v delu za boljšo, lepšo Slovenijo, je dovolj že, če se ozremo čez ocean k vam, dragi rojaki, in se zavemo, da moramo tudi mi vztrajati. K temu nas zavezujeta velika odgovornost in hvaležnost do vas, ki ste ob vseh preizkušnjah, naporih, predvsem pa tako daleč stran, ostali zvesti slovenskemu narodu in veri.
Dragi rojaki,
ob 62. obletnici »Našega doma San Justo«, kjer ima posebno mesto domobranski pesnik France Balantič, po katerem nosi vaš dragulj, vaša sobotna šola ime, vam iskreno čestitam in iz vsega srca voščim, prepričana, da se temu voščilu pridružujejo tudi mnogi vaši prijatelji in sorodniki v Sloveniji, »Bog našo nam deželo, Argentino in Slovenijo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je, sinov sloveče matere!«
Helena Jaklitsch
Naš dom San Justo, 14. oktober 2018
