Če hodiš mimo glavnega trga Plaza de Mayo v Buenos Airesu, lahko opaziš številne ljudi, ki se po njem sprehajajo. Med njimi so tudi turisti iz različnih držav, včasih tudi iz naše ljube Slovenije, ki jim pritegnejo pozornost grenaderji (vojaki), ki korakajo proti stolnici (Catedral de Buenos Aires) in notri pred mavzolejem generala José de San Martín vsaki dve uri izvajajo slavno menjavo straže. Še večje presenečenje lahko opazimo med turisti, ko jim omeniš, da je ta vojaška enota predsednikova osebna straža in v njej služijo kot vojaki tudi Slovenci rojeni v Argentini.
Zanimanje za to enotno vojaško celico se poveča, ko jim povem sledeče: ko je 28. maja 1880 ladja – argentinski vojni parnik Villarino- pripeljala trugo s posmrtnimi ostanki generala José de San Martína in se zasidrala v buenosaireškem pristanišču, so se na lastno pobudo med predstavniki takratne oblasti prijavili tudi belolasi grenaderji. Čakali so svojega generala, ki je regimentu naklonil toliko časti in slave na bojišču. Bilo jih je sedem, vsak na svojem konju, oblečeni s starinsko uniformo, sijočimi škornji, in zakrivljeno sabljo na levi strani. Grenaderji so z najglobljim spoštovanjem, brez povabila, spremljali mrliški voz do stolnice in celo noč stražili vhod v mavzolej, kjer so bili položeni posmrti ostanki. Ob zori drugega dne so naredili vojaški pozdrav in odšli.
Ko je podpolkovnik konjenice (Teniente Coronel de Caballería) José de San Martin prispel iz Španije 9. marca 1812, mu je takratna vlada (Primer Triunvirato) podelila vojaški čin polkovnika konjenice (Coronel de Caballería) in 16. marca 1812 naročila, naj ustanovi eskadron (osnovna enota v konjenici). San Martín je določil za to vojaško enoto Kodeks Časti (Código de Honor Sanmartiniano) in na podlagi neomajne discipline, strogosti pri fizičnem in vojaškem usposabljanju, trdega delu in prakse je regiment “Granaderos a Caballo” postal izredno organizirana napadalna sila v vojski. Prestal je ognjeni krst 3. februarja 1813 v kraju San Lorenzo, nekaj kilometrov severno od Rosaria, kar jim je omogočilo, da so pokazali svoj pogum, in sledenje ukazom ter tako premagali gode (Špance).
Vojaška taktika, ki jo je uporabil polkovnik San Martín je bila Napoleonu v vzor. Formacija 125 grenaderjev v dve vrsti, vsak na konju s sablo ali sulico v roki, je planila na gode. Zgrabili so jih kakor kovaške klešče cev. Levo vrsto je vodil San Martín, desno pa kapetan Justo Germán Bermudez. S silovitim napadom, ki je končno omogočil zmago grenaderjem, je krogla podrla San Martinovega konja. Ta padec je povzročil, da je San Martinova noga ostala pod konjem, po domače prava past, in brez pomoči drugih ni bilo mogoče rešitve. V hipu sta dva grenaderja, Juan Bautista Cabral -post mortem narednik (sargento)- in Juan Butista Baigorria, priskočila na pomoč. Prvi je pomagal San Martinu rešiti nogo izpod konja in pri tej dolžnosti bil smrtno preboden z bajoneto, medtem ko je drugi junaško branil svojega voditelja do konca bitke. Vojaški spopad “Combate de San Lorenzo” je bil za grenaderje edini boj na argentinskem ozemlju.
Od leta 1813 do 1824 se je regiment Granaderos a Caballo boril za neodvisnost od Španije in šest ameriških držav (Argentina, Urugvaj, Čile, Peru, Bolivija in Ekvador) je spoznalo njihovo junaško delovanje in disciplino. Regiment je sodeloval pri 110 vojaških spopadih in osvojil 22 vojaških odlikovanj.
Od vseh bojev, v katerih so sodelovali grenaderji, je najbolj znana bitka pri Maipu (Batalla de Maipú), ki je zagotovila neodvisnost Čila in jo v vojaških šolah po celem svetu navajajo kot zgled taktike in strategije.
Predsednik Argentine, Julio Argentino Roca, je 29. maja 1903 izdal odlok, ki je ponovno vzpostavil regiment Granaderos a Caballo pod istimi pogoji, kot jih je uveljavil general San Martín. 15. julija 1907 je takratni predsednik Figueroa Alcorta ukazal nov odlok, ki je določil regiment za predsednikovo osebno stražo in to je še zdaj v veljavi.
Po končanem obisku v katedrali in okolišu gremo skozi glavni trg (Plaza de Mayo) mimo droga, kjer vihra argentinska zastava, in se ponovno srečamo z grenaderji. Kar na lepem se zgodi nepričakovan dogodek. Turist, Slovenec, se postavi poleg grenaderjev in naredi vojaški pozdrav in pozdrav je bil vrnjen. V pogovoru sem izvedel da je to bil bivši vojak slovenke Teritorialne Obrambe, sedaj v pokoju, ki je v junijskih in julijskih dneh leta 1991 imel veliko odgovornost pri osamosvojitvi Slovenije. Nato sem spremljal turiste do avtobusa, se lepo poslovil in predstavil sodelavca, ki je nadaljeval turistični sprehod po Buenos Airesu.
Lojze Kočar
