Ob današnji 70. obletnici praznovanja “Slovenskega dne” ter 73. obletnici delovanja Društva “Slovenska vas” mi je v čast, da z vami delim nekaj uvodnih misli o slovenski identiteti nas, ki smo rojeni v Argentini ter o vlogi vere kot mostu med kulturami.

Navdihnjen z lepim geslom, ki vodi to versko in kulturno srečanje – »Vredno in ponosno je živeti slovenstvo!«– bi vam rad na kratko predstavil, kako doživljam in razumem svojo slovensko identiteto kot nekdo, ki je rojen v Argentini in ni odraščal v slovenskem okolju, razen v prvih dvanajstih letih življenja.

Moja starša, oba verna in zavedna Slovenca, sta prišla v Argentino in tukaj se jima je rodil prvi sin, ki ima danes čast, da z vami deli, kaj mu pomeni biti Slovenec prve generacije, rojene v Argentini.

Naj dodam, da je bilo moje zadnje leto v Slovenski vasi leto 1962, ko sem zaključil osnovno šolo v Baragovem Misijonišču, skupaj z našim dragim in uglednim misijonarjem Pedrom Opeko ter drugimi tovariši, med katerimi so nekateri že pokojni.

Od takrat naprej sem imel le občasne stike s slovensko skupnostjo v Argentini in s Slovenci v domovini svojih staršev. Kljub temu sem iskreno hvaležen za redne pošiljke slovenskih revij in časopisov, tako iz slovenske skupnosti v Argentini kot iz Slovenije, saj mi je to omogočilo, da sem vsaj delno ohranil jezik – čeprav mi slovenščina ne teče povsem gladko.

Danes se počutim globoko hvaležnega in počaščenega zaradi povabila, da z vami delim dragoceno dediščino vere in kulture, ki smo jo prejeli od naših prednikov.

Smo to, v kar verjamemo 

Res mi je bil všeč geslo, ki ste ga predlagali za ta dan: “Vredno in ponosno je živeti Slovenstvo!” Da bi razumeli globino vpliva, ki ga ima to geslo na nas, vas vabim, da se sedaj pokrižamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen«.

Morda je presenetljivo, da začnemo s tem čudovitim povzetkom naše vere, v katerem izražamo bistveno resnico, na kateri počiva vse naše življenje, in verjamemo tudi, da na njej stoji tudi celotno stvarstvo. Nič čudnega torej ni, da je blaženi Slomšek priporočil, da je treba »vsak dan začeti z Bogom in končati z Njim, zaupati Njemu vsa svoja dela, da jih živimo v Njegovo čast in za naše odrešenje«. Zato tudi mi začenjamo svoje razmišljanje s tem dejanjem vere.

Začetek z znamenjem križa, v katerem poimenujemo Boga, razodetega kot enega in troedinega, nam ne pove le, kdo je On, ampak hkrati tudi, kdo smo mi. Zdaj pa bodimo pozorni da vidimo kako znamenje križa kot geslo prežemata celoten naš »bitje, obstoj in delovanje”, torej ne samo naše slovenstvo y ampak tudi naše argentinstvo.

Navdihnjeni z našim geslom vas vabim, da se vprašamo, kako lahko otroci in vnuki slovenskih staršev in starih staršev, ki so se rodili v Argentini in so v tej državi živeli vse življenje, izrazijo svojo istovetnost in kaj zanje pomeni doživljati slovenstvo v drugačnem kulturnem kontekstu, kot je argentinski. Ali so ti otroci in vnuki bolj Slovenci kot Argentinci, ali pa, nasprotno, naj bi bili bolj Argentinci kot Slovenci? Geslo se nanaša na pogum in ponos, ker se počutimo Slovenci, vendar ga ta domoljubni občutek izraža pesnik Kuntner, mož, ki se je rodil in živel v Sloveniji.

Kakšne občutke pa tistim, ki smo se rodili in živeli v Argentini, vzbuja naša pripadnost dvema kulturama z izrazitimi razlikami in kakšno zavedanje prebuja? V vsakem primeru je izjemno pomembno, da si iz lastnih korenin pomagamo izraziti, kdo smo. Zato menim, da gre za privilegiran trenutek, ko smo si danes vzeli čas za razmislek o tako pomembni temi za vsakega od nas in za celotno skupnost.

Dovolite mi, da z vami podelim izkušnjo iz časa mojega univerzitetnega študija.
Profesor, ki je poznal moje etnično poreklo, me je povabil, naj predstavim svojo izkušnjo pripadnosti dvema kulturama in pojasnim, katera od njiju v meni bolj prevladuje: slovenska dediščina ali kultura, ki sem jo vsrkaval že od zgodnjega otroštva v argentinskem okolju.

Moj odgovor je bil približno takšen: Nedvomno sem sin slovenskih staršev in se kot tak tudi čutim. Kot Slovenec se identificiram po veri in kulturi, ki sem ju prejel od njih in slovenske skupnosti, vendar čutim, da je Argentina moj dom v čustvenem in simbolnem smislu pripadnosti. Danes se z večjo jasnostjo zavedam, da je bila vera tisti notranji prostor, iz katerega sem lahko sprejel svojo dvojno in raznoliko kulturno pripadnost.

Vera: ključ človeške identitete

Ljudje morajo najti sebe, druge in svojega Stvarnika. Ker si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli, čutimo globoko željo, da bi vedeli, kdo smo, kdo so naši bližnji, od kod prihajamo, kam gremo in kakšno je naše poslanstvo. Odgovor na ta vprašanja ni le v naših rokah, temveč v srečanju s našim Stvarnikom, in to srečanje se dogaja ker se nam je On razodel v polnosti v Jezusu.

Zahvaljujoči njemu je mogoče srečati Boga in z njim vzpostaviti tesno vez. On je Pot, Resnica in Življenje (Prim. Jn 14,6), in kdor ga sreča, odkrije smisel svojega življenja in odgovor na temeljna vprašanja človeškega obstoja. Zato je vera, skupaj z življenjem, največji dar, ki smo ga prejeli. Vera in kultura so nujni in neločljivi resničnosti za razkrivanje vsega bogastva, ki smo ga podedovali z rojstvom v Argentini, kot otroci in vnuki slovenskih staršev in starih staršev.

Katoliška vera nam je omogoča, da obe istovetnosti združimo v presežno sintezo, skozi katero lahko izkusimo bogastvo obeh kultur, ki se ne mešata ali zamegljujeta, temveč se harmonično dopolnjujeta v novo identiteto, utemeljeno v argentinskih in slovenskih koreninah.

Zahvaljujoč veri lahko presežemo skušnjavo zapiranja v nacionalizme, ustrezno ovrednotimo bogastvo, ki ga prinaša naša dvojna narodnost in ga združimo v novo in obogateno identiteto. Zdaj je pa pravi čas da se da se vprašamo kakšno povezavo ima znamenje križa z geslom, ki nas spremlja, in kakšen vpliv ima znamenje križa na argentinstvo, ki prav tako oblikuje našo bit in naš obstoj.

Znamenje križa, geslo »Vredno in ponosno je živeti slovenstvo!« ter naše argentinstvo, niso zgolj simbolični gesti ali okrasne fraze: so duhovni in kulturni stebri, ki nas utrjujejo v tem, kar smo, in nas varujejo pred razkrojem, ki ga povzroča določena miselnost, usmerjena v izbris razlik in poenotenje vrednot.

Vera: povezovalni ključ do istovetnosti

Izziv dostojnega življenja in resnične svobode je v tem, da se naučimo krepiti svojo identiteto iz verskih in kulturnih korenin, ki so globoko zasidrane v posamezniku in v skupnosti. Ko govorimo o naši slovenski kulturi – o našem »slovenstvu« – je ključno, da jo gradimo v tesni povezanosti z vero in kulturo. Katoliška vera daje globlji smisel naši slovenski identiteti, ki smo jo prejeli od svojih prednikov.

Upoštevajmo tudi, da naše slovenstvo ni »bitje« v Sloveniji, temveč »bitje« v Argentini – in prav ta razsežnost oblikuje naš edinstven način bivanja in obstoja v svetu. S tem se dotikamo bistvene teme: za nas, biti Slovenec ne pomeni zgolj pripadati domovini svojih prednikov, temveč pomeni živeti slovenstvo v argentinskem kontekstu – kot »Argentinski Slovenci«. In prav na to smo lahko ponosni.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, kako v sebi uskladiti slovenstvo in argentinstvo tako, da se nobeno ne zmanjša, temveč da oba dosežeta svoj polni izraz. Sprašujemo se, ali je takšen človeški podvig sploh mogoč. Kako nekomu uspe biti eno in drugo hkrati? Ali je lahko nekdo hkrati Slovenec in Argentinec?

Skušnjava je v tem, da izberemo prevlado enega nad drugim, ne glede na to, kateri je podjarmljen. Gre za zapeljivo iluzijo hitre in poenostavljene rešitve bivanja. A ta totalitarna možnost – stara kot človeštvo samo – zmanjšuje osebo in osiromaši skupnost. Nasprotno, ustvarjeni smo bili za občestvo: da bi bili umetniki usklajevanja, povezovanja in preoblikovanja – ne pa podrejanja ali izničenja.

Zato zavračamo totalitarno skušnjavo, v kateri je en del absolutiziran in se pretvarja, da zajema celoto. Namesto tega razmislimo o rešitvi, ki jo ponuja krščanska vera, in v njej našli sintezo, ki presega kulturno dilemo in omogoča enakovredno sobivanje argentinske in slovenske istovetnosti.

Da bi to uresničili, se moramo vrniti k znamenju križa in se poglobiti v sporočilo, ki ga ta kretnja nosi v sebi. Ko izgovorimo besede »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, poimenujemo Boga kot enega in troedinega. S tem izpovemo, da obstaja enotnost, ki ne izniči raznolikosti; da smo v navzočnosti raznolikosti, ki je vključena, ne potlačena; enotnosti, ki je vključujoča, ne nasilna.

Lahko rečemo, da gre za raznoliko enotnost in enotno raznolikost – za skrivnost, ki presega logiko izključevanja in nas vabi v občestvo. Človeška bitja so odsev tega čudeža raznolike enotnosti, ki je omogočila naš obstoj. To pomeni, da za resnično razumevanje samih sebe moramo premišljevati o Bogu – o tistem Bogu, ki se razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh, v čigar imenu se zaznamujemo z znamenjem križa.

Vera: povzetek in obzorje kultur

Pomembno je imeti v mislih, da se življenje vere vedno razvija znotraj določene kulture – in prav v tej kulturi dobi izkušnja vere svoje posebne značilnosti. Zato način, kako Argentinec izraža vero, ni povsem enak izražanju Slovenca, niti ni enak izražanju argentinskega Slovenca, kot je to pri večini prisotnih tukaj. Zato se vprašajmo, ali ne bi morali poleg ponosa, ki ga čutimo kot Slovenci, s hvaležnostjo priznati tudi dar kulture, v kateri smo se rodili.

Vera je previdnostna sestavina, ki nam omogoča, da se z zaupanjem odpremo življenju vere v argentinski kulturi, ne da bi se bali, da bo zaradi te odprtosti naša slovenska istovetnost oslabljena ali izgubljena. A ne pozabimo: vsaka pristna odprtost do drugega – ne glede na to, kdo je – vedno vključuje spremembe na obeh straneh, če si resnično želita srečanja, dialoga in skupne poti.

Zato v srečanju, kjer eden spoštuje identiteto drugega, je odprt za njegovo sprejemanje in pripravljen na medsebojno povezanost, lahko dozori nova istovetnost – takšna, ki ne pomeni izgube ali zamenjave prvotnih identitet, temveč njihovo obogatitev.

V resnici se poklicanost vsakega človeka, ustvarjenega po Božji podobi in sličnosti – Boga, ki je skrivnost občestva in poslanstva – uresničuje in dosega svojo srečo ter izpolnitev v tolikšni meri, kolikor dozoreva njegovo bitje in obstoj v svetu. Zato lahko govorimo tudi o utopiji spravljenega človeštva – o viziji, kjer raznolikost ne razdvaja, temveč povezuje; kjer srečanje ne ogroža, temveč gradi; in kjer istovetnost ne zapira, temveč odpira prostor za skupno rast in presežno občestvo.

Vera: navdihujoči ključ do poslanstva

Da bi resnično razumeli, kdo smo, kdo je drugi in zakaj obstajamo, se moramo obrniti k Bogu. Skozi Njega, z Njim in v Njem vstopamo v čudovito skrivnost, da smo bili ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen – za občestvo in poslanstvo.

Naj nekoliko razjasnimo to misel: Bog, ki ga zremo in ki nam razodeva, kdo smo, je postal naš »sopotnik«, da bi nam pokazal nenadomestljiv, jasen in temeljni ključ za dosego enotnosti v raznolikosti – ali z drugimi besedami, za ljubezen, kakor ljubi sam Bog. S tem nam je odprl pot do izpolnitve tiste globoke želje po sreči in polnosti, ki jo je položil v srce vsakega človeka.

Ta ključ je križ – kraj, kjer je Jezus Kristus iz ljubezni daroval svoje življenje. Na križu nam je razodel, kaj pomeni hoditi drug z drugim in ne drug proti drugemu; kaj pomeni živeti skupaj v miru, skrbeti za prostor, v katerem bivamo, ga izpopolnjevati in skupaj potovati proti polnosti ljubezni. Za Boga, ki nam ga je razodel Jezus Kristus, se enotnost v raznolikosti uresničuje po poti križa. Hoja – kot smo pravkar izrazili – skupaj z drugimi in ne drug proti drugemu, se doseže po poti križane ljubezni.

Poglabljanje lastne identitete in ustvarjalno sodelovanje z drugimi, očiščeno skušnjave po prevladi, pa tudi odpora do podrejenosti, ki razoseblja, postane mogoče po zaslugi močne in skrivnostne dinamike križane ljubezni. »Ni večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (prim. Jn 15,13).

Zato je krščanska vera izjemno močan vir – edinstven med vsemi kulturami in verami sveta – ki omogoča resnične možnosti za združevanje ljudstev in kultur v občestvo, kjer vsak prispeva najboljše iz svojega bistva. Vera ne izključuje, temveč povezuje; ne izniči razlik, temveč jih preobrazi v bogastvo skupne poti.

Naši starši in stari starši so globoko čutili, da bi se ob izgubi vere – in s tem ob prenehanju zaznamovanja sebe in bližnjih z znamenjem križa – vsak pomemben življenjski načrt sesul. Ne pretiravamo, če rečemo, da je bilo za naše prednike nadaljevanje njihove kulturne identitete neločljivo povezano z vero in upanjem. Njihova istovetnost je dobila smisel in legitimnost prav skozi to duhovno sidro, ki je osmišljalo njihovo bivanje in delovanje v svetu.

Tu govorimo o bivanjskem križišču – o točki, kjer je življenje postavljeno na kocko do te mere, da zanje ne bi imelo smisla ostati Slovenci, če bi odložili znamenje križa. Vera, ki je hranila njihovo upanje in jih krepila v križani ljubezni, kakršno so zrli v Jezusu Kristusu, je podpirala in osmišljala njihovo življenje v Družini, Cerkvi in Skupnosti.

Imamo dovolj razlogov, da z globokim prepričanjem trdimo: »Vredno in ponosno je živeti slovenstvo!« Imamo pa tudi tehtne razloge, da se Bogu zahvalimo za priložnost, da smo svojo slovensko istovetnost lahko živeli in razvijali potopljeni v argentinsko kulturo – in da smo bili s tem dvojno obogateni.

Naša argentinsko-slovenska identiteta tako postaja sveto poslanstvo: da jo še naprej gojimo, jo velikodušno delimo s slovenskim in argentinskim ljudstvom in jo odgovorno prenašamo prihodnjim rodovom – kot dar, kot dediščino in kot klic k občestvu in poslanstvu.

Buenos Aires, Slovenska Vas, 9. november 2025

Andrej Stanovnik