Z veseljem praznujemo danes 70. obletnico Društva Slovenska vas. 70 let življenja, v čigar poteku se je seveda marsikaj spremenilo na materialni in duševni ravni -ne bi moglo biti drugače- a v katerem jedru še vedno gori luč zvestobe, ki spremembe veže v enotnost smisla. Saj ravno za to gre, ko govorimo o »življenju«. Živo bitje se mora pač spreminjati, da ohrani obstajanje, drugače bi okamenelo in potemtakem izumrlo. A te spremembe imajo določeno smer in počela: izvirajo iz živega bitja samega (čeprav s pomočjo zunanjih faktorjev, včasih pa tudi v borbi z njimi) in se samemu bitju tudi namerijo v prid njegovega doraščanja in popolnosti. V njegovi notranjosti razni organi, vsak na svojem mestu in s svojo nalogo, a istočasno tesno povezani med seboj, prispevajo, v zvestobi do sebe ter s svojo identitarno funkcijo, k obstajanju, delovanju in identiteti celotne enote. Tako, kar je živo, s spremembami obogati samega sebe v ohranjanju lastnega bistva. Istočasno pa s tem tudi prispeva drugim, saj iz svoje pristne popolnosti zmore iz sebe izžarevati dobrine v prid skupnega dobrega.
Pogled na to enostavno, a obenem skrivnostno stvarnost življenja nam pomaga, da jasneje razmišljamo o poklicu naše osebne in družbene eksistence in da ne zapademo na običajne skrajnosti, ki vsaj že več kot celo stoletje širijo zmedo v sodobni kulturi. Po eni strani, napačno ocenjevanje individualnosti, ki pojmuje svobodo kot neodvisnost in torej kot razvezanost, s tem pa vodi v zaprtost in razsušitev osebe. Po drugi pa razvrednotenje singularnosti ter individualnih značilnosti in potreb, ki posameznika pojmuje le kot sestavina celote in ga tako raztopi v brezoblično skupnost, s tem pa onemogoča pristne odnose, resnično socialno angažiranje in, konec koncev ošibi živost skupnosti same.
Nihče ne more najti popolnosti razen v skupnosti in v skupnem sodelovanju, in nobena skupnost ne more biti resnično živa razen v spoštovanju do posameznika.
Spreminjanje in zvestoba. Enotnost in mnogoterost. Individualnost in srečanje. Pristnost in odprtost. Mnogi tukaj smo imeli milost, da smo se na podlagi lastnih izkušenj naučili, da si ti pojmi ne nasprotujejo, temveč so medsebojno odvisni, ker ni možno eno brez drugega. In te lastne izkušnje smo (jih) doživeli prav tukaj, v spreminjajočih -a istočasno stabilnih- prostorih našega dragega Hladnikovega doma. V šolskih učilnicah, v tej dvorani, na tem odru, v t.i. »bar-u«, na igrišču… Za to se upam deliti z vami osebno ganjenost, ki me objame, ko se pogled, ali spomin, ali misel ustavijo ob teh prostorih, ki jih osebno dandanes morda ne obiskujem tako pogosto kot nekdaj in na katere se, ob priliki današnjega slavja, vračam s prenovljeno perspektivo.
Tu smo se naučili, da lahko delamo skupaj, in da bo to delo boljše če vsak osebno raste in iz svoje osebnosti in posebnosti prispeva družbi. Tu smo se naučili tudi, da je ne le pravilno, temveč tudi potrebno, da včasih žrtvujemo, kar je izključno osebnega v prid družbene koristi in, ravno tako, končno tudi osebni rasti pripomoremo in sebi v globokem smislu koristimo. Tu smo se naučili, da moramo živeti z nogami na zemlji in s pogledom v presežnost, v polnem doživetju časovnosti in obenem v intimni zvezi z večnostjo. Tu smo se naučili, da obstajajo trenutki za ugodno zabavo in trenutki za resno delo, zlasti smo pa spoznali, da si resno delo in ugodnost ne nasprotujeta če je človek na svojem in s tistimi, ki so, na eni ali drugi način, tudi nekako »svoji«.
Tukaj smo se naučili tudi, da obstajajo skušnjave, pred katerimi moramo biti pozorni: elitizem, ki je izkrivljena verzija spoznanja naše posebnosti; udobje, ki lahko vodi v stagnacijo; raztresenost, ki ovira dialog človeka s samim seboj; beg, ki nas lahko odstrani od realnosti; opravljivost, nestrpnost, nevoščljivost, in še druge.
Tu smo rasli, hranjeni z dediščino živih vrednot, in se nam zato gre, da ta dediščina in te vrednote ohranijo živost in da bi, v kolikor zmoremo, to dediščino in te vrednote posredovali tudi naslednjemu rodu, ki jih bo moral seveda na osebnostni način spoznati, da jih lahko potem tudi pristno sprejme za svoje.
Enostavno je vse to reči, seveda, spraviti v prakso je pa malo bolj zakomplicirano. Vsak bo zase vedel, kaj lahko dandanes prispeva, kaj lahko prejme…Važno se mi pa zdi, da v soočju z omenjeno dediščino in vrednotami, ohranimo upanje, optimizem na katerega se nanaša geslo današnjega praznovanja.
Geslo samo ne zmore ta optimizem utemeljeno povzročiti, kajpada, in slavnostni govor na obletnici tudi ne. Lahko ga pa poživi pogled na realnost, doživetje naših prijateljskih združevanj, uživanje naših nastopov in športnih srečanj, zgled naših neutrudljivih delavnih članov, in tudi izziv eksistencialnih potreb naših mlajših.
Bodimo torej veseli tega, kar lahko vsak izmed nas prispeva, s samozavestjo lastnih omejenosti, seveda, a istočasno s ponosom, ki izvira iz sprejemanja lastnih odgovornosti kot organi družbene enote.
Glejmo v bodočnost, hranjeni s preteklostjo in s posebno pozornostjo in angažiranjem do sedanjosti. Glejmo z optimizmom, če imamo realistične razloge za to. Glejmo skupaj, izkoriščajoči raznih mnenj, perspektiv, izkušenj in glasov, v prid medsebojne harmonije, osebnega razmaha in skupnega življenja.
