Češki pisatelj Milan Kundera je napisal, da se narode uniči tako, da se jim odvzame spomin. Uničijo ti knjige, kulturo, zgodovino. In nekdo drug napiše druge knjige, z drugo kulturo, si izmisli drugo zgodbo; nato ljudje počasi pozabijo, kaj so in kaj so bili. In svet okoli tebe še hitreje pozablja, kdo si ti.

Dragi rojaki,

Po treh dolgih letih se spet srečamo tukaj, za spominsko proslavo, ki je za nas tako pomembna in tako potrebna. Zapomniti si moramo, da ta proslava potrjuje kdo smo in zakaj smo tukaj. Prihajamo izkazat čast in spoštovanje tistim dragim slovenskim bratom, ki so dali svoja življenja kot priče zvestobe našim narodnim in krščanskim koreninam. Katoliška Cerkev imenuje te, ki umirajo za Boga, mučence.

V preteklosti smo ob tej komemoraciji slišali veliko gorečih govorov, ki so nam pripovedovali o zgodovinskih in političnih okoliščinah naše slovenske tragedije. Lahko se spomnimo nekaterih pomembnejših točk: spomnimo se na primer kolaboracije komunizma s Hitlerjem leta 41; prekinitve tega pakta in takojšnjega začeteka komunistične revolucije v naši deželi, ki so jo organizirali agitatorji, usposobljeni v tujini s strani sovjetskega boljševizma;  spomnimo se zgodnjega poboja uglednih Slovencev, vzornih ljudi, ki so bili ovira za komunizem, in spomnimo se tudi prepoznega odziva slovenskega ljudstva, z improvizirano organizacijo vaške straže po vaseh; spomnimo se kapitulacije Italije leta 43 in oblikovanja domobranstva, prisiljenega v državljansko vojno in toleriranega s strani nemškega okupatorja v svojo korist;  se prav posebno spomnimo konca vojne, umika okupatorjev in prihoda strašne rdeče sence, ki je zatemnila polovico Evrope in zasegla svoj vojni plen, vezanega na pogajanja zaveznikov v sramotnem paktu. To so zgodovinska dejstva, ki jih nihče ne more zanikati.

Toda kljub tem dokazom so si v Sloveniji revolucionarji, ki so s tem evropskim paktom enostavno in arbitrarno pridobili vso oblast, izmislili zgodbo, ki je bila, kot je dejal Kundera, velika domišljijska pripoved, ki plete drugo zgodbo, da bi po svoje razložila drugo zgodovino.

Angleški pisatelj George Orwell je v svoji znani knjigi z naslovom »1984« napisal tole: »ko so vsi sprejeli laž, ki jo je naložila partija – ko so vsa poročila govorila isto -, je laž vstopila v zgodovino, in je postala resnica«

In če govorimo o Zgodovini, to, kar se je v resnici zgodilo v preteklosti, ne bi smelo prihajati samo od zgodovinarjev temveč od ljudi; od tistih, ki so v podrobnosti doživeli resničnost tistega časa.

Zakaj revolucionarji niso mogli z zgodovinsko resnostjo povedati, kaj se je v resnici zgodilo? Zakaj so se morali zateči k domišljiji, da bi povedali nekaj, kar se ni zgodilo? Preprosto zato, ker je bila resnica zanje nesprejemljiva.

Niso mogli povedati, da so za vsakega okupatorja ubili šest Slovencev, ker bi to pomenilo priznati, da njihov glavni sovražnik ni bil okupator. Niso mogli povedati, da so bili večina njihovih žrtev mladi ljudje, družine, duhovniki, učitelji, profesorji, večinoma apolitični ljudje, preprosti ljudje, kmetje, ker bi bil to dokaz pomanjkanja  junaštva. Niso mogli povedati, da njihove številčne zmage niso bile v bitki, ampak v zahrbtni temi noči, zalezovanju neoboroženih ljudi, njihovih sosedov, v kraji, sežiganju in ubijanju. Niso mogli povedati, da je bil velik del njihovih ljudi vpoklicanih na silo, ki jim ideološko nikoli niso pripadali, bil prisiljen v brezmiselne spopade proti okupatorju, da so bili zlahka odpravljeni, to bi pomenilo priznati, da ti mrtvi nikoli niso bili njihovi. Niso mogli povedati, da so največ ljudi pobili po vojni, in to neoboroženih ljudi, saj bi to pomenilo tudi priznati, da so bili vojni zločinci. Prav tako ne morejo povedati, zakaj je velik del revolucionarjev ob koncu vojne naredilo samomor, ali pa utrpelo strašne psihološke posledice, medtem ko nasprotni tabor tega ni doživel.

Kje so slovenski sodobni zgodovinarji, in zakaj niso šli v vasi, da bi ljudi vprašali, kaj se je v resnici zgodilo? Zelo malo jih je, ki so opravili to nalogo, kot so Jože Dežman in Jože Možina, dva zunanja človeka, prezirana s strani kaste psevdozgodovinarjev ki še danes ohranjajo lažno umetno zgodovino.

Privrženci tega režima že preveč let preusmerjajo razpravo o dogodkih med vojno v en sam vsiljen argument: zgodba o domoljubih in fašistih, o boju proti okupatorju, itd. Umetna pripoved, ki služi namenu odvračanja in zakopavanja resnice.

Kje so slovenski sociologi? Zakaj še vedno neradi analizirajo, kaj se je takrat zares dogajalo v slovenski družbi? Zakaj se je slovenska družba bolj bala revolucionarjev kot pa okupatorjev? Zakaj jim je slovenska družba, ko je razumela prave namene revolucionarjev, obrnila hrbet? Zakaj je preprosti človek iz vasi, kmet, zavrnil revolucijo? Zakaj? Ker vsaka revolucija prihaja zato, da poruši načela neke družbe, da lahko vsili drugo. In tista slovenska družba očitno tega ni hotela.

Vse te resnice so bile nesprejemljive za komunistične voditelje, velika zgodovinska sramota je bila, da jih je ljudstvo zavrnilo. Ta neuspeh njihove dialektike je bil tako očiten, da so se morali odločiti za edino možno pot, glede na njihov bolni um: zakol in si zamisliti zgodbo, da bi prikrili ta zločin. Komunizem v takratni slovenski družbi nikoli ne bi mogel uspevati. To družbo so morali odpraviti, uničiti, da bi lahko izsilili novo družbo, po svojem okusu. 700 množičnih grobov vpije to resnico iz globin zemlje.

Zelo malo zgodovinarjev, ki pripadajo revolucionarni kasti, kot je Jože Dežman, rojen v režimu in indoktriniran s to zgodbo, se je uprlo tej absurdni farsi, ki so jo bili prisiljeni ponavljati.

Nima smisla govoriti o okupatorjih, fašistih, izdajalcih ali domoljubih. To je bila velika farsa, da se prikrije resnico, resnica pa je preprosta: da je takratni slovenski družbi lahko zavladal komunizem, sta bila potrebna holokavst in iznajdba druge zgodovine.

Kdo pa je bil takrat pravi kamen spotike za komunizem v Sloveniji? To niso bili konkretni politiki, ne nikakršni voditelji: bilo je nekaj bolj preprostega, nekaj, kar je bilo takrat trdno zasidrano v vest Slovencev, bil je cel nabor vrednot, načel, načina dojemanja življenja, ki ne bi mogel nikoli sprejeti komunizma. To je bilo krščanstvo.

V resnici nič novega za ta svet: boj med harmonijo, redom in resnico, proti uporu, neredu in laži. Veliki tisočletni boj, ki poteka že od samega začetka človeštva. Veliko je takih primerov v zgodovini, kot se je zgodilo v Sloveniji, lahko omenimo: pokol krščanskega ljudstva v La Vandéeju v času francoske revolucije, preganjanje in umor kristjanov v mehiški vojni Cristeros, zakol kristjanov med špansko državljansko vojno, holokavst krščanskih Armencev, iztrebljenje kristjanov v oddaljeni Sibiriji za časa Stalina, in pokol kristjanov ki se še vedno danes dogaja v Aziji in Afriki.

Slovenski revolucionarji so dobro vedeli, da lahko pridobijo le ravnodušne, nikoli pa ne bi mogli spreobrniti večine kristjanov. Zato, so po končani vojni usmrtili vse, ki bi lahko predstavljali zgled tega krščanskega življenja in izvajali najbolj brutalno rasistično preganjanje nad vsemi družinami likvidiranih, kar jih je bilo v zgodovini človeštva. Nadlegovali in mučili so preživele ženske in otroke, da bi jih lahko čustveno zlomili.

Kje so zgodovinarji v Sloveniji?

Posledice v današnji slovenski družbi so še vedno grozne. Dediči režima so še naprej loža, ki snuje zaroto proti resnici, proti vsakršnemu redu, proti kakršnikoli harmoniji. Revolucija je ravno v tem, da vzdržuje zlom, da ovira red, da oddalji človeka od resnice.

Posledice so tako grozne, da danes sobivata dve antagonični komemoraciji v Slovenji: dan spomina na boj proti okupatorju 27. aprila, in nedavno postavljen dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, 17. maja. Dovolj je, da postavimo eno pred drugo, da vidimo ogromno protislovje. Eno od obeh mora biti nujno laž. Na eni strani so stare knjige izmišljene zgodovine, napisane v času režima, na drugi strani pa 700 množičnih grobov.

Danes smo se spet zbrali, da ne pozabimo na svoje korenine, da oživimo spomin. A pomembnejša od spomina je bila molitev, ki smo jo molili ravnokar med mašo. Molitev za svoje, za tiste, ki so bili pogumni in se niso odrekli krščanskim vrednotam, predvsem pa molitev za druge, ki so bolj potrebni, za tiste, ki so padli v zmoto, tiste, ki jih je skušala starodavna kača, tiste, ki so dvignili roko nad bratom. Moliti za te Slovence je tudi naša dolžnost, to od nas pričakuje naš Nebeški Oče, saj želi s svojo neskončno ljubezen rešiti vse. To je tisto, kar nas mora zaznamovati in to je tisto, kar nas najbolje povezuje s tisto preteklostjo, ki se je spominjamo danes.

Hvala lepa.

Jože Lenarčič