51. PRISTAVSKI DAN – Z LJUBEZNIJO MAJHNA DELA POSTANEJO VELIKA
Že 51 let se zbiramo na Pristavi, da praznujemo obletnico ustanovitve Društva Slovenska Pristava. Ob vsaki obletnici pa je dobro, da si poleg družabnega srečanja, dobre hrane in pijače, vzamemo nekaj trenutkov, da pregledamo prehojeno pot, ovrednotimo sedanjost in upremo pogled v prihodnost.
Prvo skupno zemljišče, ki so ga kupili povojni slovenski begunci januarja 1951, kmalu po njihovem prihodu v Argentino, je bila Slovenska Pristava. Njen prvotni namen je bil, da bi služila kot zelenica za oddih, za družinske izlete in za športno udejstvovanje mladine. V bližini Pristave pa so se naselile tudi družine, ki so pogosto zahajale na Pristavo, in tako se je začelo… In že na začetku vse lahko povežemo z današnjim geslom: »Z ljubeznijo majhna dela postanejo velika«. Kaj drugega kot ljubezen do naroda in do izgubljene domovine je lahko vodilo te ljudi, da so pričeli čistiti in urejati ta kraj, postavljati najnujnejše prostore, čeprav je že vsak imel dovolj skrbi za lastno družinsko stanovanje in preživetje? Kaj drugega kot ljubezen je vodila mlado dekle, da je začelo zbirati otroke in jih učiti brati in pisati, ter jih navduševati za lepoto slovenskega jezika brez šolskih učbenikov, a z veliko ljubeznijo do Boga in do domovine?
Najprej je ta pouk potekal po hišah, potem pa se je »šola« preselila na Pristavo, kjer so se učili na prostem, pod senco mogočnega ombuja ali pod zasilno streho kegljišča. Slovenska Pristava, kraj za oddih, za zabavo… Lahko bi pričakovali, da bi najprej zgradili kakšno gostilno ali kaj podobnega… Pa ni bilo tako. Najprej so naši starši s pomočjo takratnih fantov zgradili spodnjo dvorano, ki so jo lahko preuredili v tri šolske učilnice. Takrat je Pristava zaživela z osnovno šolo, z nedeljsko sveto mašo, z mladinskimi organizacijami, z raznimi zbori, s folklorno skupino.
Prostori so postali pretesni in ustanovilo se je Društvo Slovenska Pristava, da bi se pričela gradnja spodnje in zgornje dvorane. Na temeljni kamen nove zgradbe so vzidali listino, kjer so zapisali: »Da bi se vse, kar se bo v tem novem domu postavilo, dvignilo, godilo in živelo bilo Bogu v čast in slovenskemu narodu v ponos in plodovito duhovno rast!«
Gradnja se je vlekla dolgo časa, a ni bilo pomembno na hitro dvigniti zidove in imeti novo hišo, temveč, da bi ta nova hiša postala dom, ognjišče kamor bi se lahko vsi zatekli in kjer bi se počutili kot doma.
Bili so 12 tisoč kilometrov stran od domovine in vedno manj je bilo upanja, da bi se vrnili v rodni kraj. A takrat, ko ni bilo skoraj upanja , je slovenski izseljenec upal. Zaupajoč v božjo previdnost. “Esperamos contra toda esperanza” kot pojemo pri argentinskih mašah. A niso upali križem rok: udejanjali so vrednote zaradi katerih so se borili in so morali zapustiti domovino. Zavihali so si rokava in vsak po svojih zmožnostih in talentih je prispeval k rasti in razvoju krajevne pristavske skupnosti, ter soustvarjal to kar so obiskovalci iz Slovenije poimenovali »slovenski čudež v Argentini«. Temu lahko pripomnimo, da ni bilo čudežno, ni nastalo v trenutku, pač pa je sad prostovoljnega in brezplačnega dela ter nešteto podarjenih prostih in ne tako prostih ur. »Z ljubeznijo, majhna dela postanejo velika!«
Ko se zazremo v preteklost Slovenske Pristave in slovenske skupnosti v Argentini, nam morda lahko pride na misel pregovor ki pravi »stari časi, lepi časi« ali ‟todo tiempo pasado fue mejor”. Teh starih časov, ki se jih danes s hvaležnostjo in občudovanjem spominjamo se ne da več ponoviti. Najprej ker večina teh, ki so ustvarili ta košček Slovenije v svetu že ni več med nami. Po drugi strani pa so tudi današnje okoliščine čisto drugačne. Naša draga Slovenska Pristava za večino od nas tukaj zbranih že ni več naš dom na tujem. Rodili smo se v Argentini, tukaj smo doma, živimo v argentinskem svetu in v naše vsakdanje življenje vpletamo vrednote iz obeh svetov. Imeli smo to srečo, da so nam vrednote krščanstva in slovenstva bile podarjene že od rojstva, istočasno smo pa tudi črpali druge vrednote in posebnosti iz argentinskega okolja.
Krščanska vera in slovenstvo sta kot talenta, katera je treba razvijati in krepiti, da prideta do izraza. Težko bi si predstavljali našo skupnost brez verskega življenja. Ravno vera v Boga in neomajno zaupanje v božjo previdnost sta nas vodila skozi vsa ta leta.
Sedaj odvisi od nas, da ta neizmerni dar vere z ljubeznijo in dejavnostjo prenesemo na naše otroke in mladino. Posebno še v današnjem svetu, ko živimo v navideznem mirnem času, podtalno pa se želi sprevreči krščanske vrednote in vzpostaviti pojme, ki so skregani z zdravo pametjo. Zato je pomembno da doma, kot družina in tudi v našem skupnem domu, varujemo ta velik dar, to luč vere, ki razsvetljuje temo, ki se širi po šolah, univerzah in predvsem preko javnih medijih. Spodbujajmo pogovore v naših družinah, poslušajmo otroke in mlade, da spoznamo njihove težave in skrbi in skušajmo, da bodo doma prejeli trdno podlago in jasne pojme za nadaljne življenje.
Drugi velik dar, ki smo ga že ob rojstvu prejeli je slovenstvo. Ko so naše starše ob prihodu v Argentino spraševali “¿nacionalidad?”, so s ponosom odgovorili “esloveno”. “¿Y eso dónde queda?” Logika bi narekovala, da se čimpreje naučijo španščine in se asimilirajo. A kot potomci majhnega naroda, ki se je skozi stoletja boril za obstoj in je preživel ob pritisku sosednjih velikanov, se niso vdali občutku manjvrednosti. Najprej so nam doma in kasneje v sklopu slovenske skupnosti vcepili ljubezen do slovenskega jezika in kulture, ter nas uvajali v slovenske navade, šege in običaje. Predvsem pa so nas z besedo in z zgledom poskušali vzgojiti v dobre, delavne in poštene osebe. Ta mora biti še vedno glavni namen vseh naših dejavnosti v skupnosti.
Pri slovenstvu je slovenščina neprecenljiva vrednota, jezik, ki ga govori le 2 milijona ljudi na svetu, med njimi tudi mi. A ni to nekaj posebnega? Včasih slišimo »Ah, že spet po slovensko? Zakaj pa mi bo ta jezik služil?« »Zato, da se boš pogovarjal s starimi starši, ali pa s sorodniki v Sloveniji ali s Slovenci, ki pridejo na obisk v Argentino« A ni bilo zanimivo, da so se lahko otroci Prešernove šole pogovarjali z mladimi športniki, ki so prišli iz Slovenije na olimpijske igre? In ste jih razumeli, a ne?
Lahko bi kdo rekel: »Saj s sorodniki govorim po angleško, pa me razumejo!« Pa smo videli in slišali, da potica po angleško lahko zveni tudi kot pica.
Znanje drugega jezika te bistri, ti širi obzorja. Danes imamo na razpolago veliko sredstev in pripomočkov s katerimi lahko navdušimo otroke in mladino za uporabo slovenskega jezika. Naj ne bomo v skrbeh zaradi prijateljev iz mešanih zakonov, ki ne razumejo slovensko. Oni se zavedajo, kako je pomembo govoriti še en jezik. Nekateri se še celo učijo govoriti slovensko. Tak zaklad bi bilo škoda zakopati.
Letos se tudi spominjamo 70. obletnice prihoda naših staršev in starih staršev v Argentino. Argentina jih je sprejela odprtih rok in jim nudila mir in svobodo, da so lahko ohranili in varovali edino, kar so lahko prinesli s seboj: luč vere in slovenstva. In, kot pravi pesnik Tone Kuntner ,
»Ta luč je spomin,
ta luč je upanje..«
Ta luč bi tukaj lahko že ugasnila.
»…A ni ugasnila,
ker jo varujemo kot luč svojih oči,
ker jo predajamo neugaslo,
preden ugasnejo naša življenja.
Brez te luči ne bi znali živeti.
Brez te luči bi bila tema.«
Dominik Oblak
