Vsako leto je nekaj, česar se veselimo z drugačnem pričakovanjem. Ni premiera filma, niso počitnice, niti rojstni dan, še manj svetovno prvenstvo. A vseeno to doživljamo z enako mešanico vznemirjenja, napetosti in radosti. Ker ponovno srečanje, igra in deljenje se občuti kot velik nogometni obračun in ga pričakujemo iz leta v leto z enako vnemo.
Običajno nas vsako sobotno jutro sili iz tople postelje in odločiti se moramo za oblačila. A tistega sobotnega jutra smo se hitro pripravili na izlet. Bili smo navdušeni nad srečanjem s sošolci in preživetjem vsake minute dneva je bilo močnejše od vseh skrbi.
Avtobus ni bil navaden prevoz, poln zgodb, radovednih pogledov, šal in skupnih smehov. Komaj se je avtobus odpeljal je bilo čutiti pričakovanje… Smo že tam? Smo že prišli? Koliko še manjka? Ali smo že blizu? Ali že lahko izstopimo? Vsako vprašanje je odbijalo kot žoga med igralci, med tem, ko se je potovanje samo spremenilo v del tekme, v ogrevanje pred dnevom, ki je obljubljal edinstveno izkušnjo.
Ob prihodu smo začeli z mašo pri oltarju device Marije. Bilo je 106 učenk in učencev ter 28 učiteljev, zbranih, da bi hvaležno proslavili vse, kar smo skupaj delili tekom leta in da bi obnovili željo po nadaljevanju skupne poti. Gospod Gašper Mauko nam je z bližino in veseljem predstavil svetega Luka kot zdravnika in pisatelja Svetega pisma (Evangelij in Apostolska dela). In niso manjkali tisti, ki so želeli ponuditi roko: bili so ministranti, učenci, ki so brali prošnje, učiteljica, ki je sodelovala pri berilu in tista ki je igrala na kitaro in mnogi drugi, ki so prisostvovali bodisi s tišino, bodisi s prisrčnim nasmehom. Vsaka gesta, majhna ali velika, je prispeval k občutku skupnosti, ki se je čutil v zraku. Sladek spomin so prejeli po končani maši ministranti in godovniki.
Po tem je sledila skupna fotografija: trenutek, zamrznjen v času, kjer bo vsak nasmeh ostal kot spomin srečanja.
Nato so otroci začeli raziskovati kraj, vsak po svoji meri: nekateri so odhiteli na nogometno igrišče, drugi so se podali v park z igrami, spet tretji so na odejicah risali ali brali pravljice. Med smehom in teki so se ponovno srečali prijatelji iz preteklih let in delili anekdote, ki jih poznajo le oni. Dan je potekal kot tekma, ki si je nihče ni želel končati.
Medtem je prišel trenutek zasluženega počitka, kot v vsaki intenzivni tekmi. Vsi smo se usedli k skupni mizi, delili hrano, ki so jo starši pripravili. Posladkali smo se s sladoledom in dobrim piškotom. Smeh, pogovori in majhni prijateljske geste so napolnili zrak. Želja po nadaljevanju igranja in odkrivanja je bila močnejša kot katerikoli krožnik. Bil je to čas za obnovitev energij in napolnitev src.
Po kosilu so se otroci vrnili k igram in raziskovanju skupaj z učitelji. Vsak kotiček kraja je postal poln smeha, tekov, pogovorov in občutka skupnosti, ki naredi to srečanje edinstveno. Nekateri so igrali nogomet, drugi risali ali brali, tretji so se samo usedli in uživali trenutek. Vsaka minuta je štela, vsak nasmeh je bil natančen, vsak objem skupni gol. Glew se je igral na vseh frontah: na igrišču, pri jedi, v objemih in v pogledih.
A kot pri vsaki dobri tekmi je prišel tudi zadnji žvižg. Prišel je čas za povratek, za ,,hvala in nasvidenje”, za vkrcanje v avtobus z nahrbtniki napolnjenimi s spomini in srci prepojenimi z veseljem. Utrujenost se je začela čutiti; mnogi so zaspali takoj, ko so se usedli, z glavo naslonjeno na okno in nasmeškom, ki še vedno ni izginil. A kljub temu je sreča ostala, močno, vztrajna.
Ob prihodu v slovenske domove je ponovni objem z družino bil kot zadnji gol tekme: tista poteza, s katero se dan zaključi s ponosom in čustvi. Srečanja je bilo konec vendar so spomini, smeh in navdušenje ostali, pripravljeni, da jih ponovno doživimo naslednje leto.
In med tem, ko je odmeval dan, se je v zraku ponovilo vprašanje, ki ga poznamo vsi: Kdaj bo spet izlet v Glew?
Rožmanova šola
