María Florencia Ferré ni Slovenka, vsaj po rodu ne. A tega bi sami niti ne opazili, ker Florencia govori in čuti slovensko. Bere, piše slovensko in celo prevaja. Danes nam predstavlja prevod klasične slovenske povesti Martin Krpan v španščino. V pogovoru se nam je takole predstavila:
Florencia, kako bi se predstavila našim bralcem, od katerih te jih morda bolj malo pozna?
Jezik me je vedno zanimal, prav tako tudi književnost. Ko sem bila majhna sem se nekaj časa učila igrati klavir, ker je bila moja mama pianistka. Kar dobro mi je pri tem šlo in mi je zdaj žal, da nisem nadaljevala. Učila sem se tudi angleščine, to sem brez dvoma imela v malem prstu. Tuj jezik sem si pa želela znati zato, da bi lahko v izvirniku brala pesmi, romane, zgodbe, oziroma literaturo. Potem pa se je nekaj neopredeljivega zmračilo v meni in sem se dvajset let izogibala učenju tujih jezikov, ker se mi je zdelo prelahka pot. To pa ni izziv, sem si rekla. Izziv je bil nekje drugje, bogve kje. Pa je v resnici edino, kar lahko delam to, da se učim drugih jezikov. Seveda tudi pišem, čeprav mi gre malo težje. Pišem pesmi in včasih tudi zgodbe.
Verjetno so bralci radovedni in jih zanima, zakaj si se pravzaprav odločila za študij slovenščine?
Bila sem na pravem mestu ob pravem času. Leta 2001 so me odpustili iz službe in sem začela delati kot samozaposlena. Občasno sem tudi delala za razne uradne in nevladne organizacije. Tam sem srečala sodelavca, prijatelja, za kratek čas tudi fanta, ki ima slovenske korenine in si je takrat –to je bilo že leta 2005– želel učiti slovenščine. On verjetno ne ve in ne bo nikoli izvedel, kako čudovito darilo mi je ponudil.
Ampak to še ni vse, seveda. Ob začetku je vsaka nova stvar privlačna, potem pa ne vemo, ali se bo nadaljevala in kako naj pravzaprav nadaljujemo. In kar se ni zgodilo, ko sem bila stara 17 let, se mi je pač zgodilo pri 40 letih. Imela sem priložnost, da sem šla na Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, prvič, drugič, tretjič in še nekajkrat potem. To je bilo odlična spodbuda. Pravzaprav bi lahko rekla, da sem nadaljevala zaradi Slovencev. SSKJ ni samo za učenje jezika, ponuja tudi izjemen kulturni program, priliko srečanja z drugimi ljudmi, ki jih prav tako zanimata jezik in književnost.
Kako si doživljala učenje jezika, ki ti je bil na začetku čisto tuj?
Pri učenju novega jezika se zgodi tak trenutek, ko se zaveš, da prej nisi razumel, zdaj pa kar naenkrat gre. To je le hip, takrat se nekaj spremeni a hkrati ponavlja. Spremeni se odnos do tega jezika, odpira se svet kulture, literature in nov pogled na svet. Z novim jezikom se ne spreminja le načina govorjenja, ne da se povedati istih stvari po špansko in po slovensko. Vsak jezik prinaša svoj smisel, svoja čustva ter logiko. Po drugi strani se pa ponovijo odtenki izkušenj iz otroštva. Ker čeprav je materni jezik nekaj neponovljivega, je učenje novega jezika vedno povezano s tem prvim užitkom in odkrivanjem sveta.
Slovenski jezik je za špansko govoreče razmeroma oddaljen jezik in točno zato je izjemno zanimiv. Čeprav sem se na fakulteti učila grščine –in je bilo to izhodišče za to gibčnost in bistrost, ki jo zahtevajo različni sistemi jezikov–, mi je slovenščina pomenilo pravo gibanje. Pomembno je, da se otresemo svojih vzorcev, da se zanesemo na jezik. Spominja me na reševanje enačb v srednji šoli.
Ko se učimo tujega jezika se podzavestno poglabljamo v svoj materni jezik.
Kaj te je privabilo, da si se podala v prevajanje? Zakaj prav Martin Krpan, kaj te je v tej knjigi privlačilo?
Že v otroštvu sem se odločila, da nikoli ne bom prevajala. Prevajanje je pretežko in če lahko berem v izvirniku, zakaj bi se lotila tega nemogočega opravila? Zato me nič, prav nič ni privabilo na začetku. Ampak ko sem se poglabljala v slovenščino, sem se tudi srečavala s številnimi pisateljicami in pisatelji ter urednicami in uredniki. Lektorice slovenskega jezika so veliko več kot lektorice. Organizirajo prireditve, prevajalske delavnice, vzorčne izdaje slovenske literature, srečanja z avtorji…
Tako mi je leta 2006 ali 2007 lektorica Mojca Jesenovec predstavila pisatelja in urednika Aleša Štegra. Jaz nisem imela pojma, da se je pravzaprav takrat začelo. Aleša je zelo zanimalo, da se slovensko književnost prevaja v španščino in me je prepričljivo nagovarjal v to. Potem je izvedel Prevajalski seminar in sem se tudi tega udeležila. A trajalo je deset let, da so se začeli izkazovati rezultati.
Prevajam že več let a je Martin Krpan prva pravljično-zgodovinska pripoved, ki jo prevajam. Upam, da ni zadnja. Pravljice, predvsem ljudske pravljice in pesmi, so ključne za poznavanje kulture naroda.
Kako je potekalo delo prevajanja? Kateri so bili največji izzivi in težave, s katerimi si se znašla?
Z Rokom Finkom sva se zmenila, da bova skupaj delala. Večkrat sva se popoldne srečala pri njem. Prevajati v tandemu ni lahko, nas pa zelo obogati. Pri dvomih nama je pomagala lektorica Tjaša Lorbek in tudi Rokova mama. Posebno pozornost so zahtevali frazemi in pogovorni jezik devetnajstega stoletja, ki je hkrati stiliziran in pogovorni jezik: knjižni jezik, ki uporablja izraze in pregovore iz kmečkega, ljudskega okolja, a pri tem še vedno ostaja knjižni jezik. Kako naj to prevajamo v ciljni jezik? In kako naj pišemo imena, ne da bi pri tem “izdali” izvirnik in istočasno ne spregledali dejstva, da bodo špansko govoreči bralci v stiski pri izgovorjavi nekaterih slovenskih fonem?
Mislim, da sva na koncu našla rešitev, čeprav so rešitve vedno začasne.
In proces objave?
Projekt sva najprej omenila veleposlanici Jadranki Šturm-Kocjan. Mislim, da že vsi vemo, kako močno veleposlanico zanimata kultura in književnost, kako zelo se trudi, da bo slovenska kultura vidna in prisotna v naših krajih. Sodelovanje z njo je čudovita reč.
Najti primerno založbo je zmeraj naporno. A odkar mi je uspelo dogovoriti se z Omarjem Tavallo iz založbe Bärenhaus, je vse gladko potekalo. In mislim, da se to lahko opazi v izdelku. Knjiga je zelo lepa.
Imaš še druge “slovenske” načrte za bodočnost?
Seveda, stalno prevajam in se ukvarjam s slovenskim jezikom. Upam, da se me ne boste tako preprosto znebili! To, za kar z ljubeznijo skrbimo postane naša odgovornost. Zelo dober prijatelj Jacques Algasi, s katerim sva skupaj prebrala Prousta, me je zmeraj opozarjal “il ne faut pas négliger ton jardin” – ne zanemari lastnega vrta.
Hvala, Florencia, za ta pogovor. Čestitamo ti za tvoje delo in ti želimo še veliko literarnih uspehov v slovenščini!
