Mira in Sara Gregorič sta sestri, koroški Slovenki. Prva je violinistka, druga kitaristka. Njun oče, dobro poznan koncertist in profesor kitare, je obiskal Argentino februarja, in to s soprogo, hčerko Saro ter njenim možem. Takrat smo se spoznali.

Tokrat sta Sara in Mira tu nastopali. Na povabilo avstrijskega veleposlaništva sta imeli 21. oktobra koncert v Palacio Libertad (prej znanem kot CCK). Na koncertu sta predstavili svoj avtorski program, ki je obsegal več lastnih kompozicij, med njimi “N Mau”, “Liproz” in “SEDM”. Glasba je prepletala elemente klasične in jazzovske tradicije, sodobne improvizacije ter raziskovanje različnih zvočnih tehnik in tekstur. 

Seveda smo z njima opravili pogovor.

RF: Sara, kako je prišlo do te turneje?

SG: Povabilo je prišlo v okviru programa NASOM (New Austrian Sound of Music) avstrijskega zunanjega ministrstva, ki podpira kulturne izmenjave po svetu. Z veleposlaništvom v Buenos Airesu smo hitro našli skupno vizijo, da predstaviva avstrijsko sodobno ustvarjalnost v nekoliko drugačni luči. Ker sva si že dlje časa želeli nastopiti tudi v Južni Ameriki, se je vse lepo povezalo — turnejo sva razširili in zdaj nastopava v Argentini, Čilu in Peruju.

RF: Mira, tvoja sestra se je že bila naužila Buenos Airesa, kaj bi pa ti lahko povedala o svojih vtisih?

MG: Buenos Aires me je res očaral! To je mesto z neverjetno energijo, pa tudi s toplino — tako v vremenu kot v ljudeh. Poleg glasbe sem navdušena tudi nad kulinariko – hrana je izvrstna! Najbolj uživam v dulce de leche, res bi ga lahko jedla vsak dan. Zelo zanimivo se mi zdi, kako mesto združuje staro in novo, evropsko in južnoameriško.

RF: Da sta glasbenici, je, sicer ne nujno, pa vendarle razumljivo glede na to, da je glasbenik vajin oče. Sara je podedovala instrument, kako si pa ti, Mira, prišla do violine?

MG: Pravzaprav sem violino prvič slišala po radiu. Nekega dne sem slišala posnetek in ta zvok me je popolnoma prevzel. Od tistega trenutka sem vedela, da želim igrati ta instrument. Starši so me podprli in tako se je vse začelo.

SG: Midve sva se vedno dopolnjevali – kitaro in violino sva povezali v dialog, ki je postal najin skupni glas.

RF: Lepo od veleposlaništva, da je na reklamnem plakatu priimek napisan s »č«. Je to sploh običajno na Koroškem?

SG: Ne ravno, zato nama je bilo to še posebej lepo presenečenje. Nama je »č« zelo pomemben — vedno se potegujeva za to, da je pravilno zapisan. To je del najine identitete in zgodovine koroških Slovencev, in zato sva bili res veseli, da je bilo tudi na uradnih gradivih tako zapisano.

RF: Turneja se je začela tu v Buenos Airesu? Kako pa naprej?

MG: Da, Buenos Aires je bil začetek turneje. Potem sva se napotili v Čile, kjer sva med drugim nastopali na festivalu Jazz ChilEuropa v Santiagu de Chile. Nato pot nadaljujeva v Peru, kjer bova igrali v Limi in Cuscu. Zelo se veseliva, ker je to za naju prva daljša turneja po Južni Ameriki.

RF: Kako bi opisali vajin stil izvajanja in kompozicije? 

MG: Najin stil je preplet klasične in sodobne glasbe, a močno prisoten je tudi jazz. Všeč nama je svoboda improvizacije in raziskovanje različnih tehnik in zvočnih pristopov. Včasih gre za zelo nežno, skoraj introspektivno zvočno sliko, drugič pa za dinamičen dialog med violino in kitaro.

SG: Pomembno nama je, da glasba ostaja živa, da diha in se odziva na trenutek. Vsak koncert je nekoliko drugačen, ker vedno dodava delček spontanosti. Glasba za naju ni le interpretacija, ampak pogovor – med nama, z občinstvom in s prostorom, v katerem igramo.

RF: Hvala lepa za vajin čas! Vse dobro in uspešno še naprej! In lep pozdrav na Koroško!

MG in SG: Hvala tudi vam!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek