Homo est ens rationale et spirituale (lat. Človek je razumno in duhovno bitje). Ti dve lastnosti, ali bolje zmožnosti, ki sta bili podarjeni človeku kot ustvarjenemu bitju, sta pomembni izhodišči, ko želimo spregovoriti o postnem času. Kakor pri drugih stvareh zadevajoč človekovo bivanje, mora ta tudi pri vprašanju posta odgovoriti na temeljni dvom, ki sprašuje po smislu tega, kar počne: zakaj? Zakaj slediti skupku pravil oziroma običajev, ki mi jih po tradiciji nalaga neka religiozna ustanova, kateri sicer formalno pripadam? Čemu se spustiti v ta ponotranjeni zunanji boj, ki mi bo (v resnici le na videz) brezplodno, res da v zamejenem časovnem obdobju, a kljub temu v smislu ne smeš tega in onega ter moraš to in to, grenil moj vsakdan?
Ako bi človek smisel svojega početja na obravnavanem področju skušal najti le preko razumsko-miselnega procesa, najbrž ne bi našel zadovoljivega in pomirjujočega odgovora, ker “samotrpinčenje” na prvi pogled ni v skladu z logičnim redom narave. Ker pa – kot smo zapisali zgoraj – ne moremo izključiti duhovne razsežnosti v procesu iskanja smisla, se je človek zmožen na nek način oddaljiti od zgolj imanentnega in na življenje pogledati s širšega zornega kota. Ta perspektiva mu omogoča, da utemeljevanje smiselnosti nekega početja ni samo racionalni proces, ampak tudi duhovno razločevanje. Vstop na področje transcendentnega pa pomeni, da človek v tem primeru ni več sam, temveč v srečanju z Bogom in njegovim razodetjem. Utelešena beseda, Jezus Kristus v najbolj popolni obliki predstavlja to razodetje. Tako njegov nauk kot konkreten zgled brez pompa in posebnega oglaševanja, diskretno kot vtičnik spletnega brskalnika spremlja osmišljevalni proces, ki se vrši v človeku. Tragično je, ko se slehernik ne zmeni za Njegovo tiho prisotnost, saj bi mu Stvarnik sveta, to je tisti, ki vse kar je bilo, je in bo, pozna do obisti, lahko nudil edinstveno oporo in svêt, pri njegovem vrednotenju stvarnosti. V tem kontekstu moremo trditi, da se veliko obče dobrega izgubi in veliko obče slabega (žal) zgodi.
Kaj moremo torej reči o smislu spoštovanja posta v luči figure in oznanila Jezusa Kristusa? Glede na celoto Njegovega življenja, razodeto v Svetem pismu, in nedvomno željo vsakega krščenega bitja, da se mu z vsemi napori priliči kolikor mu je dano in kolikor je sam zmožen glede na trenutno stopnjo intelektualne in duhovne zrelosti, je uresničevanje postne postave brez trohice dvoma razumno, smiselno, celo nujno, skratka človeku skrajno koristno.
Z ugotovitvijo, da imajo postna prizadevanja smisel in dobrobit za naše življenje, pa se moremo dalje vprašati, kako se posta lotiti oziroma katere tradicije pri tem veljajo? Zgodovinsko dejstvo je, da se je postna disciplina za nas katoličane po II. vatikanskem koncilu precej spremenila. Zakonik cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP) iz leta 1917 je za štiridesetdnevni postni čas v pripravi na Veliko noč predvideval strožji red kot ga poznamo danes. Ob tem seveda pustimo ob strani še druge priložnosti (postna obdobja, dneve, evharistični post itd.), ki jih danes praktično ne poznamo oziroma so zanemarljive, zanemarjene ali pa jih sploh ni. Priznati moramo, da je področje katoliške postne discipline precej »nežno«. Seveda je prav, da se pričakuje tudi osebno odgovornost, samoiniciativo in samodisciplino, ker smo vendarle odrasli in (naj bi zato bili) zreli ljudje, a obenem ne smemo zatajiti realnosti, ki izpričuje, da se človek življenja loteva po liniji najmanjšega odpora. To pomeni, da bo iskal bližnjice in hitre rešitve kjerkoli se da, kar pa ne pomeni, da se bodo te rešitve končno izkazale tudi za najbolj optimalne. Slednje izpričuje ravno področje postne discipline. Že tako ohlapna in sodobnemu skozi življenje dirjajočemu človeku na kožo pisana določila hitro sklenejo zavezništvo z iskanjem raznih olajševalnih okoliščin in izgovorov, zakaj vendarle neko določilo za nas v danem primeru ne velja. Tako še tisto malo posta, s katerim naj bi se pripravljali na praznik Gospodovega vstajenja, zbledi v nemo senco nečesa, kar naj bi bil pravi post. Ko se ozremo desno in levo po vernih iz pravoslavne in islamske skupnosti pa še tista senca postne sence izpuhti v nič. Ne gre za željo po kopičenju zadušljivih in neosmišljenih pravil, a neizpodbitno dejstvo, o katerem nas pouči življenje, je, da brez jasnih pravil igre, sorazmernih ciljev in vloženega truda ne moremo pričakovati vidnih sadov, ali če se izrazimo bolj pregovorno: »brez muje se še čevelj ne obuje« ali »kar boš sejal, boš tudi žel«. Obdobje postnega časa se v tem smislu predstavi kot priložnost za osebno rast, katere obresti bodo tolikšne, kolikor bo posameznik pripravljen vanjo investirati.
Zakaj torej ne bi k temu temeljnemu procesu v življenju človeškega bitja pristopili z vso zavzetostjo in predanostjo – zvestoba ciljem je namreč ključna za pozitiven rezultat –, kar ju premoremo? Zakaj ne bi dopustili, da globoko v nas požene močno hrepenenje po priličenju Kristusu, po občutni duhovni rasti, po konkretnih spremembah v vsakdanjem življenju, ki so posebej vidne kot blagodejen balzam v naših odnosih do vseh in vsega, kar nas obkroža? In zakaj si ne bi dali priložnosti v izkazu zrelosti in poguma pri brezkompromisnem izpolnjevanju postne discipline, ki nam po metodah krotenja telesa omogoča obroditi duševne in duhovne sadove?
Strogi post, ki se od nas pričakuje na pepelnično sredo in veliki petek, naj bo res strogi post. Spomnimo se, da bo ta žrtev pravi nič v primerjavi s Kristusovo kalvarijo, po kateri smo deležni neprecenljivega daru življenja. Ako pa imamo željo še bolj se približati Kristusu, naj bo vsak petek (spomin na Kristusovo trpljenje in smrt na križu) in vsaka sreda (spomin na izdajo Kristusa) strogi post, pri čemer neprijetnost lakote darujmo za domovino, za zdravo pamet, za srečno zadnjo uro, za duše v vicah, za trpečega prijatelja, za sprtega sorodnika, za žalujoče starše ob smrti otroka… K temu dodajmo še redno molitev, odpoved stvarem in razvadam, ki nam kradejo čas in pijejo življenjsko energijo, namenimo čas branju kvalitetne literature… Spisek možnosti je dolg in omejuje ga le naša nepripravljenost, s katero je neprestan boj neizogiben, a nujen in prinašajoč veselje. Končno človek namreč pride do spoznanja, da v vsem tem postnem boju in izpolnjevanju disciplin – kakor pri Kristusovi zadostilni kalvariji – ne gre najprej za njegove osebne koristi – te so pravzaprav stranski produkti postnega truda –, ampak da je sol, kvas in luč svetu, ali povedano drugače, da je v postnem prizadevanju pridružen Kristusu kot dar za druge.
Gašper Mauko
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št.3, 15. 02. 2026
