Na sončno nedeljo so se Slovenci v Mendozi zbrali v svojem domu, da bi obeležili 75 let zgodovine, prijateljstva in vztrajnosti. Vzdušje je bilo nabito s čustvi, udeleženci pa so se pripravljali na poseben dogodek.
Dogodek se je začel s sveto mašo, slovesnim trenutkom, ko smo se spomnili tistih, ki fizično niso več prisotni, a njihova dediščina še vedno živi v srcu skupnosti. Prižgane sveče so osvetljevale oltar, glasovi slovenskega zbora in okteta pa so napolnili prostor s pesmimi, ki so odmevale v dušah.
Po sveti maši so se udeleženci zbrali pri skupnem zajtrku. Mize so bile polne smeha, anekdot in vezi, ki so povezovale to skupnost.
Kulturni program je bil potovanje skozi čas in identiteto.
Slovenski mendoški pevski zbor je zapel “Čej so tiste stezice”, melodijo, ki prikliče oddaljene dežele in hrepenenje po izgubljenem domu. Nato je Slovenski mendoški oktet navdušil prisotne z dodatnimi pesmimi, otroška in mladinska folklorna skupina Mendoški nageljni pa je pripravila živahen ples za občinstvo.
Agustin Reising Ovčjak, učenec slovenske šole, je recitiral pesem, ki sta jo napisala Fric Šmon in Zofija Štumberger, kot uvod v nadaljnje dogajanje:
“Slovenski dom” je ljubljeni dedek,
ki je z ljubeznijo delil domovino.
Njegove spomine podari kot zgodbe,
njegov glas je odmev, ki ne umolkne…
Je mati in oče, je toplina in nežnost,
kjer najdem svoj dom in oklep,
kjer se počutim varnega, kjer se učim in rastem,
kjer krepim svojo osebnost.
Kot majhen otrok je “slovenski dom”,
vsak presenečen trenutek, nov pogled .
Moje oči zasvetijo s toplimi obzorji,
doživetji, ki so kot diamant ostali v moji duši.”
Predsednik Slovenskega društva v Mendozi, Tine Šmon, je nato prevzel besedo. Njegov govor je bil več kot le besede, bil je most med generacijami. Preden je spregovoril je previdno prebral pismo, ki ga je napisal njegov ded, Stane Grebenc. To pismo je opisovalo začetke slovenske skupnosti v Mendozi. Stane je opisoval težave, s katerimi so se soočali ob prihodu: iskanje stanovanja, dela, neznanje jezika. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev so z neomajno odločnostjo postavili temelje za današnjo živahno skupnost.
“Kdaj in kako se je začelo?” —se je spraševal Stane v pismu—. “Ob koncu druge svetovne vojne, ko je velik del slovenskega naroda zapuščal domovino in iskal varen pristan tudi v Argentini.” In tako nas je s temi besedami popeljal nazaj v preteklost, v negotovost novega začetka. V tem kontekstu so pionirji, ki so postavili temelje slovenske skupnosti v Mendozi, začeli s konkretnimi dejanji izkazovati svoje vrednote: solidarnost, medsebojno podporo med sveže priseljenimi Slovenci, enotnost in sodelovanje pri premagovanju izzivov.
Tine Šmon je spregovoril o pogumu teh pionirjev, o svoji ljubezni do slovenske kulture in o potrebi po ohranjanju tega plamena. “Ideali, zaradi katerih so naši predniki zapustili domovino, so še vedno aktualni,” je dejal, z očmi uprtimi v občinstvo. “Zato bo naše delo še naprej usmerjeno k tem ciljem.”
V dvorani je zavladala globoka tišina. Pismo Stana Grebenca ni bilo le kos papirja; bilo je pričevanje o žrtvovanju, o sanjah, stkanih na daljavo, o skupnosti, ki je premagala ovire in zacvetela na argentinski zemlji.
Nadaljevanje ganljivega trenutka: Predvajali smo video s fotografijami prvih priseljencev, ki so bili izvor slovenski skupnosti v Mendozi. Že od prvih dni v Mendozi, ko je zbor prvič nastopil na božič leta 1948, se je ideja o ustanovitvi Slovenskega društva v Mendozi utrdila. Njegov cilj je bil združiti in zastopati slovenske priseljence, negovati duhovne, kulturne in narodne vrednote ter nuditi moralno in materialno pomoč svojim članom. Skozi leta so ta semena uspešno vzklila, zahvaljujoč predanosti mnogih.
Med dogodkom so se v zraku širili vonji in okusi tradicionalnih jedi. Udeleženci so uživali v tradicionalnih pečenicah, ki so jih postregli s tenstanim krompirjem. Za nazdravljanje so razdelili še šampanjec in okusno torto. Vsak dvignjen kozarec je bil poklon vztrajnosti in dediščine.
Nato je Ansambel bratov Nemanič zaigral polke in povabil vse na plesišče. Glasba je povezovala generacije in kulture, kot nevidna nit, ki je prepletala preteklost s sedanjostjo.
Tudi najmlajši so imeli svoje praznovanje ob otroški dnevu, ki so ga organizirali starši slovenske šole. Smeh, igre in obljuba prihodnosti, ki je trdno zakoreninjena v skupnosti.
V vhodni dvorani je bila na ogled vizualizacija, ki je jo pripravila arhivska ekipa pod vodstvom Angelce Čad. Prikazovala je migracijo naših staršev in starih staršev iz Slovenije v Mendozo. Fotografije ladij in priseljenskih družin so vzbujale osebne zgodbe. Obiskovalci so lahko s svojim znanjem dopolnjevali prazne prostore informacij, tako da je bila ta umetnina živa in se razvijala z interakcijo opazovalcev.
Na tem dnevu je skupnost Slovencev v Mendozi ne le praznovala svojo preteklost, temveč tudi potrdila svojo zavezo prihodnosti. “Slovenski dom” še vedno ostaja naš zavetje, vsi pa smo združeni v obljubi, da bomo naprej gradili na temeljih, ki so jih naši predniki postavili z ljubeznijo, upanjem, solidarnostjo in nepopustljivo odločnostjo.
Na stičišču spomina in prihodnosti skupnost Slovencev v Mendozi še naprej plete svojo zgodbo, generacija za generacijo.
Društvo Slovencev v Mendozi
