+ Dr. EDO ŠKULJ
(23. 5. 1941 – 28. 8. 2024)
Vedno se mi pojavijo v spominu besede Adroguejčana Eda, ko je ob neki slovesnosti izjavil, da je tedanja povojna ljubljanska škofija bila tako »bogata« v kadrovski strukturi, da je zmogla voditi kar dve teološki fakulteti, dve semenišči: eno v Ljubljani, drugo v begunstvu in nato v izseljenstvu. Ta je po prvem pristanku v San Luisu, nato pa v Adrogueju usposobila več desetin duhovnikov, ki so svoje poslanstvo zavzeto razdajali Slovencem v Argentini in v izseljenstvu, pa tudi med Argentinci ali drugod po svetu. Mednje spada dr. Edo Škulj, ki je kot zadnji (skupaj z Marjanom Bečanom) iz tega adroguejskega semenišča bil posvečen 18. decembra 1965.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman pa ni samo očetovsko skrbel za to semenišče, ampak je ustanovil – tudi tam, v Adrogueju – zavod za slovenske fante, da bi lahko pridobili gimnazijsko izobrazbo in utrdili slovenski duh. Po zgledu dr. Antona Bonaventure Jegliča, Rožmanovega predhodnika, je bil imenovan Škofov zavod v Adrogueju, po Rožmanovi smrti pa bil »prekrščen« v Rožmanov zavod.
Beseda »zavodar« ni zadosti točno opredeljevala teh gojencev. Zavodarji so bili predvsem tisti, ki so obiskovali one prve v Šentvidu. Zavodarji so bili tudi tisti, ki so se šolali v Baragovem misionišču v Slovenski vasi, zato smo se oprijeli vzdevka Adroguejčani.
Med njimi je bil tudi Edo Škulj in njegova dva brata. Že takrat, kot srednješolec in nato bogoslovec, je skrbel za petje in zborovske točke, ki so jih gojenci predstavili publiki na vsakoletni zavodski akademiji. Kolegi Adroguejčani so ga spremljali na njegovi novi maši, peščica njih ga je spremila na ljubljanske Žale in ga pokopala med pokojne duhovnike ljubljanske nadškofije.
Predstavnik sorodnikov je povedal, da je imel Edo konceptualne in kratke pridige, zato naj bo tudi ta spomin kratek:
Dragi Edo: v zavodu si vodil in dirigiral zavodski zborček. Posreduj, da pridemo na nebeški kor, da bomo pod tvojo taktirko Adroguejčani prepevali v Božjo slavo.
GB,
tudi Adroguejčan
