OkrOgle obletnice

Pred 100 leti, 30. avgusta 1920 se je v Litiji rodil Božidar Fink, pravnik, domobranec, kulturnik, politik in eden začetnikov, graditeljev in pomembnih stebrov slovenske skupnosti v Argentini.

Življenjepis dr. Božidarja Finka:

Rodil se je 30. avgusta 1920 v Litiji. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani in leta 1939 maturiral na klasični gimnaziji. Nato je študiral na pravni fakulteti univerze v Ljubljani in diplomiral leta 1943. Po diplomi je pripravljal specializirani doktorat iz kazenskega prava, ki ga ni mogel doseči, ker je bilo prej ukinjeno delovanje univerze. Pri apelacijskem sodišču je opravil sodno prakso kot sodniški pripravnik.

Ko je bil dijak, je bil član jezuitske Marijine kongregacije, še potem kot študent pa je bil pri mladcih Katoliške akcije, za katero je tehnično urejal glasilo “Mi mladi borci”.

Ob začetku vojne se je prostovoljno priglasil v jugoslovansko vojsko in v Zagrebu doživel njen razpad. V času italijanske zasedbe je bil več mesecev interniran v Gonarsu, potem se je pridružil vaškim stražam v Šentjoštu in Rovtah. Opravil je tudi podoficirski tečaj Slovenske legije. Domobranstvu se je pridružil prav kmalu po ustanovitvi in je bil kot sodni častnik-izslednik dodeljen bataljonu na Vrhniki, nato pa sodnemu odseku Organizacijskega štaba v Ljubljani.

Po umiku na Koroško je v Vetrinju spremljal reagrupacijo domobranskih enot vse do vračanja, ki ga je bil obvarovan zaradi bolezni in svarila prijateljev. Prva begunska leta je preživel v taboriščih v Avstriji in Italiji. Tam je kot pravnik sodeloval pri organiziranju taboriščnega življenja z zasliševanjem novih beguncev o razmerah v Sloveniji, s sestavljanjem pravilnikov in kot član taboriščnega razsodišča. Na begunski gimnaziji je poučeval latinščino in matematiko ter bil član pevskega zbora. Tam se je tudi poročil z Valentino Kovač, s katero sta imela šest otrok: Andrej, Marija, Marko, Bernarda, Helena in Veronika.

V Argentino se je preselil ločeno od družine, ker ga je zasledoval komunistični režim in se je moral čim prej umakniti iz Evrope. V novi domovini je začel kot tovarniški vratar, medtem pa poučeval latinščino v zasebnem zavodu. Nato se je zaposlil v velikem cementnem podjetju Loma Negra, kjer je delal trideset let v raznih upravnih oddelkih in se tam tudi upokojil. Pri vsem tem pa je stalno spremljal življenje slovenske skupnosti in bil izredno dejaven na različnih področjih. S svojim delom se je globoko vpisal v življenje slovenske skupnosti.

Umrl je 18. februarja 2013 v Buenos Airesu.

Delo dr. Božidarja Finka

Skoraj nemogoče je navesti celotno njegovo udejstvovanje in gotovo bom nehote kakšno njegovo delo prezrl.

Kulturnik:

Več let je pel v pevskem zboru Gallus, s sestrami Marijo, Marto in Nedo je nastopal v okviru »kvarteta Finkovih«.

Bil je odbornik in predsednik Slovenskega katoliškega starešinstva.

Sodeloval je v skupini, ki je izdajala zbornike znanstvenih razprav “Vrednote” ter zanje pisal.

Spremljal je ustanovitev Slovenske kulturne akcije, bil njej odbornik in član glasbenega in filozofskega odseka. Pisal je v “Glasu SKA”.

Sodeloval je pri izdajanju polmesečnika “Sij slovenske svobode” ter zanj pisal članke za idejno jasnost in uveljavanje slovenske državne misli.

Ob dvajsetletnici zdomstva je organiziral vidnejše javne nastope s časopisnimi članki in drugimi publikacijami, tiskovno konferenco in osrednjo umetniško prireditvijo.

Pri I. katoliškem shodu v Argentini je vodil odsek za izobražence, pri II. shodu pa je bil vodja narodno-družbenega odseka. Za II. katoliški shod je napisal molitev “Gospodar vesolja in kralj vseh narodov in jezikov, prosimo Te, razlij svojo milost na Slovenijo, domovino naših prednikov in našo duhovno domovino…” ki jo še danes molimo po slovenskih domovih.

Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. Njegovi članki so bili objavljeni tudi v raznih Slovenskih medijih.

Nekateri Finkovi govori in članki so bili izdani pri Celovški Mohorjevi družbi v dveh knjigah: “Na tujem v domovini” (1999) in “Za notranjo osvoboditev Slovenije” (2006)

Politik

Bil je član zaupniškega zbora zgodovinske Slovenske Ljudske Stranke.

Pri krovni organizaciji Zedinjena Slovenija je bil odbornik in šest let njen predsednik.

Pridobil je pri argentinskih oblasteh pravno osebnost za Zedinjeno Slovenijo.

Dosegel je soglasje med Zedinjeno Slovenijo in krajevnimi slovenskimi domovi in bil pobudnik ustanovitve Medorganizacijskega sveta (leta 1962), ki še danes deluje in je podlaga edinosti in soglasja slovenske skupnosti v Argentini.

Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta odpravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije.

Med drugimi je tudi on zaslužen, da je bila Argentina ena od prvih držav, ki je priznala samostojno Republiko Slovenijo. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije “za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju”. V obrazložitvi za odlikovanje med drugim piše: »Božidar Fink je od 1. julija 1991 pa do 19. avgusta 1994 bil pooblaščenec Slovenskega zunanjega ministra, vzpostavljal stike in vodil pogovore s predstavniki državnih, političnih, ekonomskih in drugih institucij v Republiki Argentini ter opravljal konzularne posle za naše izseljence. Na to mesto je bil imenovan kot pravnik, ki je dobro poznal argentinske politične razmere in užival velik ugled med vsemi skupnostmi med slovenskimi izseljenci. S svojim delom je pomembno prispeval k promociji RS v Argentini, ki je kot prva v Latinski Ameriki priznala RS že 16. januarja 1992 in z njo vzpostavila diplomatske odnose aprila 1992. G. Fink je uspešno opravljal zaupane naloge. Za svoje delo ni prejemal plačila, povrnjeni so mu bili le materialni stroški. G. Fink je tudi poskrbel, da je RS mogla leta 1994 odpreti veleposlaništvo v Buenos Airesu«

Bil je slavni govornik na akademiji v Cankarjevem Domu v Ljubljani ob 60. obletnici begunstva (3. julija 2005)

Nekaj misli dr. Božidarja Finka:

»K delavnosti in edinosti nas je posebno nagibala ljubeča skrb za usodo Slovenije. Od Slovenije smo bili nasilno odtrgani in ostajamo od nje še vedno telesno oddaljeni, a se ji nismo nikoli odtujili … Slovenija nam je bila vedno v srcu, čeprav smo dolgo časa živeli v prisiljeni in prostovoljni karanteni. Domači režim nas je strahotno obrekoval in nas hotel za vedno odpisati, mi pa smo čutili z rojaki, ki so trpeli drugače kot mi, in smo se iz brezupa upirali režimu, ker je izplaval iz morja krvi ter postavil smešno krinko, opičji obraz za boginjo svobode.«

“Po volitvah in nastopu Demosove vlade v aprilu 1990 in posebej po plebiscitu v decembru tega leta je nastajala potreba, da dobi Slovenija svoje uradne predstavnike v tujini. Za to mesto v Argentini sta me takratnemu predsedniku vlade gospodu Lojzetu Peterletu predlagala Zedinjena Slovenija in Medorganizacijski svet pod predsedstvom arh. Jureta Vombergarja. Imenovanje sem osebno prejel 1. julija 1991 v Ljubljani. Z njim sem bil pooblaščen, da vzpostavljam stike in vodim razgovore s predstavniki državnih, političnih, ekonomskih in drugih institucij Republike Argentine in da ukrenem vse potrebno za odprtje predstavništva slovenske države v tej deželi. V to najširše in odprto pooblastilo so bile dejansko vključene vse dejavnosti, ki pritičejo rednemu diplomatsko -konzularnemu predstavništvu, razen zgolj protokolarnih nastopov. Pozneje mi je bilo ponudeno diplomatsko imenovanje v stopnji odpravnika poslov, a ponudbe nisem mogel sprejeti, ker argentinska stran na imenovanje ne bi pristala zaradi mojega argentinskega državljanstva po naturalizaciji.”

“Ker sem vedel za prevladujoče razpoloženje do politične emigracije na slovenskih uradih, sem že ob začetku sklenil, da ne bom dajal povoda za nezaupanje, neugodne ocene ali kakršne koli navzkrižne položaje, saj bi s tem škodoval slovenski državi in naši skupnosti. Zato sem skrbel za strokovnost in korektnost svojega delovanja. Tudi sem odložil vodstvena in drugače vidna mesta, nisem pa utajil svoje protikomunistične usmerjenosti in tudi ne domobranske preteklosti. Kljub težavam in dozdevnemu omalovaževanju, posebno v prvih časih z ministrskega mesta, pa trdim, da so odnosi sčasoma postajali vse bolj normalni, in upam , da so tudi pogledi na argentinsko skupnost ugodnejši. Na letnih konferencah slovenskih veleposlanikov in generalnih konzulov sem imel enakopravno mesto.”

»Delo za ideale ne sme iskati plačila in časti. Moj ideal je vedno bil slovenstvo v vsem, kar ta pojem obsega, in z vsem, kar služi tej naši danosti. Svoje in naše slovenstvo sem vedno vstavljal v okvir domovine, ki sem jo razumeval v podobi matere hraniteljice. Ko nam je bila domovina vzeta, sem se opiral na rojake z enako usodo, pri tem pa sem vedno mislil na dovršitev razvojnega procesa slovenstva v samostojni državi. Miselna shema mi je bila torej lok: narod – domovina – država.«

“Zbrani smo pod znamenjem Slovenije v svetu ter ob spominih na dogajanja pred šestimi desetletji in njihovimi posledicami. Kar pri tem mislimo, tudi izpovedujemo, a ne kot samopomilovanje in še manj kot spodbujanje maščevalnosti, ampak zaradi očiščevanja narodove vesti. Po svetu nosimo ogenj, ki nas prežareva z idealom slovenstva, in tega nam nihče ne more veljavno odreči. Ogenj prenašamo tudi v mlade rodove, ki Slovenije nimajo za rodno domovino, vendar so ji duhovno prirasli.

Naša skupna zasidranost v slovenstvu torej ni samo nostalgično domoljubje, hrepenenje po izgubljenem in vase zaprta zasanjanost. Žar našega ognja odseva v ustvarjanju in poustvarjanju slovenskih duhovnih vrednot. Z njimi sooblikujemo duhovno podobo slovenstva, ki nima krajevnih meja. Z delom našega uma in rok se lepša in izboljšuje svet, a po njem raste tudi Slovenija. Mnogi zunanji javni delavci na duhovnem ali tvarnem področju, številni znanstveniki in umetniki, vzgojitelji in socialni pobudniki so žarki v snopu luči, ki sije iz slovenskega duha v široki svet. Naši darovi svetu morejo biti tudi darovi Sloveniji, ki je po njih res vse bolj prepoznavna in ugledna. Za verne so darovi žrtev in dela predvsem tudi nadnaravno zaslužni. Osrednja Slovenija pa naš prispevek vedno bolj priznava in ceni. Želimo, naj še poveča skrb za rojake, ki živijo zunaj nje, a ne samo kot za oskrbovance. Vključuje naj jih tudi kot sodejavnike pri oblikovanju in vodenju narodne usode.

Ko se klanjamo spominu vseh naših civilnih in vojaških junakov in mučencev, zagotavljamo Sloveniji, naši rodni domovini ali domovini prednikov, spoštovanje in ljubezen. Zaupamo, da bo Slovenija zaradi zasluženja vse krvi, ki je bila iskreno prelita za njeno pravico, in zaradi ljubeče skrbi njenih hčera in sinov še vse bolj uspešno stopala v dobo pravično urejenih odnosov za srečen duhovni in tvarni razvoj posameznika in družbe ter prečiščena in s ponosom soustvarjala pravičen in varen svetovni red.”

Pripravil Jože Jan

Please follow and like us: