OkrOgle obletnice

Pred 80 leti, 14. decembra 1940, je v Beogradu umrl Anton Korošec, slovenski duhovnik, narodni delavec in politik. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika – nekateri ga celo imenujejo “Oče slovenske države”. Leta 1917 je bil spodbuditelj “majniške deklaracije” ki je zahtevala združitev vseh južnih Slovanov v eno državno enoto. V Jugoslaviji je do smrti uspešno opravljal pomembne politične vloge.

Življenjepis dr. Antona Korošca

Anton Korošec se je rodil v kmečki družini 12. maja 1872 v Biserjanah v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici (Prlekija – pokrajina v severovzhodni Sloveniji, ki obsega vzhodni del Slovenskih Goric in Ptujsko polje).

Osnovno šolo je obiskoval v domači fari, zadnje leto pa na Ptuju, kjer je tudi začel gimnazijo. Gimnazijo je končal na klasični gimnaziji v Mariboru. Že kot mladoletnik se je začel zanimati za politična dogajanja in socialna vprašanja.

Po maturi leta 1892 se je odločil za duhovniški poklic, leta 1895 je prejel mašniško posvečenje.

Isto leto je srečal Janeza Evangelista Kreka. Sedem let mlajšega Korošca je prevzela Krekova osebnost in njegovi družbeni nazori. Sledil mu je z največjim spoštovanjem, v teku let je med njima zavladalo prisrčno prijateljstvo.

Po novi maši se je Korošec vrnil v Maribor, kjer je končal bogoslovni študij. Bil je kaplan na Sladki gori in v Marenbergu (Radlje ob Dravi), od tam pa je šel kot študijski prefekt v mariborsko semenišče.

Junija 1902 je zaradi časnikarske dejavnosti prosil za neplačan in časovno neomejen dopust. Nihče ni slutil, da bo ta dopust dosmrten. Od tedaj se je Korošec posvetil politiki, ki ji je služil najprej v avstro-ogrski monarhiji in potem v Jugoslaviji.

Leta 1905 je doktoriral iz teologije na Univerzi v Gradcu.

Leta 1906 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem državnem zboru.

Leta 1909 so se kranjska Slovenska ljudska stranka (SLS), Koroška Slovenska kmečka zveza za Štajersko ter druge sorodne katoliške organizacije na Goriškem in Koroškem združile v Vseslovensko ljudsko stranko (VLS) in Anton Korošec je bil izvoljen za poslanca te stranke tudi v štajerskem deželnem zboru v Gradcu.

Med prvo svetovno vojno je s Krekom tesno sodeloval pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke. Maja 1917 je bil Korošec izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba in v njegovem imenu je 30. maja 1917 v državnem zboru prebral znamenito “Majniško deklaracijo”, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo.

Ob razpadanju Habsburške monarhije je Korošec, ki je pozneje dobil vzdevek oče Jugoslavije, jeseni 1918 zavrnil zamisli, da bi Slovenci še vedno ostali del Avstrije.

Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) je slovensko državniško politiko usmerjal predvsem Korošec. Prevzel je vodstvo Slovenske ljudske stranke.

Leta 1918 je v Ljubljani prevzel predsedstvo Narodnega sveta, nove slovenske oblasti, ki je 29. oktobra 1918 oklical samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V prvi vladi te nove države je bil podpredsednik.

Država SHS se je 1. decembra s kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. V Kraljevini SHS je Korošec bil voditelj Slovenske ljudske stranke in opravljal različne funkcije: vodil je razna ministrstva, nazadnje je bil predsednik senata in prosvetni minister.

Leta 1928 je v Kraljevini SHS izbruhnila huda politična kriza. Kralj Aleksander je za predsednika vlade prvič izbral ne-Srba in imenoval Korošca, ki pa krize ni mogel rešiti, zato je 2. januarja 1929 odstopil. Kralj Aleksander je razglasil diktaturo, razpustil parlament in razveljavil ustavo. Pozneje je prepovedal vse stranke, tudi SLS, in Kraljevino SHS preimenoval v Jugoslavijo.

Korošec je bil še dvakrat minister, a je septembra 1930 zapustil vlado.

V prepovedani Slovenski ljudski stranki je Korošec oblikoval Ljubljanske punktacije, politični program, ki je zahteval preoblikovanje Jugoslavije v zvezno državo, v kateri bi bila Slovenija avtonomna enota. Zahtevali so tudi združitev slovenskega naroda, ki je bil razkosan na štiri države (Jugoslavija, Italija, Avstrija in Madžarska), v eno politično enoto ter pravico Slovencev znotraj Jugoslavije do svoje zastave, imena, nacionalne individualnosti , finančne samostojnosti in kulturne svobode. Zaradi tega je kraljevi režim Korošca in njegove najožje sodelavce leta 1933 aretiral in konfiniral najprej v Srbijo, nato v Bosno, nazadnje pa na otok Hvar. Konfinacija se je končala leta 1934, ko je makedonski nacionalist v Marseillu ubil kralja Aleksandra in je oblast v Jugoslaviji prevzel regent, knez Pavel Karadžordževič.

Korošec se je vrnil na politično sceno, spet postal notranji minister in to ostal do leta 1938. Pozneje je bil minister za šolstvo.

Pri svojem političnem delovanju ni nikoli zapustil svoja temeljna načela – ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere. Tudi kot politik je Korošec ostal vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.

Anton Korošec je umrl 14. decembra 1940 v Beogradu, star 68 let. Iz jugoslovanske prestolnice so ga prepeljali v Ljubljano in ga z veličastnim sprevodom pokopali na pokopališču Navje.

Majniška deklaracija

30. maja 1917 je dr. Anton Korošec v imenu južnoslovanskih poslancev v dunajskem državnem zboru prebral “Majniško deklaracijo”, ki se je glasila: “Podpisani v Jugoslovanskem klubu združeni poslanci izjavljajo, da na podlagi narodnega načela in hrvatskega državnega prava zahtevajo združitev vseh ozemelj monarhije, na katerih živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno, na demokratični podlagi ustanovljeno državno telo brez vsakršnega tujega gospostva, pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije, in da se bodo z vsemi močmi zavzemali za uresničenje te zahteve svojega enotnega naroda. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali dela v parlamentu.”

Misli Antona Korošca

· Dvignite glave, ker se približuje vaše odrešenje! (iz govora na Krekovem pogrebu 1917)

· Jaz se ne bojim, niti trenutek se ne bojim več, da se ne bi uresničilo, kar hočemo! (ob predaji podpisov za majniško deklaracijo marca 1918)

· Velike nove ideje so z zmagovito silo nastopile posebno ob koncu tretjega leta svetovne vojne. Bliža se novi vek človeštva. Kruta sila meča je do sedaj gospodovala in urejevala svet. Narod, ki je imel močnejše in srečnejše orožje, je neusmiljeno tlačil šibkejšega. Vera v meč je dosegla vrhunec v svetovni vojni. Preživeli smo trenutke, ko se je zdelo da bo nadalje surova sila vladala nad celim človeštvom. Danes je ta vera v meč za večne čase obsojena. Križano človeštvo vstaja k novemu življenju, k življenju pravice in človekoljubja. Ne na krvavih bojiščih, ampak z razumom, oplojenim s Kristusovo ljubeznijo, naj se v bodoče urede razmere med posameznimi narodi sveta. (ob ustanovitvi slovenskege narodnega sveta avgusta 1918)

· Nešteti potoki prelite krvi so ustvarili vzvišeno idejo o svetovni pravičnosti. Izraz te ideje je samoodločba naroda. Odstraniti se morajo velike krivice, ki so se godile doslej. Vzvišena ideja o samoodločbi narodov ne zahteva maščevanja za tisočletne krivice, pač pa brezpogojno osvoboditev vseh nesvobodnih narodov. Svet, ki je obstojal iz gospodov in tlačanov, se potaplja v preteklost – na njegovo mesto stopa velika družina svobodnih in enakopravnih narodov. Bliža se dan in uresniči se največja ideja, ki jo je kedaj človeštvo porodilo, ideja o samoodločbi narodov. Slovenski narod se je z vsem upom oprijel te velike odrešilne ideje. Pred več kakor tisoč leti smo imeli svoje kraljestvo, v katerem smo bili svobodni. Takrat je bil naš narod nositelj vseh kulturnih in državnih pravic. Ali kmalu je slovensko kraljestvo propadlo, izgubili smo svobodo ter postali tlačani. V dobi tlačanstva smo se sicer zavedali, da smo Slovenci, da smo tesno spojeni po krvi, veri in jeziku in kulturi, a gospodovali so nam tujci sebi v prid. Državne pravice, katere je užival in izvrševal slovenski narod v svoji državi, so prešle za več kot tisoč let v tuje roke. Samoodločba narodov nam jih bode zopet vrnila, ter združila troimeni narod Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno veliko državo Jugoslavijo. (ob ustanovitvi slovenskege narodnega sveta avgusta 1918)

· Narod, ki hoče biti nositelj države, ki hoče prevzeti in izvrševati državne pravice v blagor ljudstva, mora zbrati vse državnotvorne moči v enoto. (ob ustanovitvi slovenskege narodnega sveta avgusta 1918)

· Prepozno je, vaše veličanstvo. (Majestät, es ist zu spät.) (odgovor na zadnji avdienci pri cesarju Karlu I., ko mu je ta ponudil samostojno državno enoto za Južne Slovane v okviru Avstrijskega cesarstva)

· Niti za hip ne moremo dvomiti, da pade vse naše življenje še v globlje nižine, če zamre med nami resno znanstveno delo. Zato tudi ne čutimo nobenega navala hvaležnosti do nikogar, ki nam je pomagal do najvišjega kulturnega zavoda, in smatramo s prejšnjo državo, ki naših kulturnih teženj ni razumela, s sedanjo narodno državno tvorbo za zelo neumestno; če bi nas bila prejšnja država nacionalno zadovoljila, bi je ne bili rušili. Ker nas ni, smo pomogli, da je propadla. Če nam je narodna kraljevina dala univerzo, ni storila več nego svojo dolžnost. (o ustanovitvi ljubljanske univerze)

· Mi hočemo, da smo in ostanemo Slovenci v tej državi sami svoji. To se pravi mi ne mrzimo ne Hrvatov ne Srbov, toda mi hočemo ostati samisvoj narod in se nočemo ne posrbiti, ne pohrvatiti. Mi ne zaničujemo kulture drugih in priznavamo vrline tudi drugih narodov. Toda mi ljubimo svoje in hočemo zato obraniti in ščititi svojo slovensko kulturo. Mi hočemo ščititi svoje slovensko gospodarstvo, hočemo pa ščititi tudi svoje slovenske žepe, svoje slovenske finance. To je naša avtonomija.

· Edina rešitev je nova in močna vlada, v kateri bodo zastopane vse stranke. Zahtevamo tudi slovensko avtonomijo in v tej avtonomni Sloveniji mora biti tudi Slovenska krajina, kot polnopravna sestra ostalih hčera matere Slovenije. (iz govora v Murski Soboti 1926)

· Skrbimo za čisto slovensko ozemlje ob avstrijski, madžarski in italijanski meji! Preprečujmo povsod (v vseh panogah) tujerodno ekspanzijo na slovenskem ozemlju! Potenciranje slovenske narodne zavesti in kulture v obrambo proti nevarnostim tujenarodnih navalov! (zapis iz junija 1934)

· Ne nergajmo, ne podirajmo, ampak gradimo! Proč z nergači iz naših vrst! (zapis iz junija 1934)

· Dve stvari mi ne puste spati: naša univerza in naši ljudje za mejami.

· Moramo potrpeti. Veliko potrpeti. Vojna je neizogibna. Če se nam posreči, da nas ne zapletajo vanjo, bo čez nekaj let Jugoslavija ogromno pomenila. Toda moramo biti pripravljeni, da bo treba Nemcem odstopiti ves naš pridelek, da bodo šli po Donavi in Savi nemški transporti in tudi po suhem morda nemške divizije. Ni izključeno, da bo v Beogradu sedela kaka nemška komisija. A če bomo mogli ostati izven vojne, bomo rešili državo in vse ostalo. (besede uredniku Slovenca Ivanu Ahčinu)

· Najslabša Jugoslavija je za Slovenijo najboljša rešitev. Izbire nimamo. (besede iz avgusta 1939)

· Naselili smo se na križišču potov, ki vodijo od severa na jug, od vzhoda na zahod. Drzno smo se zarili v Srednjo Evropo in ko se je ta, ob preseljevanju narodov vsa nemirna, zopet umirila, smo se znašli, najmanjši med slovanskimi narodi, na točki, kjer se stikajo tri velike evropske rase. Težko, za nadaljnjo usodo Slovencev odločilno dejstvo! Izgubili smo kmalu svojo politični samostojnost, menjali gospodarje in gledali borbe tujerodnih mogočnikov za našo zemljo. Če bi nam bilo usojeno, da izginemo, bi se bilo to že zdavnaj zgodilo. Toda vse je minilo, narod v temeljih zdrav, pa je ostal, vztrajal in se kalil ob naporih tujih sil, ki so si postavile cilj, da uničijo vse, kar je slovenskega. V teh borbah je politično dozorel in zmagal.

· Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in v samega sebe. (zapis iz leta 1939)

· Jugoslavija se bo sesula kot hiša iz kart.

. V mladih letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo… Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na ta čudovit praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustam, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo… Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako sem gledal naravo božjo pred Telovim.

. Brez moralne obnove ne bo rešitve iz gospodarskega in socialnega kaosa.

. Red mora zavladati najprej v osnovni celici človeške družbe, to je v družini, kjer naj red sloni na katoliških načelih. Če hočemo, da bo odporen ves slovenski narod, mora biti odporna tudi sleherna naša družina, ki naj predstavlja narodno trdnjavo in ognjišča narodne kakor tudi katoliške zavesti.

. Posamezne države in njihova svetovna skupnost naj bo urejena na podlagi delovnih stanov, medsebojno povezanih v pojmovanju in izvajanju socialne pravičnosti, kot so to modro učili in poudarjali socialni papeži. Držeč se smernic, podanih v papeževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družbeni in gospodarski red, osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interes skupnosti in svoboda osebnosti. Izrekamo se za vodstvo narodnega gospodarstva v kmetijstvu, obrtništvu in industriji.

. Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red! Odklanjamo totalitarno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družbenim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo!

· Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo baviti, smatram s svojega stališča samo komunistično stranko. Boj prihodnosti bo samo boj med krščansko demokracijo in socializmom. (besede iz leta 1920)