Junij je mesec spomina. Za povojno emigracijo v Argentini je junij najpomembnejši mesec v letu. Junij pomeni trpljenje, zvestoba, strah in darovanje na Slovenskem, vseh tistih, ki so branili in se borili za svoje najvišje vrednote in ideale, darovali so svoja lastna življenja za svobodo vere in slovenstva.

Ali se po toliko letih spominjamo tega hudega obdobja slovenske zgodovine? Vemo o pogumu vseh tistih, ki so se bojevali in umirali?

V junijskih dneh leta 1945 je bilo napisano najstrahotnejše poglavje slovenske zgodovine. Zato je prav, da spomin ne utihne!

Tako je 30. junija velika sanhuška družina pričela nedeljsko jutro s sveto mašo za vse žrtve komunističnega nasilja na Slovenskem. Maševal je gospod Franci Cukjati. Mešani pevski zbor San Justo je zapel pod vodstvom prof. Diega Péreza.

Spominska slovesnost se je nadaljevala v Našem domu, pred spomenikom domobranca, mučenca, Slovenca, pesnika in našega vzornika Franceta Balantiča, pred katerim smo se poklonili z vencem v spomin na vse padle žrtve. Z molitvijo in mislijo bl. Antona Martina Slomška, ki je vodil Matej Urbančič, smo priporočili duše pokojnih usmiljenemu in pravičnemu Bogu.

V zgornji dvorani Doma je napovedovalka pozdravila vse navzoče in nas uvedla v drugi del slovesnosti. Nato smo prisluhnili slavni govornici gospe Andrejki Vombergar Štrfiček, ki nam je spregovorila, na komemoraciji, o knjigi “Velika črna maša za pobite Slovence”, enem izmed najbolj pomembnih del svojega deda dr. Tineta Debeljaka, slavista, pesnika, pisatelja, urednika, prevajalca, profesorja, zgodovinarja. Ta knjiga je posvečena vsem pobitim domobrancem in padlim žrtvam v drugi svetovni vojni…, posvečena je emigrantom, za Slovence!

Knjiga je prvič izšla leta 1949 v Buenos Airesu pod psevdonimom Jeremija Kalin in predstavlja prvo leposlovno knjigo povojne emigracije v Argentini. V 3500 verzih pesniško opisuje grozo povojnih pobojev ter se spominja vseh pobitih v revoluciji, hkrati pa pretresljivo izrazi motiv sprave in odpuščanja.

Govornica nam je spregovorila o mislih, doživetjih in željah dr. Debeljaka ob izvedbi svojega dela, povedala je tudi kako je zapustil svojo domovino, kako je njegova družina ostala doma in bila z njim povezana preko pisem; dopisovali so si s psevdonimi, da bi jih nasprotniki ne odkrili.

Po končanem govoru, se je na odru Frida Beznika pričela spominska akademija.

Skupina mladih fantov je sredi gozda doživeto in srčno recitirala več poezij Karla Mauserja, Marjana Jakopiča in drugih, s katerimi so se spominjali tistih težkih let in strašnih dogodkov, ko so možje in mladi fantje vstopili v vojno za najvišje vrednote in ideale: za Boga, narod in domovino.

S poezijami smo razmišljali tudi o tem kako so čutili v duši popolne teme in v srcu nedopovedljivega hrepenenja po materi, ženi, dekletu, v cvetu mladosti in pomladi narave, ko so jih udarci zveri v podobi satana zadržali razbičane in nage na robu širokega protitankovskega jarka, v katerem so ležala nezasuta izkrivenčena trupla.

Med poezijami je občuteno zapel MPZ San Justo: Gozdič je že zelen, Vsi so prihajali, Lipa zelenela je.

Ob koncu akademije nas je recitator povabil k razmisleku z naslednjimi besedami:

Kaj pa ti? Zakaj si danes tukaj? Ali me res iščeš? Si slišal moj bridki klic po želji pravice?

Razkril sem ti, kje trohnim; kje so ostale moje mlade sanje; kje moja neizpolnjena ljubezen;

kje od žalosti umrla moja mati…

Danes pa je vaš čas; danes je tvoj čas… Ne pozabi me! Živel bom, dokler se me boš

spominjal; dokler bom prisoten v tvojih mislih; dokler boš v maternem jeziku spregovoril in pel o meni; dokler boš svetu pričal o tem težkem času; dokler boš razgrebel moje bele kosti in me pokopal v blagoslovljeno zemljo; dokler boš prižigal svečo zame pri sveti maši; dokler boš ohranjal vrednote “MATI, DOMOVINA, BOG!” za katere sem na božjem oltarju daroval svoje življenje zate. Ti si to kar si, ker te je napajala moja kri. Ali mi boš ostal zvest?

Samo takrat bo znova vzklila pomlad v tebi in pri meni!

Za zaključek je vsa dvorana v stoje zapela Oče, mati…

Odbor Našega doma se še posebno zahvaljuje vsem nastopajočim in sodelavcem letošnje Spominske akademije:

Slavnostni govornici gospe Andrejki Vombergar Štrfiček;

za zamisel in režijo: Vančiju Štrublju ter sodelavcem Danici Malovrh, Mirjam Oblak in Toniju Rovanu,

Skupini Luč in zvok,

za pripravo odra fantom in možem Našega doma,

napovedovalki: Sonji Miklič

recitatorjem: Nace Kržišnik, Niko Oblak, Aleks Puntar, Luka Trpin, Ivan Urbančič in Sebatjan Žgajnar

Mešanemu pevskemu zboru San Justo pod vodstvom prof. Diega Pereza

Marku Vombergarju, ki je poskrbel za fotografije in snemanje letošnje proslave.

Naj bi junaška pričevanja naših domobrancev in mučencev osvetljevala pot še dolga desetletja novim rodovom.

Slava jim!

NDSJ

Govor Andrejke Vombergar Štrfiček

Lepo pozdravljam vse navzoče na tej spominski proslavi.

Ob 75. letnici izida knjige “Velika črna maša za pobite Slovence” smo dobili vabilo, da bi iz vidika družine spregovorili o tem, kakšne okoliščine so privedle starega očeta, Tineta Debeljaka, k pisanju tako vélike a hkrati žalostne pesnitve. Pobrskali smo med njegovimi papirji in knjigami in našli odlomke, ki nam lahko orišejo njegovo duševno razpoloženje, ki ga je privedlo k pisanju. In to bom v imenu družine delila z vami.

“To daritev in prošnjo prinašam k Tebi, o Gospod. Sprejmi jo za duše, ki se jih spominjam pri tem branju in katerih imena vpisujem na to stran kot spomenik, ki ga nimajo na grobu v domovini.”

S temi uvodnimi besedami posveti Tine Debeljak, svojo pesnitev vsem padlim žrtvam v drugi svetovni vojni.

Knjiga “Velika črna maša za pobite Slovence” je prva leposlovna knjiga povojne emigracije. V 3500 verzih izraža bolečino o grozi povojnih pobojev, hkrati pa tudi pokaže poti sprave in odpuščanja.

Črna barva je v bogoslužju simbol žalosti in smrti, kot nam pove že prvi del naslova. Črna maša se je opravljala v črnih oblačilih za umrle. Nekaj dni po pogrebu, je duhovnik, na prošnjo družine opravil mašo za rajnega. Ob tej priložnosti si je ogrnil črni mašni plašč. Zato se je med ljudmi udomačilo ime črna maša. To je maša zadušnica. Drugi del naslova”… za pobite Slovence”, nam pa da vedeti, da je ta namenjena vsem pobitim Slovencem, ne glede na politično usmerjenost. Duhovnik jo daruje za vse žrtve druge svetovne vojne.

V uvodu v svojo knjigo je sam avtor takole napisal:

“V Kalinovi pesnitvi je opisan duhovni obraz slovenskega emigranta, iz leta 1945, ki ve, zakaj je zapustil domovino in zakaj se kljub neizmerni ljubezni do nje in svojemu trpljenju ne more vrniti za ”železno zaveso”, ki deli dva svetova: brezbožni vzhod in krščanski zahod. Ta emigrant se zaveda tragike slovenskega naroda, ki se je ves iz sebe in svoje notranje moči uprl tuji miselnosti, pa je pal po nekem usodnem nesporazumu v železni objem komunističnega nasilja po mešetarskem dogovoru velikih sil, celo tistih, pri katerih je ves čas boja gledal svojo rešitev.

Toda ostala mu je živa vera v Boga, Njegovo pravičnost in Njegovo povračilo. Veruje v metafizično ceno teh smrti, tega trpljenja doma in životarjenja v tujini. Veruje v prerod naroda in v čas, ko bo dal tem pobitim žrtvam človeško čast, potrdil njihovemu boju domovinsko veljavo in izpričal njihovim smrtim veličastno ceno.”

Pred vojno je bil dr. Tine Debeljak urednik kulturne rubrike dnevnika Slovenec in urednik revije Dom in Svet. Pisal je pesmi, ocene, kritike in prevajal predvsem slovanske pesnike in pisatelje iz češčine, poljščine, ruščine, slovaščine, itd. Med vojno je nadaljeval z uredniškim delom, kljub kulturnemu molku, ki ga je zapovedala komunistična partija, saj je verjel, da je slovenska pisana beseda v težkih časih še bolj potrebna. Toda maja 1945 se je moral odločiti za beg. S tastom Bogumilom Remcem in dvema svakinjama, Lado in Baro Remec, se je pridružil valu beguncev. Žena Vera, s tremi majhnimi otroki in njena mati so pa ostali doma v upanju, da bodo kmalu spet skupaj. Zbežal je čez mejo v Avstrijo in si s tem rešil življenje. Prek taborišč v Vetrinju, Lienzu in Riccione je julija 1945 dospel v Rim in ostal tam 3 leta.

Debeljak si je pesnitev zamislil v času begunstva, kmalu po vrnitvi in pomoru domobrancev, ko je meseca julija prišel Rim. V tem mestu si je zamislil uvodno pesem, ko se je nahajal pri fontanah izven mesta, kjer je bilo staro rimsko morišče, ko je šel mimo katakomb, kjer so pokopani prvi mučenci, ko je hodil po zmagoslavni poti rimskih cesarjev, po kateri so vodili ujetnike…

V reviji Vestnik leta 1961 opisuje kako je pričel s pisanjem Črne maše, ki je tesno povezano s pričetkom domobranskih proslav. Povzamem nekatere odlomke:

“Po Vetrinjski tragediji konec maja 1945 sem se pod vtisom strahotnih množičnih smrti, o katerih smo dobivali sporočila na svoje begunske postojanke v Italiji, pomikal vedno bliže Rimu, kjer sem se znašel koncem julija. Vse tiste mesece jeseni in začetke zime smo preživljali ljudje v okolici dr. Kreka, mesece smrti in upanja, zasledovanja poteka svetovnih dogodkov, ob katerih nam je raslo srce in upadal pogum, da nas spet prevzame čez hip novo oznanilo. Toda nespremenjena pa je ostala na dnu srca žalostna misel na desettisoče pobitih, pobitih tega leta, pa toliko tisočev padlih že preje v bojih na vseh frontah pa v pregnanstvu in zaporih, v taboriščih in izgnanstvih, pa umrlih od žalosti, obupa, ran in težkih dni.

V takem razpoloženju sem se nahajal v večnem Rimu. Tedaj sem hodil k mašam na ulici Colli 10 in strašno sem bil vesel, da mi je neka šolska sestra posodila slovenski misal. Ko sem ga prebiral, se mi je neprestano v liturgično besedilo vmešavala misel na te mrtve desettisoče, ki so bili z mano pri vseh teh “črnih mašah” pa naj je bila še tako slavnostna z Alelujo in belim plaščem.Tako se mi je nekako tiste tedne v decembru 1945 porodila misel, napisati begunsko “črno mašo” naslonjeno na liturgični tekst.

Toda nekako v začetku decembra je prišel predsednik NO dr. Miha Krek in mi naročil naj sestavim majhen begunski koledarček za naša taborišča, ki naj bi poudarjal begunsko in politično aktualnost.

Dr. Križmanu, vodji slovenskih socialnih delavcev, sem tedaj razodel misel, ki se mi je rodila med sestavljanjem koledarskih dni: ali ne bi kazalo sedaj, ko se prvič izdaja v emigraciji koledarček, določiti en dan v letu za spominski dan vsem slovenskim žrtvam okupacij in revolucije? Morda bi bilo dobro posebej poudariti Vse svete kot dan naših mrtvih? En dan v mesecu maju? Morda v juniju? Da, prav junij določimo za ta dan, kajti v začetku junija je našlo smrt največ naših ljudi, ko je umiralo 12.000 domobrancev in četnikov vrnjenih zadnje dni maja iz Vetrinja. Prvi junij slednjega leta naj bo posvečen našim žrtvam okupacije in revolucije, praznuje naj se pa najbližjo nedeljo, ali vsaj v tem mesecu po vseh kontinentih. Ko sva se zedinila za prvi junij, sem novi praznik napisal v korekturo svojega koledarčka.

Na vse to sva mislila tisti hip in posvetila dan z imenom: SPOMINSKI DAN NARODNIH MUČENCEV

Kako naj bi to zamisel uzakonili? Tudi tu mi je g Križman svetoval naj bi stopil do dr.Kreka kot predsednika NO in ga prosil za njegovo potrditev

To je dr. Krek z odobravanjem tudi storil in takoj razposlal v vsa taborišča in vsem organiziranim skupinam Slovencev pismo s pozivom, naj prve dni junija posvete spominski dan našim narodnim mučencem. Tako je ta zamisel dobila veljavnot in junija 1946 so se že vršile po vseh taboriščih prve spominske proslave, ki še danes družijo vse Slovence v emigraciji v spominu na naše pobite.

Meni osebno pa je prav ta dr. Krekov poziv dal tudi zadnjo vzpodbudo na začetek Črne maše, ki sem jo takoj po zaključku Koledarčka začel pisati.

Tako je torej vse to, Koledarček, pa zamisel praznika pobitih in začetek Črne maše, izšlo vse iz istega razpoloženja zadnjih mesecev leta 1945 in je moja Velika črna maša v bistvu samo začetek realizacije prve take spominske proslave za spominski dan.”

Nekaj mesecev zatem je poslal prvi spev pod imenom “De profundis” za objavo v “Svetu in Domu” To je bi taboriščni list, katerega urednik je bil dr. Krivec.

Tako se v prvi pesmi obrne k Najvišjemu:

Gospod!
Obstal sem na pragu k Tvojemu svetišču. Da berem za Slovence, krvavo pobite, V to barko zgnetene in doma brez zaščite – Véliko Črno mašo.
Iz globočine
vpijem k Tebi, o Bog,
usliši glas Domovine!”

In pričel je s pisanjem tega posvetitvenega dela, ki v obliki verskega obreda pesniško opisuje grozo pobojev vrnjenih domobrancev ob koncu 2. svetovne vojne.

Podpisal se je s psevdonimom Jeremija Kalin. V pogovoru z dr. Krivcem, ki je bil objavljen v Svobodni Sloveniji leta 1954, sam tako razlaga kako je izbral to ime » …in treba se je bilo podpisati. Razumljivo, da v takratnih razmerah nisem podpisal tega s svojim pravim imenom. Ko sem izbiral psevdonim za besedno tvorbo, ki naj bi bila izraz žalosti izgnancev, kakor jo je pred stoletji opeval prerok Jeremija ob vodah Babilonskih, mi je bilo jasno, da bo en del imena Jeremija, tradicijonalno ime pevca kolektivne izgnanske boli. Toda priimek sem tehtal… In prišla mi je na misel Prešernova antiteza dveh ptičev: slavčka in kalina debeloglavega. Proti liriki slavčkov prešernovega in gregorčičevega pojmovanja, so moji verzi bolj slični brezposlušnemu kalinu, ki vedno isto goni, jeremijado našega emigranstva… zlasti še, ker sem v prešernovem prilastku debeloglavi videl zakrit koren svojega pravega imena Debel-jak, na drugi strani pa povdarjen kontrast liričnim popevčicam slavčkov.”

Tako si je Tine Debeljak nadel psevdonim Jeremija Kalin, da zapoje kot starozavezni Jeremija žalostinko nad usodo svojega naroda.

Seveda, žena Vera in trije majhni otroci stari 9, 4 in 1 leto skupaj z njeno 75 let staro mamo, Marijo Remec, pisateljico kuharskih knjig, so ostali doma. Kmalu po očetovem begu čez mejo so prišli oblastniki nove vlade in zahtevali hišo za svoje ministre. V treh urah so morali na hitro pospraviti najnujnejše in za vedno zapustiti svoj dom. Kasneje smo dobili v roke dokument Komisije narodne imovine, kjer je Remčeva hiša prva na seznamu z ukazom za zaplembo. V obdobju devetih let so jih večkrat selili, vse do odhoda v Argentino leta 1954. Družina je pogosto dobivala novice in pakete z darili od svojega očeta. Seveda so bila pisma prej prebrana in paketi prebrskani. Morali so si pisati s psevdonimi, za katere so samo oni vedeli pomen. Zato se stari oče ni smel podpisati s svojim pravim imenom in tudi ni smel poslati izvoda Črne mase družini, da ne bi bili s tem še bolj preganjani in ogroženi. Družina je pa zato zvedela za obstoj te pesnitve šele, ko je prišla v Argentino. To je 5 let kasneje od izdaje. Knjigo Poljub, ki govori o hrepenenju po ljubljeni ženi, je pa lahko poslal v Slovenijo skrito v paketu toda prevlečeno v srebrni papir. Oblika knjige in srebrna prevleka je spominjala na čokolado zato ni bila odprta in zaplenjena in stara mama je tako dobila sebi posvečeno knjigo. Ko je družina po posredovanju mednarodnega Rdečega križa končno prišla v Argentino je pa napisal: “… zdaj bom spet lahko postal vedno in povsod to, kar sem, ker ne bom imel občutka, da imam doma štiri talce, katerih usoda odvisi od mojega dela”

Črna maša je lepo opremljena z dvajsetimi izvirnimi lesorezi in linorezi slovenskega rezbarja K. Mirtiča. To je psevdonim slikarke Bare Remec, Debeljakove svakinje.

Tine Debeljak se v pesnitvi sprašuje : “Kaj nima Slovenija za nas grobov?! Kot je napisala Marija Stanonik v svoji obširni analizi Črne maše: “Neznosno ga boli posthumno poniževanje premaganih slovenskih žrtev v 2.svetovni vojni. Ne toliko zaradi njihovega poraza. Ne more sprejeti civilizacijskega padca zmagovalcev v barbarstvo.” Žal še danes vidimo, da ni vse razjasneno, še se prikriva in dnevi spomina se še ukinjajo… in po tolikih letih…

Marija Stanonik zaključi: “Slovenski Jeremija odslovi vernike: ITE MISSA EST! – MAŠA JE KONČANA – z zaupanjem, da bo prišel dan, ko jih bodo rojaki doma, kakor so nekdaj naši predniki ljube goste, pričakali s slovansko dobrodošlico. Za živa se trpečemu pesniku to hrepenenje ni izpolnilo…”

In kot da ni pel črne maše
za pobite znance,
temveč za nas, v to barko zgnetene izgnance,
dviga roko pod sam krov –
za njo gredo žejne ustnice naše,
da nam natoči iz zadnje čaše
božji blagoslov:
Benedicat Vos – Blagoslovi vas
BOG OČE, BOG SIN, BOG SVETI DUH!
da vas pot okrog svetóv,
čez proge Oceana,
čez polja tuja
in njih kamen
pripelje domov
v rodno vas
v krog dobrih sosedov,
kjer vas na mizi dedov
čakata, z ljubeznijo podana
sol
in domači kruh!