Na tretjih Dnevih slavistike (Jornadas Nacionales de Estudios Eslavos) v organizaciji Sociedad Argentina Дostoievski, katedre za slovanske književnosti državne univerze v Buenos Airesu in kulturnega centra Centro Cultural de la Cooperación je bila zopet prisotna slovenska literatura.

Zanimivo je spoznati, kako dojema Argentinec roman, pri katerem gre za Slovenca v Argentini in ki ga je iz slovenščine v španščino prevedla Marjeta Drobnič, Slovenka, živeča v Španiji. Pod naslovom “La representación del refugiado en la novela El Hombre a ambos lados de la pared de Zorko Simčič” (Prikaz begunca v romanu Človek na obeh straneh stene Zorka Simčiča) je predavala Jimena Santos.

Slovenije se je dotaknilo tudi predavanje o čarovnicah, ki je potekalo pod naslovom “La historia de la bruja en Eslovenia. La persecución de este crimen en Austria interior entre los siglos XV-XVIII” (Zgodovina čarovnic na Slovenskem. Preganjanje tega zločina v notranji Avstriji med 15. in 18. stoletjem). Na to temo pa je imela svoj nastop María Soledad Barrionuevo.

Najprej smo se pogovarjali s Sol:

→ Kako ali zakaj si se odločila za to temo, povezano s slovenstvom?

Prvo, kar me je zanimalo o zgodovini kulture v Sloveniji, je bil reformator Primož Trubar. Ko sem se poglabljala v tisto obdobje, me je fasciniralo kulturno bogastvo tistega časa, in sem se odločila preučevati zgodovino vraževerja in ljudskih verovanj. Kar nekaj jih je še danes živih v obliki mita, povesti, pesmi, kar priča o tem, kako ukoreninjena so bila svoj čas. Od takrat naprej sem se posvetila širjenju te zgodnje moderne kulturne zgodovine pri nas. Kar zadeva slovensko zgodovino, je kar lepo število dobrih del, osredotočenih na dvajseto stoletje, nič o prejšnjih stoletjih, in Slovenija ima bogato zgodovino, ki jo je vredno spoznati.

→ Imaš kako povezavo s Slovenijo ali je tvoj stik z njo izključno preko fakultete?

Prišla sem v stik z jezikom na tečajih Filozofske fakultete buenosaireške univerze. Je pa moja prababica iz Furlanije, a nismo nikdar utegnili ugotoviti, iz katere vasi je bila. Radovednost po tistem območju me je pripeljala do učenja jezika, obiskovanja seminarja južnoslovanskih književnosti – prav po tem seminarju sem napisala članek o Alamutu Vladimirja Bartola, ki bil objavljen v Španiji. Skratka, prišla sem v pravi stik s kulturo in jezikom na akademski ravni na začetku študija in sedaj ga ohranjam kot učiteljica in raziskovalka.

→ Bibliografija, ki ti je služila kot osnova za to raziskavo, je izvirno slovenska? Katera dela si v glavnem uporabila?

Ja, bibliografija je slovenska. Imela sem srečo, da sem lahko obiskala Ljubljano leta 2020, ko sem prejela štipendijo ASEF-a (American Slovenian Education Foundation). V težkem času pandemije je bilo, a kljub temu sem se srečala z zgodovinarji, ki so mi zelo radodarno posredovali informacije in mi bili na voljo za pogovor, na primer Igor Grdina, ki je tudi bil moj mentor, kar se tiče zgodovine slovenske kulture. Na splošno pa uporabljam pri raziskovanju Čarovnice (1995) Matevža Koširja, ki je specialist v lovu na čarovnice, besedila Lilijane Žnidaršič o zgodovini veroizpovedi, raziskave Borisa Golca o Valvasorju (ki ima zelo zanimivo poglavje o čarovnicah), tudi Mirjam Mencej in druge.

→ Bi še kaj dodala?

Enostavno, da sem zelo vesela, da se čedalje bolj širi poznavanje slovenske kulture v akademskem prostoru v Argentini. Brez dvoma je zelo bogata in vredna nadaljnjega raziskovanja.

Nato smo se pogovarjali še s Jimeno:

→ Zvedeli smo, da je bil eden od tvojih dedov Slovenec.

Ja, moj ded je bil Slovenec, ime mu je bilo Franc Hvala in bil je iz Trnovega pri Gorici. Prišel je v Argentino leta 1948. Ko sem bila še otrok, sem ga poslušala, ko se je pogovarjal s prijatelji, in me je naučil nekaj besed.

→ In obiskala si lektorat slovenščine.

Ja. Ko sem leta pozneje študirala književnost na Filozofski fakulteti buenosaireške univerze, sem zvedela o lektoratu. Začela sem ga obiskovati leta 2013, po nekaj letih sem nehala, nato pa se znova vpisala lani in sedaj nadaljujem s profesorico Tjašo Lorbek.  

→ Kako si pa prišla do Simčičevega romana in se odločila, da bo to tema tvojega prispevka? 

Med 2020 in 2025 sem izvedla en raziskovalni projekt za katedro slovanskih književnosti, kjer sem analizirala povezavo med literaturo in spominom. S Tjašo Lorbek sem se posvetovala o romanih, prevedenih v španščino, ki obravnavajo drugo svetovno vojno, in ona mi je priporočila Človeka na obeh straneh stene. Tako sem ga spoznala.

→ Bi še kaj dodala?

Rada bi videla, da bi bilo delo Zorka Simčiča bolj poznano v Argentini, glede na to, da je pomemben za slovensko kulturno sceno.

Naj še omenim, da se je tudi Pablo Arraigada, ki je predaval o Dragutinu Iliću, dotaknil slovenske književnosti, in sicer pri stikih, ki jih je imel Ilić s Simonom Jenkom (avtorjem besedila Naprej zastava slave, ki je v uglasbitvi Dragotina Jenka bila desetletja uradna slovenska himna).

Vsi prispevki bodo objavljeni na spletni strani od Sociedad Argentina Дostoievski, Barrionuevo pa ima svojega že naloženega na spletni strani.

Dnevi so se zaključili s poezijo. Slovensko sta predstavili Julia Sarachu – Vodopivec in Florencia Ferre, ki ne potrebujeta posebne predstavitve, saj sta nam že dovolj znani.

Florencia je brala lastne prevode pesmi Mariborčanke Ane Svetel, rojene 1990. Snov njene poezije so majhne podrobnosti iz vsakdanjega življenja, ki se v trenutku spremenijo v skok, v klic v vesolje. Uporablja zelo malo besed, kot da bi z njimi skoparila.

Julia Sarachu pa je uprizorila performans, v katerem je povezala lastne prevode pesmi Simona Gregorčiča iz zbirke El imán del poeta (Magnet pesnika), ki jo je sama uredila in izdala pri Gog y Magog leta 2008, in Svetlane Makarovič iz zbirke Mujer ajenjo (Pelin žena), ki jo je prav tako sama uredila in izdala pri Gog y Magog leta 2010. Cela serija je bila osnovana na raziskovanju ženske subjektivnosti v odnosu do ljubezni.

Rok Fink

Lektoriranje: Tjaša Lorbek

.