ŠEBRELJE
.
Čudno ime za to foto zgodbo, mar ne?
Je dejala vodička Maruša, ki nam je razkazala ti dve jami sredi avgusta in je tu doma, da so vse čase starši strašili otroke s tema jamama in skrivnostnimi bitji, ki so jim rekli DIVJE BABE, ki naj bi živele v jamah.
Pa to otroke ni odvrnilo od raziskovanja. Skozi ozek prehod, tega velikega še ni bilo, so hodili
v spodnjo jamo in raziskovali z baklami. Naleteli so na kupe okostij in nekaj so pobrali in nesli župniku k verouku, ta pa je hitro spoznal, da se v jami skriva zaklad. Res strokovna raziskovanja so se pričela pozneje v 80. letih.
Kako se pride do sem? Lahko, če samo hočeš. S smeri Idrije ali Mosta na Soči se peljemo do križišča ob Idrijci, kjer je oznaka za Šebrelje. Sledi vožnja v klanec in na planoti smo, ki je tako lepa, da že na začetku požene kri po žilah.
Pa da ne bo predolg uvod, se pridružite nama in lepo vam bo.
Obljubim!
Le še to.
Za več informacij o jami in okolici kliknite sem na moder link spodaj, za še več, pa drugi link:
ARHEOLOŠKI PARK DIVJE BABE – turistično društvo šebrelje www.sebrelje.si › index.php › slo › znamenitosti › divje-babe
Tu so dodane še slike iz arheoloških raziskovanj!
Starejšekamenodobno jamsko najdišče Divje babe I – DEDI www.dedi.si › nepremična kulturna dediščina › arheološka dediščina
.
Skozi Škofjo Loko naju vodi pot. Sva pod prelazom Kladje in se spuščava v dolino proti Cerknemu.
Postanem za posnetek krajine, ki sva jo dodobra spoznala tri dni nazaj. Pot nadaljujeva skozi Cerkno do križišča v Želinu, kjer prideva na cesto za Most na Soči.
.
V velikem loku obkrožita Idrijca in cesta polkrožni hrib, ki je zadnji in najbolj razgledni del Šebreljske planote in na najbolj severnem delu se že vidi cerkvica Sv. Ivána, kamor sva namenjena.
Domačini naglašajo ime na črko a.
.
Na križišču za Reko zavijeva levo po oznaki za Šebrelje, prečiva most čez Idrijco in se vzpneva na planoto.
Planiram, da bova potovala slabi dve uri iz Domžal do sem, pa je manj. Ob 10. uri naj bi se zbrali potepini pri cerkvi kjer se prične voden ogled jame. Duša kar zadiha, ko se pripeljeva iz ozkih dolin na osončeno in zračno planoto.
.
Peljeva levo skozi vas in po oznakah do konca vasi, kjer je zadnja oznaka za Divje babe in za cerkev.
.
Pred bifejem, ki ga še ne poznava, je parkirišče. Parkirava in se odpraviva k cerkvi, kjer je ob nedeljah zbirališče ob 10. uri. Ljudje prihajajo s te strani in po strmem bregu peš iz Reke ob Idrijci.
Velika replika piščali je razstavljena ob poti k Sv. Ivanu.
.
Mi verjamete, da težko verjamem v neke pozitivne in negativne silnice Narave in točke, kjer naj bi bilo ljudem lepo.
Ampak, tu te zajamejo v resnici neke sile in se z dušo preseliš v nek nepoznan svet. Če je kje kaj v vezi s temi točkami, potem je tu!!!
.
Ni čudno, da so na mestu, kjer domuje cerkev Sv. Ivana, že naši predniki postavljali svoja svetišča, ki jih je pozneje “povozilo” krščanstvo in tu postavilo cerkev. In da se ne bi ljudem, ki so praznovali kres in običaje z njim preveč zamerili, so Sv. Janeza (Ivana) Krstnika preimenovali malo po ljudsko za Janeza KRESNIKA. Pa je volk sit in koza cela …
.
Tu je v resnici neka izjemna energija, ki te posrka vase in ti je lepo. Pa ne zaradi božanskega razgleda, ki se širi od hribov nad Bohinjem ali Tolminom preko Kojce, Porezna pa do Blegoša in še dlje. To so vedeli naši predniki in so brez vseh modernih naprav tu postavili svetišče!
Razgled pa …
.
NA VRHU
Hvala ti, Bog,
da si mene izbral,
da s te gore visoke
lahko zrem
tvoje stvarstvo…
Lahko bi,
o, vem,
kdo drug zdaj tu stal
in zrl v to tvoje
in naše
slovensko
bogastvo…
Janez Medvešek
.
Ura je malo čez 10. in vodička Maruša nas skliče skupaj. Sledi razlaga o jami in za tem sledi spust po poti ob hribu navzdol do jam.
.
V 80. letih prejšnjega stoletja so tu pričeli z organiziranim raziskovanjem jam. Mimo prve jame nadaljujemo v spodnjo.
.
Sledi razlaga, da je bil vhod v jamo nekdaj le skozi levi gornji ozek prehod, pa so kasneje arheologi zaradi narave dela razširili vhod, s pred katerega v dolino pelje tudi žičnica, po kateri so v dolino vozili izkopani material, kjer so ga raziskovali. Med kamenjem je bilo v dolino odpeljanih tudi 2,5 tone raznih kosti jamskih živali.
.
Vodička Maruša nam razkaže zanimivost, najdeno v jami. Mlečni in pravi zob jamskega medveda, po katerem lahko vidimo, kakšne mogočne živali so se včasih klatile pri nas.
.
Vstopimo v lepo razsvetljeno jamo in razlaga se prične. Približno 12 m v globino so do žive skale globoko arheologi raziskali le nekaj terena. Nastal je gladek odrez, ki prikazuje dogajanje v več kot 100 000 letih v jami.
.
Tam, nekje na lokaciji izpred 60 000 let, se pojavijo kurišča in mnogo kosti. V tej plasti je bilo najdena tudi najstarejše glasbilo na svetu – PIŠČAL, ki je narejena iz kosti jamskega medveda.
.
Vodički sledimo še v gornje nadstropje jame, kjer nadaljuje zanimivo razlago. Naredim sliko nazaj, da se lepše vidi globina izkopa, ki ima v različnih višinah arheološke označbe najdenega in raziskanega.
.
Pri vračanju v spodnji del jame naprosim Marušo, da posveti v mesto, kjer je bila najdena piščal leta 1996.
.
Ustavimo se še pri gornji jami, ki je veliko manjša in ni bila tako bogata z ostalinami iz preteklosti.
.
So pa tu zanimivi kapniki in pa po tleh rdeči madeži, ki še terjajo raziskave.
.
Po lepo oskrbovani poti se dvignemo nazaj na planoto do Sv. Ivana, kjer se razlaga zaključi in vsak po svoje jo mahnemo po ogledih. Na vzhodnem delu pod cerkvijo je lepo razgledišče nad velikim delom doline.
Do razgledišča pot vodi skozi jarke iz 1. sv. vojne.
.
Celo velika kaverna se nahaja v hribu in poleg nje je zapis o namembnosti jame. Po poti se vrneva do zanimivega lokala, kjer naju in ostale prijazno sprejme in postreže g. Marjo Mlakar.
.
Nekaj dni nazaj smo bili s prijatelji spet pri Sv. Ivanu zaradi izjemne lokacije, energije in lepot po okolici in tudi tokrat smo se ustavili v lokalu. Poleg dobrih pic se je na mizi po predlogu g. Mlakarja znašel tudi pladenj z ODLIČNIM!!! šebreljskim želodcem, postavljen na repliko jamske piščali. Kapo dol lastniku za ideje, prijaznost, postrežbo in čas, ki ga je posvetil nam in drugim.
.
Še ena zanimivost je v vezi s starodavnimi verovanji. Cerkev Sv. Ivana je ena izmed petih, ki tvorijo skoraj do potankostitočen pentagram (zvezdo), s po okolici posejanimi cerkvami. Kako je našim prednikom uspelo tako točno v pentagram postaviti petero svetišč, se danes lahko samo čudimo.
ZA VEČ O PENTAGRAMU KLIKNI NA:
Znameniti pentagram – Arheološki park Divje babe www.divje-babe.si › znameniti-pentagram
.
Vrneva se v vas in se zapeljeva v smer Oblakovega vrha in Kanomlje, kjer sva imela nekoč že izjemno lep dan in pot poznava. Nad vasjo ustavim in naredim nekaj lepih posnetkov.
.
Pa na poti nazaj v vas prav tako. Kar vidiš na poti v eno smer, ne vidiš v drugo.
.
In čisto na začetku vasi spet ustavim. Na izjemno lepem kozolcu, ki na stebru nosi križ in letnico 1900, je napis – HANTAU KAZUC. Biser je to, ki nas Slovence postavlja med prav posebne narode.
.
In malo naprej je njiva, na kateri so posajene rože. Zakaj bi se jih branil, ko pa je posnetek z rožami vedno še lepši?
.
Spuščava se v dolino ob Idrijco. Na mostu ob glavni cesti naredim posnetek te hudourniške reke Idrijce
.
Malo naprej pred Dolenjo Trebušo na novo asfaltirajo cesto. Zapeljem ob cesto, kajti motiv, ki ga med vožnjo zagledam na nasprotnem bregu Idrijce, najdeš le še v pravljicah. Mlin, ki je pokrit s slamo in nad njim kmečki turizem. Kapo dol za to lokacijo, ki čez viseči most ni dostopna z avtom.
.
MLIN
Kot princ iz pravljice
stoji ob vodi
zožene doline,
kjer prostor je
za pot,
za mlin ob vodi
in pa za
– spomine…
Janez Medvešek
.
Nadaljujeva pot po cesti za Tolmin in v Modreju dobim idejo, da si ogledava še Most na Soči.
.
Šok … Malo lepo naselje je polno ljudi in avtov. Parkirišče najdeva nekje na koncu vasi. Ladja s turisti se pravkar odpravlja na vožnjo po smaragdno zeleni Soči.
.
Pot ob jezeru je posejana z različnimi skulpturami.
.
Malo naprej od tu je sotočje Idrijce in Soče.
.
Ko prideva na most, ropota za nama. Pravkar so avti, ki sodelujejo na vožnji s starodobniki, prispeli v Most na Soči.
“Še pomite tovariši” to sanjsko vozilo, v katerega se je nabasala vsa družina in prtljaga in smo šli na morje …
In mi smo bili prepričani, da česa boljšega ne premore ves svet … Hja .., ko ti sistem opere pamet …
.
Pokličem prijatelja Miljka,ki ga večina od vas pozna, s PPS – i – ZA PRIJATELJE DRAŽIT … Da bi bil na tako lepo nedeljo doma, dvomim.
“Ja …, po čudežu sem še doma, ker se še ni zgodila nobena nesreča, da bi me klicali iz baze za reševanje …”
Lesjakov Miljko je ČLOVEK, ki ga ne smem pisati z malo. Rešuje kot gorski reševalec, kar se še rešiti da. Trikrat sva bila do sedaj pri njem, pa je dvakrat pozvonil telefon in je moral takoj na delo.
Danes se nama javi in srečamo se na njegovem domu in za čuda se tokrat med obiskom nič ne zgodi. Nobenega padalca ni potrebno sneti z drevja, nobenega zagozdenega utopljenega kanuista ni potrebno reševati iz Soče, nobenega planinca ni potrebno v kakih nosilih oskrbeti in prenesti živega ali mrtvega v dolino …
“Če ne bo nič, bom do polnoči urejal papirje o akcijah za ta mesec!”, še reče zunaj pred hišo in razidemo se. On gre na delo, midva naprej v nebesa v Posočju!
.
Po stopnicah se nazaj spustiva do Soče in uživava v njeni sinji modrini.
.
Nadaljujeva do Modreja, zavijeva levo za Podbrdo in vmes v Koritnici po oznakah za Rut in Grant. Leta nazaj sva bila enkrat že tu. Ste že videli kdaj kozolec z okroglimi stebri? V Rutu ga imajo. Zaščitenega k sreči!
.
Mogočna Rodica nad vasema se zavija v oblake. Tudi v Rut in Grant so bili v 13. stoletju naseljeni Tirolci in Korošci. Sama vas leži na 671 metrih nad morjem.
.
Pred cerkvijo stoji ena najmogočnejših lip v Sloveniji. Posajena je bila v začetku 16. stoletja, njen obseg meri 830 cm in višina 25 m. Pod njo je nekoč vaški sodnik razsojal spore med vaščani.
.
Vas živi. Hiše so negovane, strehe na novo prekrite, kozolci mogočni in posebni in skoraj vsi (hvala Bogu) zaščiteni!!!
.
Težko še kje po Sloveniji najdem kak kozolec, ki je poln dišeče mrve, še težje pa, da bi se v njem sušilo kaj drugega. Tu se suši fižol.
.
Ob raziskovanju vasi zagledam nad vasjo kup senikov, ki jim tu rečejo svisli in na enem je čudna “kapelica”, za katero potem doma razčistim, da zadaj za njo stoji lovska preža.
Le še terase, ki so nanizane druga nad drugo dajo vedeti, da je bilo tu včasih polno njiv, ki so dajale domačinom možnost preživetja.
.
Zapeljeva naprej v klanec za vasjo in se dvigava proti vasici Grant, ki je na nadmorski višini 735 m. Sonce riše dolge popoldanske sence po pašnih strmalih, ki se počasi zaraščajo.
Brez svetlih žarkov sonca, ki uokvirjajo krajino, bi bil ta breg le – čisto navaden breg …
.
RAD IMAM SONCE
Rad imam
SONCE,
na nebu, rumeno,
rad imam zvezde,
ki izničijo témo,
rad imam luno,
ki polepša temnino
turobnih noči.
Rad imam življenje,
skrivnostno darilo
vsemogočne
NARAVE,
ki je podarjeno
le vsakomur eno.
Rad imam luč,
ki premaga temo.
Hvala ti, sonce,
da nam daješ življenje
in siješ in hraniš
nas s svojo močjo,
ko z žarki nas greješ,
žariš in ohranjaš
to našo,
z zelenjem,
življenjem,
posuto zemljó!
Janez Medvešek
.
Pri kapeli tik pred vasjo Grant ustavim. Kako lepo je tu. Lepo za popotnika, ki zaide zvedav v te konce pod mogočno Rodico, malo manj za domačina, ki dnevno prešteva te kilometre in razliko v višini med dolino in vasjo.
.
Zapeljem naprej v vas, da si jo ogledava. Cesta med hišami je zvita, ozka in strma. Parkiram na malem platoju sredi vasi, kjer stoji vaški vodnjak in spomenik iz časov vojne. Enako mogočne hiše sem videval v Dolomitih.
.
Vračava in spuščava se nazaj v Rut in na začetku vasi poslikam motiv, kakršnih je v Dolomitih veliko. Nekaj sto let življenja na naših visokih bregovih ni spremenilo navad teh ljudi.
.
In spodaj pod Rutom ob vračanju spet ustavim. Kozolec z okroglimi stebri je sedaj v večernih svetlobah še lepši.
V Podbrdu parkirava. Tu je še sonce. Boža umeteljno zaobljene stopnice cerkve sv. Nikolaja, ki v igri svetlobe delujejo tako mehko. Cerkev je pozidal verjetno Janes Zufer leta 1819 in je svoje ime vklesal v portal.
.
Ogledava si zunaj še s freskami in lepim okrasjem poslikano Jakovkno hišo, ki je res nekaj posebnega. V njej domuje Turistično društvo Podbrdo.
.
In zadnji postanek narediva še pri spomeniku ponesrečencem pri gradnji predora na bohinjski progi. Ko za tem ubiram klance in ovinke čez prelaz Petrovo Brdo in naprej po Selški dolini v Škofjo Loko razmišljam, kako lep dan sva preživela danes.
.
Kako je lepa ta naša Domovina …
Vseeno je, kam usmeriva svojo pot. Tokrat sva imela še posebej srečo z Divjimi babami, ki so nekaj posebnega in vredne ogleda, pa s samo vasjo Šebrelje, z mlinom ob Idrijci, kasneje z doživetji in sprehodom po Mostu na Soči in s smetano na dobri kavi sva se danes posladkala še z vasicama Rut in Grant, kjer ti misel zaustavi vprašanje, kako so ti ljudje živeli stoletja na tako visokih pozicijah, kjer se komajda najde na ravnem prostora za stisnjene vasi in prgišče njiv.
Danes v te kraje pelje asfaltna pot. Nekoč pa …
In ta nekoč daje vasicama poseben čar. Po ogledu česa takega se zamisliš nad razkošjem
in ugodnostmi življenja v dolini.
Iskreno si želim, da bi tu po visokogorskih vaseh teklo, čeprav težko in kruto življenje, še naprej!
.
Besedilo in fotografije …… Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Narejeno in po vsem svetu poslano koncem kimavca, septembra 2019
janez.medvesek@gmail.com
